/ 

Benetke

Ivo Svetina – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

   

  

Smisel rože – Ivo Svetina ob poslanem odlomku iz nastajajočega proznega dela

Pred dvajsetimi leti, bilo je moje petdeseto leto proti nebu, sem začel pisati knjigo, ki je ni. Naslov sem izbral nadvse premišljeno: Vzpon na Žalostno goro. Nemara bi kdo pomisli, da naslov opozarja na knjigo Vzpon na goro Karmel, ki jo je napisal sv. Janez od Križa, španski mistik iz 16. stoletja, skupaj s Terezijo Avilsko ustanovitelj reda bosonogih karmeličank. Red, ki se je poimenoval po gori Karmel, gori visoki 546 m jugovzhodno od Hajfe. Četudi sem s slastjo bral Janezove pesmi, v katerih mistika poveže telesno in duhovno ljubezen, saj je duša nevesta, ki hrepeni po Jezusu, pa naslov knjige, ki sem jo začel pisati pred dvajsetimi leti in ki je ni, ni v nobenem sorodstvu z mistiko Janezovih molitev, v katerih karmeličankam daje nasvete, navodila in nenazadnje budi v njih vero, da so njihove duše Jezusove neveste. Žalostna gora je gora nad Preserjem, ob robu barja, ki se dviguje 418 metrov visoko; ni gora, ampak navaden hrib. Na vrhu stoji cerkev Žalostne matere božje. V njeni neposredni bližini se dvigujeta še dva hriba in sicer Sv. Ana ter Sv. Jožef.

Skupno vsem trem goram, ki so le hribi, kot tudi gori Karmel, je ta, da se na njih tako rekoč lahko sprehodimo, da ni potreben prav nikakršen »vzpon«. Sv. Janez je vedel, zakaj je svojo knjigo poimenoval z »vzponom«; kajti doseči vero v dušo, ki si želi in hoče biti nevesta božjega sinu, zahteva precejšnjo tako fizično kot psihično moč.

Pri pisanju knjige sem skušal uporabiti vso veščino, ki sem si jo usvojil v treh desetletjih in več pisanja; veščino, ki jo nekateri imenujejo lovljenje jajca na žlici. Ob tem pa mi je, še preden sem dokončno zapisal naslov knjige, postalo vse bolj jasno, da sem dotlej zapravljal življenje za bolj ali manj ničvredno pisanje, pri tem tekmoval s samim seboj, se podajal vedno znova v boj, za katerega sem že vnaprej vedel, da ne bom prav nikdar zmagovalec. Saj sem pisal kot bi bilo vse, kar je, rojeno (šele) z menoj. In zakaj potem nova knjiga?

  

***

  

Dež, voda, nebo, oblaki, voda, dež. Laguna. Mesto. Pozni oktober. Dežuje, Benetke so prazne. Turistov skorajda ni. Mesto ovito v sivino; palače, mostovi, trgi, ozke ulice, blodnjaki – celo pompejanska rdečina pročelji je zbledela. Tudi voda v kanalih je bila temno siva. Po njih zdaj pa zdaj, tu in tam zdrsne kakšna črno polakirana gondola. Kot zašiljene krste so neslišno plule mimo, v njih kakšen ostareli par, gondoljer mrk, slamnik od vlage povešenih krajcev. Vlaga je vladala mestu, ko sem ga prvič obiskal.

A ko sem vstopil v palače in cerkve, me je zalilo razkošje barv; s stropov so lile svetopisemske legende in alegorije. Po naslikanem zraku so se spreletavali angeli, kerubi, gole ženske, konji z repetnicami in brez, mišičasti junaki, heroji z razmršenimi bradami, s krvavimi meči v rokah, pa znova rožnati oblaki, na katerih so se zibale nimfe in hetere … Suzano si ogledujejo starci (kot bi jo hoteli kupiti), Evropa je znova in znova posiljena, ugrabljena, Eteokel ubija Polinejka, Hanibal z užitkom strmi v odsekano glavo, Trije modri se poklonijo Mariji in novorojenčku (vedno znova in znova), na eni od slik je tik roba naslikan pes, peščene barve, s povešenimi ušesi, prijazno si ogleduje prišleke, voha tuje, nepoznane vonje, ki so prišli od kdo ve kod … In nato Salomonova sodba! V eni roki drži za levo nogo dojenčka, v desnici pa ima pripravljen meč, da ga preseka … materi sta naslikani v hipu, ko ju prežarja največja groza, ena ogrnjena v zeleno, druga v modro tuniko. … a nad njimi sinje modro nebo, obrobljeno z zlatimi oblaki. Salomon zre nekam v globino, s stropa na gledalce, ki z nazaj nagnjenimi glavami zremo vanj. Ne gleda ne dojenčka, niti mater, gleda v svojo slavo, razlito vse okrog njega, kot Rdeče morje. Že se Abrahamu prikazujejo angeli … in tu je ukaz Boga, naj mu daruje sina, če je njegova vera tako trdna … In njegova žena Sara … grda starka, tipična semitska fiziognomija… Angeli vedno stojijo na oblakih, kot indijski fakirji. Angel ima lep, zelo lep obraz: ker so angeli brezspolna bitja, je obraz deškodekliški … polne ustnice karminaste barve, svilnati pšenični lasje, nos nekoliko preširok, rame in roke s prsti vred debelušni, v ozadju krila, temna kot bi bila orlova.

Ena od vseh teh slik, ki gorijo v razkošju, je Tiepolova slika Vzgoja device v cerkvi Santa Maria della Fava na trgu San Bartolomeo. Deklica je naslikana v svetlih barvah, že je ogrnjena v modro ogrinjalo, v rokah drži debelo knjigo, s kazalcem kaže na mesto na strani nekje v sredini, ob njej stara ženska, izrazit profil, oster nos, polna usta, visoko čelo, desnica ji počiva ne levem kolenu, milo razprta dlan z iztegnjenim kazalcem, pred deklico in starko oblaček angelskih glav in peruti. Nekoliko v ozadju na desni polovici slike stoji star mož, v zanosu dvignjena glava, oči uprte naravnost v točko na nebu, kjer se naj bi nahajal bog, starec ogrnjen v neugledno haljo zemeljske barve, pod njo temnozelena tkanina rokava, v zgornjem levem kotu znova trojica angelov; najbližji spominja na angela s slike Abraham in angeli, debeloličen, ne deček ne deklica, tokrat z sinjimi perutmi, nežnimi, obljubljajočimi nebesno blagost. Ves prizor je Tiepolo postavil na neko teraso, tlakovano z okrastimi in svinčeno sivimi ploščami, kamnita ograja in steber, kot da podpira nebo, da se prehitro ne zruši na zemljo, saj zemlja še dolgo ne bodo nebesa … onstran kamnite ograje je verjetno morje, Sredozemsko morje, na čigar vzhodnih obalah se je spočela svetopisemska zgodovina. Deklica je devica in devica bo ostala, saj brezmadežno bo spočela sina.

Devica na Tiepolovi sliki je komaj dvanajstletna deklica, ki jo je slikar nekoč srečal na enem od beneških trgov, ko je polno košaro zelenjave nosila domov. Tiepolo je šel z njo k njej domov in očeta, skromnega ribiča, prosil, če bi lahko portretiral njihovo hčerko. Marija Lucia ji je ime, reče oče. Slikar pa, da jim bo plačal, če mu bo Marija Lucia služila za model mlade device, kasnejše Madone. Ribič in njegova žena sta bila presrečna, da bo njuno deklico slikal tako znamenit slikar, in še večja sreča ju je navdala, ko so bili omenjeni dukati. Deklica Maria Lucia Bramante, kot je bilo njeno polno ime, je začela hoditi v slikarjev atelje na Campu Santo Stefano. Bila je nadvse ljubka, še otrok, zagotovo še devica. Slikarja je popolnoma očarala; naredil je neskončno skic, z vseh strani jo je risal, opazoval, strmel v njeno deviško lepoto, vse bolj je bil prepričan, da dotlej še ni srečal tako popolnega modela za mlado Madono. Vedel je, da jo bo upodobil na načrtovani sliki, ki jo delal za cerkev Santa Maria della Fava. Deklica je tedne hodila v slikarjev atelje, Tiepolo je vse bolj koprnel po njej. Tudi ko je ni bilo, je risal njeno podobo, obraz, vrat, roke, bose noge … V slikarju se je naselila dotlej nepoznana strast; ne ljubezen ne poželenje. Nekaj nesnovnega je v njem zanetilo pritajen tlenje. Sredi noči se je zbujal, srce mu je tolklo kot Hefaistovo kladivo, bil je ves poten, vznemirjen … zastrupljen z Mario Lucijo, deklico devico, ki bo na njegov sliki postajala bodoča Madona. Komaj je pričakal ure, ko se je deklica, vse manj plaha, vse bolj samozavestna (kot bi se ovedla svoje nedolžne lepote) pojavila na vratih slikarjevega ateljeja. Tiepolo je imel zanjo vedno pripravljeno sadje, sok, stisnjen iz granatnih jabolk, kakšno slaščico … Opazoval jo je, kako je jedla in pila, ena sama ljubkost, ki se je … se jo sploh dà naslikati? se je spraševal mojster. Mojster, ki bi se mu vsaka beneška dama z veseljem prepustila … da bi jo naslikal. Pa četudi kot vlačugo babilonsko.

Bilo je že pozno popoldan, slikar je odložil čopič, si obrisal od barve zapacane roke, stopil do deklice, ji ponudi grozdno jagodo, pri čemer se je s prsti dotaknil njenih ustnic. Cvet vrtnice, je pomislil mojster, in s prsti zdrsnil po dekličinem licu, se nežno dotaknil njenega nosu, se sklonil in jo poljubil na čelo, nežno, očetovsko. Deklico je preplavil strah, kamnitost se je polotila njenega še otroškega telesa, srce je trepetalo kot majhna mucka v mrazu. Mojster je šel s prsti, na njih je bila še barva, skoz njene svilnato pšenične lase. Tiho je dejal: Maria Lucia … Več ni zmogel, si ni upal? Deklica, kot da se je hipoma prebudila iz nenavadne otrplosti, je planila pokonci, stol, na katerem je sedela vse popoldne, se je prevrnil, grozdje je padlo na tla, sok granatnega jabolka se je razlil, po tleh ateljeja se je začela širiti temnordeča lužica.

Mojster ni mogel utišati, pomiriti svoje strasti. Dekličina lepota ga je prevzela, zasvojila, opijanila. Očaranost z dekličino milino, nedolžnostjo je povzročila, da mojster sploh ni več videl deklice, ni videl realnega bitja, hčerke skromnega ribiča, ampak je v njej ugledal devico, bodočo Madono… Prevzelo ga je dotlej še ne doživeto čustvo, vzvišenost, ki se ni dala primerjati z ničemer, kar je že občutil, skusil videl, sanjal … Postajal je nadangel Gabriel, ki Mariji oznani, da je v njej spočeto življenje boga človeka. Deklica je zbežala iz mojstrovega ateljeja in se ni nikdar več vrnila vanj. K njemu, ki se je je poželel.

Znova dež, sivina, daljno pljuskanje valov v laguni, Markov trg skoraj prazen, mrači se, v Florjanu so prižgane luči in tam poseda nekaj zdolgočasenih gostov. Grem čez trg, namenim se proti mostu Rialto, izložbe pritajeno žarijo, leskeče se usnje, iz katerih so ročno narejeni čevlji, svilene rute in ženske torbice … grem mimo mnogih tratorij, in še preden pridem do Rialta, vstopim v majhno točilnico, nekaj starih možakov z modrimi, spranimi baretkami sloni ob točilnem pultu in tiho debatirajo, srkajo temno rdeče vino, v kotu za skromno mizo, pregrnjeno s karirastim prtom sedita zaljubljenca: morata biti zaljubljenca, ne ker sta v Benetkah, ampak ker njune oči žarijo, kot bi jih naslikal Tiepolo, potapljata se drug v drugega, ona zares lepa, visoko čelo, lase spete v figo, temne oči, lepo oblikovane ustnice, nad njim nos, izrazit, a ne prevelik, ne orlovski. Kot Silvana Mangano, pomislim. On tipičen mladenič, tak malo čez dvajset, temnnolas, močne obrvi, temna koža na licih, znak močne brade. Z dlanjo, na kateri so vidne temne dlake, boža njeno bledo roko. Naročim kozarec vina in ga poljubim. Srknem, kot bi bil kozarec obrobljen z njenimi ustnicami. Spij ta kozarec, kot da je prvi in zadnji hkrati. To si zaslužiš, saj v Benetke si prišel, da bi užil lepoto, da bi užival. Kaj ti more dež, vlaga, megla, ki se počasi nabira nad kanali. Še en požirek. Vino se počasi plazi preko jezika, dotika se neba (mehkega), drsi po požiralniku navzdol … v želodcu prižge prvi plamenček, toplota se razlije po vsem telesu, pljuskne do obal srca, v meni se budijo (znova) fantazije …

Ezra Pound! V tem mestu, ki umira, je preživel zadnja leta svojega življenja. Nekoč sem videl posnetek intervjuja, ki ga je leta 1967 naredil Pasolini. Stari norec, ki je med intervjujem zobal grozdje. Sedela sta oba, Pound in Pasolini, kakšna dvojica!, kakšna izjemna človeka, fašist in komunist, na terasi, osončeni s popoldanskim soncem. Ne spominjam se več, kaj je Pasolini spraševal Pounda (Andrej Medved je v Hyperionu objavil prevod tega pogovora, a kje naj sedaj najdem to tenko knjižico, pokopano pod množico knjig in papirjev v mojem »kabinetu«). A spominjam se Pounda, kako je zobal grozdje in nekoliko nemarno, skoraj nezainteresirano odgovarjal na Pasolinijeva vprašanja. Gledal sem moža, zame enega največjih pesnikov (ne le dvajsetega stoletja), in četudi je simpatiziral s fašizmom, imel govore na radio Roma, bil, ko so Američani zasedli Italijo, ujet in v Pisi, v kletki, čakal, da ga odpeljejo v ZDA, še vedno največji. Tam so ga obsodili veleizdaje, ga poslali v psihiatrično bolnišnico sv. Elizabete, kjer je preživel trinajst let. Njegove Kante sem bral šele kasneje, nekaj malega je prevedel Veno Taufer in objavil v revij Problemi. Ko sem končno v knjigarni Shakespeare v Parizu kupil zbrane Kante, sem počasi začel spoznavati pomen, veličino, genialnost Poundove Odiseje (in Iliade) 20. stoletja.

Naročil sem še en kozarec vina. Zaljubljenca v kotu tratorije sta se pogrezala v vročico ljubezni, ljubila sta se z besedami, pogledi, dotiki, sem in tja kakšen poljub. Starci so še naprej modrovali, slovesno nagibali kozarce. Točaj me je od časa do časa oplazil s pogledom, ljubeznivim, a radovednim: kaj ta mladenič ob tej zgodnje večerni uri dela v tem pustem sivem, vlažnem, umirajočem mestu? Vedel je, da nisem iz onih krajev, da sem tujec, nemara celo, da sem z onstran železne zavese. A moja italijanščina je bila »za silo«, šolska, slovnica je bila še kar, izgovorjava pa brez naglasa, kot so jo točaji vajeni v Benetkah, ko se pred njimi pojavi kakšen Anglež ali Američan. Ancora un bicchiere, per favore, se je slišalo kar v redu. In tako sem spil še tretji kozarec. V meni so se prižigali plamenčki radosti, pred mano je bilo še vse življenje. In Pound je bil moj Vergil, ki me bo popeljal skoz vse krog pekla, a tudi vic in raja. Pogledal sem skozi okna tratorije in videl, da še vedno dežuje, deževalo je tudi v meni, saj moja razpoloženja so nekaj najbolj nestanovitnega, bolj nestanovitna kot je deklica, ko začne odraščati in dobi menstruacijo. Pound je nekoč davno, tik pred prvo vojno napisal pesem, katere verz sem si zapomnil: And sorrow, sorrow like rain. Tretji kozarec vina je v meni prebudil vedno dremajočo žival otožnosti, žalosti. Kaj mi pomagajo Benetke, četudi zagrnjene z oktobrskim dežjem, meglo, vlago, če pa je v meni prostor, kjer se naseljuje (vedno znova pomlajena) otožnost, melanholija, kasneje že depresija. Točaju sem namignil, da bi še en kozarec, spil sem ga s pobožnostjo, ki sem jo komajda doumel, in mislil na Ezro Pounda, kako je na osončeni terasi zobal grozdje.

Lev na visokem obelisku, dvigne šapo in zapre knjigo, v kateri je napisano Mir s teboj, moj Mark evangelist. Noč je temna, germanska, zvezd ni, veter se je utrudil. Spijem zadnji požirek vina, plačam in zapustim tratorijo.

  

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

   

Ivo Svetina – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

Ivo Svetina
O avtorju
Ivo Svetina, roj. 1948 v Ljubljani. Pesnik, dramatik, esejist, prevajalec. Diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani primerjalno književnost in literarno teorijo. Izdal več kot 20 pesniških zbirk, napisal več gledaliških iger, pravljic, esejev o poeziji in gledališču oz. dramatiki. Med drugim prevedel mite južnoameriških Indijancev, Tibetansko knjigo mrtvih in Tri tibetanske misterije. Prejel več nagrad: Zlato ptico leta 1976 za zbirko Botticelli, 1987 prejel nagrado Prešernovega sklada za zbirko Péti rokopisi, in štirikrat je za svoje igre prejel nagrado Slavka Gruma (za najboljše dramsko besedilo): 1987, 1992, 1996 in 2010. leta 2005 je za zbirko Lesbos prejel Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta, leta 2010 pa Jenkovo nagrado za zbirko Sfingin hlev. Od 10. decembra 2014 je predsednik Društva slovenskih pisateljev.