/ 

Pismo Ivanu Cankarju

 

Dragi Ivan Cankar!

Ko smo slavili stoletnico tvojega rojstva, ti je napisal pismo Peter Božič, eden tistih slovenskih pisateljev, ki ti je bil nenavadno podoben, celo po telesni konstituciji. Eden zadnjih boemov, ki je dodobra spoznal dno življenja, obrobje (malo)meščanske družbe, bil tako rekoč pripadnik tiste družbene skupine, ki se je je oprijelo ime »lumpenproletarci«, a ti je v času, ko je proletariat, no, v njegovem imenu komunistična partija, vladal »svobodnemu svetu«, pisal o svojem težkem življenju. Otroštvo je preživel kot izgnanec v Nemčiji, bil priča bombandiranju nemških mest in grozotam osvoboditeljev celo nad nemškimi otroki – njegovo malo prijateljico, njegovo prvo ljubezen so posilili trije osvoboditeljski vojaki, nato pa jo je oče, ker se mu je svet podrl, ustrelil ter jo zakopal na domačem vrtu – in nato o svojem odraščanju, vstopu v hišo slovenske literature, v katero je prinesel ne izbrušene literarne izdelke, ampak kruto in boleče pričevanje o lastnih izkušnjah na robu družbe, ki se ji je reklo socializem po človekovi meri. Pisal s pristnostjo, s prizadetostjo ki je skoraj nismo poznali od tvojih del naprej. Ni bil estet, ni se zavzemal za visokoleteče ideale, preveč hudega je preživel, da bi lahko verjel v kakršen koli ideal, kaj šele v Boga! On ne bi nikdar zmogel napisati Mati, Domovina, Bog! Bil je izkoreninjenec, in četudi je pozneje skušal preživeti kot pisatelj tako, da je postal novinar, da se je celo poročil, naredil šoferski izpit in stopil v zvezo komunistov, je ostal zvest samemu sebi. In zvestoba sebi je edino, kar je ostalo poštenim ljudem od tvojih časov do danes. Zvestoba svojim načelom, morda tisti dediščini, ki so ti jo zapustili starši, nemara splošnim idealom zahodnega sveta, ki so bila zapisana na prapor francoske revolucije, a vedno znova poteptana.

Letos obhajamo stoletnico tvoje smrti. Kot sam dobro veš, imamo Slovenci prav poseben odnos do smrti; nekateri celo pravijo, da smo narod samomorilcev. Pa ne gre le za obešanje ali streljanje, tudi za alkoholizem in prometne nesreče, ki pričajo o naši patologiji. Da ne omenjam po drugi vojni (izvensodno) pobitih ljudi – s prav posebno skrbnostjo odkrivamo njihova prikrita grobišča, pri tem pa nenehno kličemo k spravi, ki je še ena od naših številnih zablod. Da smo datum Prešernove smrti razglasili za naš kulturni praznik, se morda zdi komu nenavadno; a pričevanja govorijo o tem, da so se tisti, ki so med narodnoosvobodilno vojno hoteli poudariti pomen kulture, literature, poezije za slovenski narod, prepozno spomnili, da bi lahko 3. december, dan Prešernovega rojstva, razglasili za naš praznik, a se jim je ponudila priložnost, da so komajda dva meseca zatem, 8. februarja našli ustrezen datum: datum Prešernove smrti. Tako se je dogodilo, da slavimo pesnikovo smrt in ne njegovega rojstva; četudi je res, da je človek, ko se rodi, nepopisan list papirja, in kako lahko slavimo rojstvo nekoga, za katerega se niti ne ve, ali bo vojak, trgovec, politik ali pesnik.

Peter Božič ti je v svojem pismu popisal tudi položaj slovenskega pisatelja. Brez estetičnih pomagal, brez metafor in drugih tovrstnih prevar, zatorej zelo nazorno je opisal, kako mizerno je (še vedno) življenje slovenskih pisateljev, še zlasti mladih; danes se jim ne reče več, da so (lumpen)proletarci, ampak so samozaposleni v kulturi, kar je preveč zapleteno, da bi ti lahko na kratko razložil. Od pisanja se ne da živeti. Celo naš najbolj uspešen pisatelj Drago Jančar je bil, da je lahko kolikor toliko brezskrbno pisal svoje drame in romane, dolga leta tajnik Slovenske matice. In nad tem položajem se slovenski pisatelji nenehno pritožujemo; organizirani v Društvo slovenskih pisateljev (mimogrede, ustanovili so ga tvoji predhodniki štiri leta pred tvojim rojstvom!) pišemo proteste, apele, deklaracije, se pogovarjamo s »pristojnimi«, zahtevamo osnovne pravice, izhajajoče iz dela, saj pisateljevanje je delo in ne zbiraje znamk, zahtevamo pravično plačilo za svoje delo, a kljub temu smo še vedno tvoji zvesti nasledniki, četudi vemo, da si s svojimi honorarji dovolj zaslužil (kot polkovnik avstroogrske vojske, je izračunal naš pokojni profesor književnosti), a ker si bil pisatelj in ne knjigovodja, so soldi prihajali in še hitreje odhajali. In še: v tvojih časih so bili založniki, še zlasti tvoj zvesti Schwentner, gospodje. Danes so le trgovci.

Zadnje čase pogosto prebiram tvoje »politične« spise, še zlasti iz leta 1907, ko si se podal v politiko in hodil po slovenskih krajih ter agitiral za stranko, katere kandidat si bil, kajti čez mesec dni bodo tudi pri nas, v samostojni državi Sloveniji – to smo postali leta 1991 – državnozborske volitve. Treba bi bilo ostrine in hudobije tvojega peresa, da bi človek lahko popisal ta karneval, ta semenj ničevosti, ki se te dni dogaja na Slovenskem. Drug čez drugega se valijo kandidati strank in strančic, da bi se prerinili čez prag (dobesedno) slovenskega parlamenta. Te dni sem znova prebral nekaj tvojih spisov, ki jih razumem kot tvojo oporoko: Kako sem postal socialist, Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, Očiščenje in pomlajenje. Vse, kar si zapisal, še vedno velja! Bil si, to danes, sto let po tvoji smrti, že lahko zapišem: naš prerok. Videl si daleč onstran plotov svojega časa, videl si pred seboj celo stoletje, ki se je začelo s koncem vélike vojne. Vojne še vedno so, znova in znova vzplamtevajo, ker je goriva, torej ljudi, vse več in več. Kapital vlada svetu, so samo še bogati in revni, revnih za cel planet, bogatih za en odstotek. Vojna, prva svetovna, ji zdaj rečemo, ni prinesla ne očiščenja ne pomlajenja. Niti druga, niti ga ne bo tretja, o kateri te dni govorijo poučeni. Ljudje smo skušali ustvariti boljši svet, svet pravičnosti in svobode, pa smo se zmotili ter kot neuki in naivni verniki znanosti in tehnologije svet le dokončno skvarili. Prestopili smo točko vrnitve. Zdaj tavamo izgubljeni in napol opiti od naših sijajnih dosežkov: lakote, bolezni, zatiranja, pomanjkanja vodnih virov, suš, orkanov, onesnaženja ozračja in človeškega srca …

Dragi Ivan Cankar, poleg hiše, v kateri si nazadnje stanoval in nesrečno padel po stopnicah, da si moral v bolnico in od tam na pokopališče, je prijeten lokal, rekli bi mu lahko nekoliko boljše vrste bife, in tam smo v svojih mladih letih velikokrat pili in modrovali. Včasih smo pili tudi na tvoje zdravje, in si predstavljali, kako bi bilo, če bi … če bi nenadoma stopil v lokal … kljub naši mladostni razposajenosti bi verjetno ne imeli toliko poguma, da bi te pozdravili, potrepljali po hrbtu ter ti dali kozarec … Bržkone bi nam bilo neprijetno, saj kljub temu, da smo se sami prepoznavali za tvoje dediče, nezakonske sinove, bi se v hipu ovedli, da smo premalo, skoraj nič storili, da bi se uresničile tvoje preroška videnja in sanje.

Zato lahko le rečem in s tem končam to pismo, da je ves naš gnev do politike, ki nam kroji usodo, čemur bi lahko rekli tudi, da nam narekuje naša vsakdanja dejanja, s čimer naj bi se uresničevala tako imenovana demokracija, jalov; jalov, ker ne zmoremo upora, ker ne upamo porušiti palač oblasti, ki so jih zavzeli »izvoljeni« predstavniki ljudstva. Ker smo mi sami to ljudstvo, o katerem pa si vse povedal že ti, in to pred več kot sto leti! Bili smo in ostajamo tisti nenačelneži, ki mimogrede komu zavežemo čevlje ali lepoti poljubimo nogo.

Zdravstvuj.

Ivo Svetina

Ljubljana, 3. maja 2018.

 

 

Ivo Svetina
O avtorju
Ivo Svetina, roj. 1948 v Ljubljani. Pesnik, dramatik, esejist, prevajalec. Diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani primerjalno književnost in literarno teorijo. Izdal več kot 20 pesniških zbirk, napisal več gledaliških iger, pravljic, esejev o poeziji in gledališču oz. dramatiki. Med drugim prevedel mite južnoameriških Indijancev, Tibetansko knjigo mrtvih in Tri tibetanske misterije. Prejel več nagrad: Zlato ptico leta 1976 za zbirko Botticelli, 1987 prejel nagrado Prešernovega sklada za zbirko Péti rokopisi, in štirikrat je za svoje igre prejel nagrado Slavka Gruma (za najboljše dramsko besedilo): 1987, 1992, 1996 in 2010. leta 2005 je za zbirko Lesbos prejel Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta, leta 2010 pa Jenkovo nagrado za zbirko Sfingin hlev. Od 10. decembra 2014 je predsednik Društva slovenskih pisateljev.