Ivo Svetina – pesmomat – izbrane pesmi

   

Tvoja slika je školjka

   
Tvoja slika je školjka, zlata živalska geometrija,
iz nje se dvigaš velika in svobodna poganska luč,
napol zrak, napol meso, iz kamna, ki ga je lepota
oblikovala po načrtih sonca. Ležiš v gnezdu, znotraj
gladkem in ko Feniksova slina zlizanem od ognja,
greješ svoje otroke, da ovijajo tvoje dolge, medene
arabeske las krog bokov, ki jih slišim kako
se širijo, da te rodijo, purpurna sluz, speča v črnem
laku. Rasteš, otožna, zrcalo kavalirske perspektive,
v tvoji maternici se kopajo pomarančni mandarini,
s smaragdnimi mili negujejo s krvjo popudrane
obraze. Srečna barva, gibajoča se z ljubkostjo svetlobe,
krhka zagonetna snov, razprta pahljača, sinja in tanka
mačeha, iz Mijine kože izrezljana. Rišejo te objeti
vetrovi, ki so se pod cvetočimi krili prepustili
ljubezni. Tebi. Plave rože v njihovih poljubih so
bradavičke dojk, spuščajočih se ko plitek relief na
tvoje vrtnično telo. Vzpela si se iz popka tišine,
gola, zlatonitna ostriga in moja pesem je prva senca
nad tvojimi očmi, kapljicami divje krvi, ki je pricurela
iz ovce, zate zaklane pred tisočletji. Si steklena hiša
lepote, z belimi okni, razpirajočimi veke, si razklano
granatno jabolko, luč prši iz čipk žita vzhajajočega
planeta renesanse, porcelanastosinja iz snega povita
deklica, v finem zlatem prahu žareča linija anatomije.
Dvignila si se sama iz sebe, iz plitkordečega Sredozemskega
morja, v Venero oblikovana svetloba sveta. Tvoje še mokro telo
se vino iskri na Botticellijevih ustnicah.

  

*** 

   

Dala si mi kruh

   
Dala si mi kruh in razpočil se je majski večer za naju,
z meseca se je odluščila zlata sablja in se nandaya
papiga spustila k nama, ki sva bila večerni gozd vrtnic,
bršljan na hiši lubenic v Toskani.
Ležala si na levem boku, brušenem v čašastem listu, da je
zašepetala teža v tvojih dojkah in sta se sklonili
pod poljubom roke srca; zelena tkanina, prepolna luknjic
vonja izmed stegen, kjer si grela mojo včeraj napisano
pesem, ljubezensko pismo tvojemu joniju. Z orientalskimi
prsti si si vrtinčila dimasto grivo in od časa
do časa s sredincem segla globlje, da je
bil v vaginalnih solzicah posrebren, ko si ga dvignila
iznad ustnic k meni. Vzdramila si se, koža, zubelj, zgladilo
se je koleno in zlita senca sem objel tvoje stegno; pod
rdečelično lazuro trebuha je brenčalo najino srce,
zlatoglavi hrošč, ki ga bom s poljubom ubil, ko bova brizgnila
iz vrča tvoje vagine. Za tvojo ritko v rožah večera gori
srečna beseda.
Napela si se krog mene, dojki sta nagnili glavi vznak,
nazaj do belega obzorja ram, za katerim vrejo lasje kot
otroci, in navzdol do najinih v nihanju
objetih bokov, skrivajočih valove, krče valov dragocene
snovi, barvajoče se v spermi. Božam te odznotraj, krog
ustja, moker in gladek v temi, ki jo boš zgostila s tihim
ječanjem.

   

*** 

  

Na čajni skodelici

  
Na čajni skodelici je bil narisan ptič,
ki se mu je reklo tat jagod: svetlorjavega pegastega oprsja
in sivomodrikastih kril se je s kljunom sklanjal k zreli jagodi.
Krog njega pa je bil razraščen rastlinski ornament:
vitice in umetelno zavihani listi, ki kljub temu, da je mesečina
presevala skozi tenak porcelan in se razlivala po gladini
ohlajajočega se čaja, niso dajali nobene sence.
Le zakaj naj bi bil ta ptič tat jagod? je pomislil Yüan,
ko je srknil grenak čaj. Mar le zato, ker se je njegov kljun
sklonil k sladki in vonjivi jagodi?
Ker je Yüan le počasi srkal svoj vsakodnevni čaj,
je bila skodelica, krhka kot dekliške sanje,
komaj do polovice popita. In tako Yüan ni mogel videti,
da je na spodnji strani skodelice narisan ptič,
ki žre sladko in omamno jagodo. Ki rase na tujem vrtu.

   

*** 

   

So se danes ptiči

   
So se danes ptiči oblekli v belo ali je oblak sedel v krošnjo
drevesa, rastočega onstran vode? je razmišljal Yüan,
ko se je mučil za svojo delovno mizo z nekoristnimi opravki.
Ali pa je sredi poletja zapadel sneg, ki je pobelil ta himalajski
cigarovec, cvetoč takrat, ko je na drugih drevesih
v bližnjem parku listje že začelo rumeneti?
Zvečer, ko je sedel v gledališču in je predstava prek odra
drsela kot sanje, mu je pred očmi znova zažarelo drevo,
vse belo in okrašeno kot nevesta, stopajoča v svoj novi dom,
krog katerega se že gosti mrak, da iz njega zrase noč:
njena prva noč.

   

*** 

  

Arabeska

   
Aga Mirak je slikal ptice in cvetje, vodo in vladarja. Samo nje, ki je edina smela ležati v vladarjevi postelji, ni smel upodobiti. Kajti skopili bi ga. Slikal in slikal je arabeske, milimeter za milimetrom nanašal barvo na izrisane like in v njih so se prebujale ptice in cvetje in voda – le vladarjevega obraza ni bilo nikjer več zaznati. Mesece in mesece je slikal, vztrajno, samo v zgodnjih jutranjih urah, ko so spali tako delavci kot vladar. In nekega jutra, tretjega dne šestega meseca zarana, je bila naslikana arabeska in bila je ona, ki bi ga skopili zaradi njene podobe. Izmučen je zaspal nad njo, z licem na njenem trebuhu, opraskanem z vladarjevim prstanom. Tedaj se je vladar prebudil in v postelji poleg njega je bila narisana arabeska v podobi cvetnega labirinta, v čigar srcu se je za večno izgubila ona, ki je edina smela ležati v njegovi postelji.

  

    

Preostali prispevki in literatura na portalu Vrabec Anarhist