/ 

Nočno življenje dreves

 

Ko slavimo svetovni dan knjige, ki se konča z Nočjo knjige, je prav, da se spomnimo naših prapraprednikov: dreves. Je že res, da je človek zapisoval svoje besede in misli, zakone in verze na kamne, glino, papirus, palmove liste, les, pergament, svilo, živalsko kožo … a kar najbolj se mu je zdel primeren papir: papir, izdelan iz dreves; posekanih dreves. In kjer so padala, umirala drevesa, tam so nastajale globoke rane, veter je odnašal rodovitno prst, voda je spirala semena, nastajale so puščave, marsikomu so se zdele zlata fatamorgana, a bile so smrtonosne.

Indijsko ljudstvo Gondi je, da bi ohranilo svojo avtentičnost, samobitnost in samostojnost skozi stoletja, tisočletja zapisovalo legende, v katerih je shranjevalo svoje duhovno življenje, življenje svojih prednikov, med katerimi so izbrali častno, vladarsko mesto prav drevesom. Letošnjega januarja sem na knjižnem sejmu v New Delhiju videl prekrasna knjigo Nočno življenje dreves (The Night Life of  Trees), ki jo je izdala založba Tara Books iz Čenaia (nekdanji Madras), založba, ki se je specializirala za izdajo prav posebnih, ročno izdelanih knjig. Njene knjige so natisnjene na svilenem papirju. Nočno življenje dreves naj bi bilo  namenjeno otrokom, vendar ne le majhnim otrokom, ampak tudi ali predvsem velikim.

Legende ljudstva Gondi hranijo v sebi globoko spoznanje, da so drevesa naši starši, in zato jih moramo spoštovati, ceniti, jih častiti. A ne tako, da jih sekamo in delamo iz njih papir. Saj je za  tono papirja treba posekati sedemnajst (17!) dreves, pri tem pa še onesnažimo 75.000 litrov vode. Nadvse barbarsko početje, ki ga knjižni sejmi po vsem svetu, in sejem v New Delhiju je eden  največjih, častijo in slavijo kot vrhunski dosežek človekovega duha. Seveda je cena takšne ročno izdelane umetnine precej višja kot drugih knjig, razstavljenih na sejmu; ampak naj se naše nečloveško ravnanje z naravo  vsaj dostojno plača!

Mar naj se ta poznopoldanska meditacija o usodi naših prednikov in našim ravnanjem z darovi Narave razume kot obup nad proizvodnjo knjig, uničevanjem gozdov, in podeljevanjem najrazličnejši priznanj tistim, ki pišemo in objavljamo knjige? Naj bo današnja Noč knjige nekakšna maša zadušnica za gozdovi, ki so se spremenili v papir, na katerem so natisnjeni najvišji dosežki človekovega duha? A ne le to: tudi marsikateri ništrc si vzame pravico do papirja!

Nemara bi kdo nemudoma rekel: no, saj zato pa so bralniki, s katerih lahko bereš tudi pod razkošno krošnjo rdeče bukve in ne delaš prav nobene škode; ne naravi, ne pticam, ki gnezdijo v krošnji, ne otrokom, ki se igrajo med svetlobami in sencami. Niti vetru, ki lahko zapoje med listjem in vejami, in je ena najlepših simfonij.

A ljudstvo Gondi iz osrednje Indije si je pripovedovalo svoje legende in jih tudi zapisovalo: saj bilo je ljudstvo knjige. Ena teh legend, naslovljena Poroka želje in opojnosti pripoveduje o ljubezni med rastlino Ganjo in  drevesom Mahuo; bila sta človeški bitji, a se zaradi tega, ker nista pripadali isti kasti, nista smela poročiti. Zato sta odšla globoko v džunglo in naredila samomor. Na mestu, kjer sta skupaj odšla v smrt, sta se znova rodila kot rastlini in Stvaritelj Šankar Bhagvan, videč lepoto njune ljubezni,  ju je poimenoval Ganja in  Mahua, kanabis in alkohol.

Pisanje je posebna oblika poroke med željo, slo in  opitostjo. Zato tedaj, ko pišemo, ne slišimo padanja mogočnih dreves, iz katerih delajo papir. In ko je noč in vzamemo knjigo v roke, pa četudi poleg nas leži naše ljubljeno bitje, ne slišimo joka Ganje in Mahue, ki sta šla prostovoljno v smrt, ker se nista smela poročiti.

 

 

 

Ivo Svetina
O avtorju
Ivo Svetina, roj. 1948 v Ljubljani. Pesnik, dramatik, esejist, prevajalec. Diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani primerjalno književnost in literarno teorijo. Izdal več kot 20 pesniških zbirk, napisal več gledaliških iger, pravljic, esejev o poeziji in gledališču oz. dramatiki. Med drugim prevedel mite južnoameriških Indijancev, Tibetansko knjigo mrtvih in Tri tibetanske misterije. Prejel več nagrad: Zlato ptico leta 1976 za zbirko Botticelli, 1987 prejel nagrado Prešernovega sklada za zbirko Péti rokopisi, in štirikrat je za svoje igre prejel nagrado Slavka Gruma (za najboljše dramsko besedilo): 1987, 1992, 1996 in 2010. leta 2005 je za zbirko Lesbos prejel Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta, leta 2010 pa Jenkovo nagrado za zbirko Sfingin hlev. Od 10. decembra 2014 je predsednik Društva slovenskih pisateljev.