1. Odtis človekove dlani v jami El Catillo, star 40.000 let, je najstarejše ohranjeno znamenje človekove želje po ustvarjanju namišljene resničnosti, saj odtis nima nobene praktične vrednosti. Slonokoščena figurica levjega moškega iz jame Stadel, stara 32.000 let, pa je eden prvih primerov »sposobnosti človekovega uma, da si predstavlja stvari, ki jih v resnici ni« (Y. N. Harari). Deset in deset tisoč let je moralo miniti, da je človek izumil pisavo, četudi iz popolnoma praktičnih, knjigovodskih namenov: treba je bilo popisovati zaloge dobrin, nujnih za preživetje človeške skupnosti. Nato so morala preteči še stoletja, tisočletja, v katerih se je iz protopisave izoblikovala pisava, posamezne pisave, kot so npr. klinopis ali hieroglifi, da je človek lahko zapisal prvo ljubezensko pesem, Ep o Gilgamešu, Hamurabijev zakonik, Mahabharato, Iliado, Sveto pismo, Koran, Popol Vuh … To so bile konstitutivne (ustanovne) knjige posameznih civilizacij; nekatere med njimi so bile imenovane za svete, saj se je s pomočjo vere utrjevala zavest o pripadnosti nekemu občestvu.
2. Jeziki umirajo, izginjajo, kot izginja deževni gozd, in z njimi izginja istovetnost posameznih ljudstev in narodov. Vsak mesec umreta dva jezika, s čimer se zmanjšuje bogastvo kulturnih raznolikosti, kar lahko primerjamo z izumiranjem posameznih živalskih in rastlinskih vrst, Kar pa ni le posledica klimatskih sprememb, ampak gre za uničevanje okolja kot posledice človekovega napuha in oholosti, saj se je že zdavnaj prepoznal za »krono stvarstva«. Jeziki izginjajo tudi zaradi dominacije velikih jezikov, tistih, ki hočeš nočeš postajajo sodobna lingua franca, s čimer uslužno strežejo neoliberalnemu, plenilskemu globalnemu kapitalizmu, ki vzpostavlja novo obliko kolonializma.
3. Leta 1962 je Marshall McLuhan poimenoval naš svet za Gutenbergovo galaksijo, ozvezdje, v katerem dominirajo tiskani mediji in knjiga, zaradi česar se svet spreminja v globalno vas. A napovedal je tudi že elektronsko dobo, danes ji rečemo digitalna, ki je s svetovnim spletom povezala svet, a hkrati ustoličila tudi podobo, ki naj bi bila močnejša od besede. Predvsem pa tehnologijo, ki ne pozna ne etike ne morale. Namesto branja se pojavi izraz surfanje, ki pomeni hitro, v vse smeri premikajoče se gibanje (ne branje!) po kar najbolj različnih dokumentih in znanjih. Napočil je čas za elektronsko knjigo, ki naj bi v prvem nekritičnem navdušenju pristašev vsesplošne digitalizacije pomenila kar revolucijo in kljub tisočletni tradiciji čez noč nadomestila tiskano knjigo. Bila njena smrt. A tako kot film ni pomenil smrti gledališča in televizija ne smrti filma, je tiskana knjiga ostala in ostaja. A vse kaže, da e-knjiga, kakršna koli bo že njena prihodnja usoda, kar najbolj ustreza človekovi prirojeni želji po udobju. Zakaj cel kovček knjig, ko pa lahko nosim s seboj le bralnik!
4. Unescova Listina o knjigi iz leta 1972 v začetku izpostavlja, da so knjige »še zmeraj bistveno sredstvo za ohranjanje in razširjanje po vsem svetu nakopičenega znanja«. A Listina tudi opozarja, da je treba sprejeti določene ukrepe, ki naj bi zagotovili »kar najširšo rabo tiskanih besedil«, in to okrepljeno. Ob tem Listina priporoča »podpiranje svobodnega pretakanja idej z besedo in sliko in spodbujanje mednarodnega sodelovanja, ki bo omogočilo vsakemu narodu dostop do vsega, kar objavljajodrugi narodi«. Listina tudi nedvoumno izraža prepričanje, da opravlja knjiga osnovno funkcijo pri uresničevanju temeljnih Unescovih ciljev, ki so med drugim »zagotavljanje miru, razvoj, uveljavljanje človekovih pravic in boja zoper rasizem in kolonializem«.
Listina je nastala v času, ko se je končevala vietnamska vojna in se je začelo krepiti upanje, da bo konec t.i. izvoza ameriške demokracije v »nerazviti« svet. A upanje je bilo prazno. F. Fukuyma je leta 1992 napovedal konec zgodovine, kar je utemeljeval s tezo, da je zahodni sistem liberalne demokracije in kapitalizma dosegel končno stopnjo svojega razvoja. Dogajanje zgodovine ga je demantiralo. S padcem berlinskega zidu je kapitalizem dobil nova plenilska območja, t.i. nove demokracije so čez noč zavrgle prejšnji (socialistični) sistem in se prostovoljno prepustile požrešnosti neoliberalnega kapitalizma, s čimer je svet dokončno in v celoti postal sicer precej drugačna globalna vas, kot si jo je zamislil McLuhan. Temu se ni mogla upreti niti Kitajska s svojim državnim (partijskim) kapitalizmom. K tem drastičnim spremembam s posledicami, ki jih ni mogel predvideti nihče, je v veliki meri pripomogla tudi vse mogočnejša vladavina svetovnega spleta, ki je postajal vse bolj nepregledno skladišče ne le znanj, ampak tudi (vesoljne) neumnosti, predvsem pa brezmejne možnosti ustvarjanja profita. Geslo vse mora biti dostopno vsem se zavestno odpoveduje vsakršnemu vrednostnemu sistemu. Pod naličjem demokratičnega dostopa do vseh mogočih (in nemogočih) vsebin se skriva diktatura, zavestna indoktrinacija človeške skupnosti. In krona takega »progresa« so fake news.
5. Tiskane knjige ni več ogrožala digitalna sestra, e-knjiga, ampak neusmiljene zahteve »svobodnega« trga in njegovih zakonitosti, med katerimi je dominanten dobiček. Kot gospodarska panoga, sicer marsikje ena od najbolj uspešnih!, je bilo založništvo prepoznano tudi v tistih državah, zlasti državah t.i. nove demokracije (nekdanjega komunističnega tabora), kjer so tržne zakonitosti pomenile predvsem propadanje te (gospodarske) panoge, kar se vladajočim elitam ni zdelo nič tako usodnega, saj so propadale ali prihajale v roke tujcev tudi druge gospodarske panoge in družbe. Veriga avtor–založba–bralec je bila usodno načeta. Le malokdo je še verjel, da je knjiga »spomin človeštva«, daljna sestra odtisa dlani v jami El Castillo. Knjiga, tudi leposlovna, je samo še tržno blago in ne (več) prostor, kjer se rojeva namišljena (kvazi) resničnost, v katero vstopa bralec in doživlja novo izkušnjo, ki je ni moč najti nikjer drugje.
6. Od svojega rojstva dalje je bila knjiga izpostavljena tudi nadzoru in prepovedi (cenzura, Index prohibitorum), še več, dogajal se je celo bibliocid: knjige so gorele, tudi knjižnice – od Aleksandrijske (leta 642) do sarajevske Vječnice, kjer je leta 1992 zgorelo več kot dva milijona knjig in dragocenih dokumentov z enim samim namenom: izbrisati spomin, zapisan v knjigah, in s tem odvzeti identiteto ljudem. Uresničevala se je misel Johna Miltona, da tisti, ki ubije knjigo, ubije razum sam. Iranske oblasti so leta 1946 požgale vse knjige v kurdskem jeziku in Kurdi se še danes bojujejo za samostojno državo. Mislili smo, da je bil Auschwitz kraj najhujšega razčlovečenja, da po njem ne bo več mogoče pisati poezije, kot je zapisal nemški filozof Adorno, saj je poezija glas najbolj avtentičnega v človeku, a smo se motili. Iracionalno sovraštvo do drugih in drugačnih, podprto s fundamentalizmi vsakršne vrste ter okrepljeno s pogoltnostjo mednarodnega globalnega kapitala, nadaljuje svoj uničevalni pohod. Tako kot se neprestano kršijo človekove pravice, danes v imenu t.i. vojne proti terorizmu, se onemogoča tudi pravica do branja! Svet doživlja nepovratno spremembo, ne le na področju ekologije, ampak tudi razseljevanja, saj smo priče nepredstavljivemu eksodusu. Na milijone beguncev (po podatkih Visokega komisariata OZN jih je že več kot 70 milijonov) je bilo prisiljenih zapustiti svoje domove, v katerih so bivali obdani tudi s knjigami, če ne z drugimi, pa vsaj z otroškimi, v katerih so otroci spoznavali moč domišljije, ki ustvarja stvari, ki jih v resničnosti ni. Novodobno barbarstvo ne ruši le domov, hiš, bolnišnic, mest, ampak uničuje tudi knjige in knjižnice. Dediščino človeškega rodu. Uničevanje knjižnic pa se dogaja tudi brez ognja in bomb: v Veliki Britaniji so leta 2016 zaprli štiristo knjižnic. Mar ni tudi to librocid?
7. Leta 2011, ko je bila Ljubljana svetovna prestolnica knjige, je bila sprejeta tudi Ljubljanska resolucija o knjigi, v kateri je bila knjiga prepoznana kot ključna nosilka človekovega razvoja in delovanja, rasti in kulturne pestrosti. Sedem let kasneje, ob 100-letnici smrti Ivana Cankarja, začetnika moderne slovenske literature, smo lahko ugotovili le, da tudi naše vladajoče elite ne ravnajo skladno z Resolucijo, da zmanjšujejo sredstva za knjigo in dopuščajo propadanje založb.
8. Svetovni dan knjige je priložnost, ki je nikakor ne smemo zamuditi, da znova pozovemo vlado Republike Slovenije, da resno razmisli o tem, kar je zapisano v Zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo, kako in na kakšne načine bo vlada (ne le ministrstvo za kulturo) spodbujala tiskanje domačega leposlovja in humanistike ter kakovostnih prevodov. Zato je treba nemudoma znatno povečati proračunska sredstva Javni agenciji za knjigo, povečati sredstva za nakup knjižničnega gradiva, uvesti ničelno stopnjo davka na knjigo, uveljaviti t.i. davčne izjeme (avtorji naj za avtorske honorarje ne plačujejo davka!), končno izvesti prenos Založbe Mladinska knjiga na Slovenski državni holding, še letos sprejeti zakon o samozaposlenih, s katerim se bo olajšalo življenje slovenskih pisateljic in pisateljev, da ne bodo životarili kot prekarni delavci. Predvsem pa bo izpolnjeno določilo že omenjenega zakona iz leta 1994 in sicer, da se bo status samozaposlenih postopoma izenačeval s statusom zaposlenih v javnih zavodih s področja kulture. Četrt stoletja je dovolj »postopno« obdobje, da se to končno tudi stori!
9. Da se ljudje, ki nam vladajo, ne da bi jim za to podelili mandat, zavejo, da je knjiga bogastvo, ki se ga ne da nadomestiti z nobenim drugim. Da se v spoznanju, da bi bil svet brez pisateljev in njihovi otrok – knjig revnejši. Naj se končno – že zdavnaj je odbilo poldne – prebudijo iz svojega varnega ravnodušja in maligne sebičnosti ter prepoznajo knjigo kot duhovni temelj našega sveta, naše galaksije, njenega avtorja pa kot tistega, ki – četudi z namišljeno resničnostjo – kaže pot v prihodnost, v svobodo in enakost vseh ljudi tega sveta.
In da nas bo vsaka nova slovenska knjiga spomnila, da smo dediči Primoža Trubarja.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
