/ 

Gre za temeljno človeško dostojanstvo

   
Ivan Ayr, Kimsi Singh, Neža Vilhelm – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

IvanAyr2
KimsiSingh
Neža-Vilhelm

Z Ivanom Ayrom in Kimsi Singh se je pogovarjala Neža Vilhelm.

  

Zamisel za film Soni je režiser Ivan Ayr dobil leta 2014, ko je v novicah prebral, da oblasti preiskujejo policijo v Delhiju po skupinskem posilstvu leta 2012. Ayr je prebral več člankov in intervjujev o policiji v Delhiju. Začel ga je zanimati odziv policistk na primere spolnega nasilja. Pogovarjal se je s številnimi policistkami in opazoval njihovo dnevno rutino. Film so posneli v 24 dneh v Delhiju februarja 2017. Z režiserjem in scenaristom Ivanom Ayrom in producentko Kimsi Singh sem se pogovarjala lani ob predstavitvi filma slovenskemu občinstvu.

  

Kdo sta, ko nista vpeta v filmski svet?

IVAN: Poleg ukvarjanja s filmom največ pišem. V zadnjih letih se rad posvečam pisanju. Po izobrazbi sem inženir in sem kot računalničar delal celo desetletje. Nekaj časa sem imel redno službo in sem ustvarjal še filme.

KIMSI: Trenutno sem samo producentka. Kot Ivan sem tudi jaz inženirka. Kot inženirka za software sem delala v ZDA. Zdaj sem polno zaposlena kot producentka, včasih pa, ko naletim na tehnične težave, jih poskušam rešiti.

    

Razumevanje tehnologije je zelo pomembno pri ustvarjanju filmov.

KIMSI: Poznavanje orodij je ključnega pomena pri snemanju filmov. Pomagajo ti pri boljšem razumevanju filma.

IVAN: Če si tehnično izobražen, si tudi bolj samozavesten pri oblikovanju zvoka, barv, pri montaži. Manj naju je strah debat s tehnično ekipo.

KIMSI: Če obvladaš tehnični vidik nastajanja filma, si lahko bolj vključen v samo nastajanje filma.

   

Od računalništva preidimo na film. Verjetno imata najljubših pet filmov, zaradi katerih sta se odločila, da bosta ustvarjala filme.

IVAN: V ZDA sem šel z idejo, da bi študiral novinarstvo. V Indiji sem že diplomiral iz inženirstva. V ZDA sem šel pisat magisterij. Tako sem prepričal starše, da so mi dali denar za pot v ZDA. Tja sem šel študirat angleško književnost in novinarstvo, a se ni izšlo čisto po načrtih. Študiral pa sem malo angleške književnosti. To sem hotel še dodati.

Zdaj pa k mojim petim najljubšim filmom. Številka ena bi bil gotovo Potovanje v Tokio (Tokyo Story, Yasujirō Ozu, 1953), drugi je Zgodnje poletje (Early Summer, Yasujirō Ozu, 1951), tretji Okus po češnji (Taste of Cherry, Abbas Kiarostami, 1997), številka štiri bi bil film Bilo je nekoč v Anatoliji (Once upon a Time in Anatolia, Nuri Bilge Ceylan, 2011). Za peti film pa nisem bil prepričan, toliko jih je. Ta trenutek bi izbral film Charulata (Charulata , Satjajit Ray, 1964).

KIMSI: Meni je v bistvu všeč film Divja hruška (The Wild Pear Tree, Nuri Bilge Ceylan, 2018). Tudi meni je všeč film Charulata, preprosto ne morem ga pozabiti, zame je eden najboljših flmov.

   

Kaj mora imeti zgodba, da se jo odločita povedati?

IVAN: Ko začenjam pisati, vzamem dogodek iz osebnega življenja in poskušam ugotoviti, ali lahko o njem povem zgodbo. Poskušam ugotoviti, ali imam o dogodku dovolj materiala. Tako sem začenjal. Nato sem začel pripovedovati zgodbe o ljudeh, ki mislijo, da ravnajo prav, niso pa popolnoma prepričani, ali jim to daje rezultat, ki si ga želijo. Tako sva posnela dva kratka filma. Soni je film o ženski, ki poskuša ravnati prav, ni pa prepričana, ali bo s tem dosegla tisto, kar si želi. Ni popolna, ima napake. In te napake njena okolica poudarja večkrat kot pa njene kvalitete. Ljudje jo opredeljujejo z napakami. Zame je to zgodba o prepričanju ljudi. Film mora govoriti o temeljnih vidikih človeškega obstoja. Če se preveč poglabljaš v težave družbe, ne da bi se dotaknil človeškega vidika, potem tvegaš veliko stvari. Tvegaš celo relevantnost svojega filma doma čez nekaj let. Biti moraš pozoren na te stvari.

   

Kdo je Soni?

IVAN: Imam odgovor na to vprašanje, ampak je kratek. Del mene tudi meni, da je moj odgovor globok. Zame je Soni preprosto ženska, ki prosi za svoje mesto v družbi. Je nekdo, ki misli, da ne dobiva spoštovanja, ki si ga zasluži. Kot policistka služi javnosti. Že to je precejšnja odgovornost, s katero se je sprijaznila. Trudi se po svojih najboljših močeh. Včasih so njene metode vprašljive, ampak po drugi strani so vprašljive nekomu, ki ni v njeni koži. Ko Soni ugotovi, da so njene metode napačne, se opraviči. Zavzema se za osnovno človeško dostojanstvo, ki ga po svojem mnenju zasluži. Ne gre za vprašanje spola, ampak za človeško dostojanstvo kot del civilne družbe.

KIMSI: Soni je po mojem mnenju Indijka, ki zavrača način, kako ravnajo z ženskami v indijski družbi in tudi drugje, kjer mora ženska narediti, kar ji je naročeno, kjer jo silijo ravnati na določen način. Vse diktirajo moški. Soni je ženska, ki prevprašuje sistem. To je zelo pomembno – razmišljati o sistemu in ne sprejemati normalizacije tega, kako z ženskami ravna družba.

IVAN: V naši družbi je veliko žensk, ki so podobne Soni, pa ne nujno ravno v policiji.

KIMSI: Med snemanjem filma sem spraševala ženske, s kom so se najbolj povezale – s Soni ali s Kalpano. Veliko žensk je imelo težave z odgovorom, ali so podobne samo Soni ali samo Kalpani. Rekle so: »V sebi imamo obe. Včasih ravnamo kot Soni, smo naveličane sistema. Včasih pa smo podobne Kalpani in razmišljamo, kako ravnati prav.« Če jaz razmišljam o tem vprašanju, bi rada bila podobna Soni. Lahko pa sem tudi Kalpana, ko kaj načrtujem za ljudi, potem bom ravnala po protokolu.

   

Je Sonijina zgodba pogosta v Indiji?

IVAN: Njena zgodba je precej nenavadna. Soni je poročena, ampak ne živi z možem. Ni pa se ločila od njega. Zanosila je, a je splavila, ker je mislila, da njen mož otroka noče. Prepričana je bila, da ju bo splav ponovno povezal. Dogodek je seveda močno vplival na njeno življenje. Sonijina zgodba v Indiji ni pogosta. Ne bi rekel, da je kaj takega nemogoče v Indiji, vsekakor se lahko zgodi. Njeno osebno življenje je zelo nenavadno, Kalpanino pa precej običajno. Kalpana je Sonijina šefinja in je starejša od nje. Na vodstveno mesto v policiji se lahko povzpneš, če opraviš precej težak izpit. Ženske na tako visokih mestih v policiji se poročajo s policisti. Kalpanino življenje je za žensko na takem položaju precej običajno.

   

Kako je bil film sprejet doma in v tujini?

IVAN: Mislim, da je film šele na začetku svoje poti. To je moderen film. Preden postane viralen, ga morajo predvajati filmski festivali. Čim več festivalov obišče, več se o njem govori in več zanimanja pokažejo festivali. Ena najboljših premier, ki jo lahko dobi neodvisni film, je premiera na Beneškem filmskem festivalu, ki ga sicer bolj zanimajo ameriški filmi, manjši, neodvisni filmi pa ostanejo neopaženi. Neverjetna je bila tudi naklonjenost, ki jo je film prejel po premieri v Indiji. Tega nikakor nisva pričakovala. Film nima nobene glasbe v ozadju, večina dogajanja v filmu pa temelji na dveh osebah. To je zelo nenavadno za indijsko občinstvo. Izjemno je, kako je bil film ljudem všeč in kako so hoteli novico o filmu deliti s prijatelji in družino.

KIMSI: Po premieri v Indiji je #Soni postal moment na Twitterju. To je bilo za naju nekaj izrednega.

IVAN: Ja, res. V Indiji so ljudje precej govorili in tvitali o filmu.

   

Ivan, dobil si nagrado za najboljšo režijo na festivalu v Kranjski Gori. Kaj ti pomeni?

IVAN: To je moja prva nagrada za najboljšo režijo in je res nekaj posebnega, saj je bilo v konkurenci nekaj zelo pomembnih in kvalitetnih filmov. Zelo sem srečen, da sem dobil to nagrado. Vsaj jaz sem zelo hvaležen za vsako nagrado. Žirija je drugačna, občinstvo je drugo. Lepo je, če tvoj film opazijo in cenijo v različnih delih sveta. To pomeni, da ga razumejo. Razumejo pa tudi tehnično plat filma. Pomembna je tema filma, pa tudi zgodba, ampak tehnični del je enako pomemben. Vse to namreč tvori umetnino – film. Lepo je vedeti, da je žirija prepoznala vse to.

   

Očitno lahko rečeta: Misija uspela.

IVAN: Mislim, da so gledalci tisti, ki bodo povedali, ali nam je uspelo. Pokukali so v življenje v Indiji. Film se mi zdi dokument nekega življenjskega stila. Občinstvo naj bi dobilo občutek o kulturi in načinu življenja skozi film. In to je popolno.

   

Gre za konflikt med Soni in njenim svetom ter našim svetom. Daje nam perspektivo, da cenimo, kar imamo tu, in vpogled v to, kaj lahko izboljšamo. Ukrepati pa moramo lokalno.

IVAN: Ja, ukrepati moramo lokalno. Ugotoviti moramo, da so v Indiji stvari precej drugačne kot pri vas, ampak v filmu lahko še vedno vidite stvari, ki vas nagovarjajo. To je uspeh filma, so pa tudi gledalci film gledali precej pozorno, da so opazili teme, o katerih lahko govorijo v svojih skupnostih. Morda so stvari drugačne, vedno pa jih je lepo deliti z drugimi ljudmi. Zelo pomembno se je pogovarjati z ljudmi in deliti izkušnje.

   

Mislim, da je vsak odziv dober. Najhuje je, če odziva ni, če vlada apatija.

IVAN: Odziv je dober začetek pogovora. Filozofi so ljudi označili za družabne živali. Pogovor je, oziroma naj bi bil, osnova. Vse, kar zažene pogovor, je dobro.

KIMSI: Veliko sva razmišljala o tem, kako spremeniti svet. Filmi so odličen medij za to.

       

Čestitam za nagrado, ki jo je film prejel. Filmu Soni in vama želim veliko uspeha tudi v prihodnje.

 

Napovednik za film Soni.  

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VESELI BOMO, ČE SE BOSTE NA PRISPEVEK ODZVALI, GA DELILI ALI KOMENTIRALI TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

  
Ivan Ayr, Kimsi Singh, Neža Vilhelm – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

 

Ivan Ayr
O avtorju
Ivan Ayr je indijski filmski režiser in pisatelj. Po izobrazbi je inženir in računalničar. Znan je po filmu Soni, ki raziskuje odziv indijskih policistk na primere spolnega nasilja.