/ 

Pod kožo koža

     

Ivan Antić o zgodbi Pod kožo koža

Potem ko sem si ogledal Glazerjev film Pod kožo, mi ni preostalo drugega kot zapreti se v sobo in pisati. Teh nekaj dni, kolikor je navalih, ki so trajali po pol ure ali uro, trajalo izpisovanje zgodbe, sem bil v posebnem stanju, v katerem me je povsod spremljal obraz glavne junakinje. Kljub temu pa je moja deekranizacija (kakor sem poimenoval svoj postopek) bila le spodbuda, pisanje je utiralo svoje vijugaste poti skozi spomine, fantazijo in vizije, ki sem jim moral slediti – od tod najbrž tudi dodatna plast kože v naslovu.

    

***

  

Nekoč ko sva ležala na travi, je zapazila mravljo, kako leze po moji modro zeleni majici, vzvalovani okrog trebuha. Najprej je samo opazovala, kako pleza in se spušča po njej, nato pa je, sila spretno, z lahnim in dobro odmerjenim premikom, nastavila konico kazalca h koncu ene od gub tkanine, da je živalca, kar se da nezaznavno, prilezla na njen noht in križarila naprej po prstu. In potem je polagoma dvignila in navpik iztegnila roko, jo rotirala, zatem pa dlan, že obrnjeno proti obrazu in razprto, skoraj vodoravno izprožila ter s tem na topografiji hiromantije oblikovala dolinico za mravljo. Motrila jo je v tišini, z nekakšnim nenavadnim zlitjem odsotnosti in prisotnosti; z nečim med pogreznjenostjo vase in čudno usmerjeno pozornostjo. Mravlja ji je potem lazila po robu sredinca, pomikaje se proti njegovemu korenu; pokrčila je kazalec in z nohtom, s strani prečno položenim na smer mravlje na sredincu, prekrižala pot, in mravlja je zopet zlezla tja, kamor je hotela ona. Ko si je zapenjala modrček – z glavo in rameni rahlo sključenimi in potisnjenimi naprej, da je lahko roki za hrbtom, upognjeni v komolcih, iztegnila kvišku in ju drugo drugi približala za toliko, kolikor je bilo treba, da bi zapela zaponko −, je običajno stala z vso težo na eni nogi, vtem ko je z drugo, s katere stopalom se je le s prsti dotikala tal, moleč peto malce vstran, samo ohranjala ravnotežje. Domala vse je počela s tem notranjim mirom – nevsakdanjo zbranostjo – kot da ni bilo česa pomiriti. To prejkone niti ni bila mirnost, kajti videlo se je, kako v stanju njene pogreznjenosti vase stvari prosto lebdijo, neobremenjene s svojimi medsebojnimi odnosi. Bila je na neki način odrezana od sveta in se mu zato nemara bolj prilegala kakor drugi, ki jih poznam. Slikoviteje povedano, zdelo se je, da je njena koža sestavljena iz več plasti kakor naša, čeprav občutljivejša, dasi ne na vse − zgolj na dražljaje, ki zaradi svojih posebnosti smejo prestopiti tolerančni prag. Zanje je bila dovzetnejša od nas. Ta spodbudila so delovala nanjo močneje in dlje in globlje, a navzlic temu se ni razpustila, in pri tem ni imela distance, kar je pričalo, da premore nekaj nesluteno modrejšega od distance. Nekaj, kar jo bolj organsko ščiti bodisi pred tem, da bi razpadla, se razsula, bodisi pred tem, da bi se poenačila z drugimi, se izgubila v drugem ali da bi jo morebiti okolica vsrkala vase; nekaj temačnega in bleščečega hkrati, kar ohranja njeno védenje – ki je gola kontinuiteta – o tem, kdaj iti svojo pot, kdaj iti z drugimi; zato se je bila tudi bolj pripravljena prepustiti valu drzneje kakor mi, prepričana, da se ne more izgubiti.

Pogostoma je nosila ozek, v životu oprijet jopič, ki ji je poudarjal prsi in močne roke, s kratkim džins krilom nizko na bokih, niže, kakor je danes v navadi, na katerem je belkasto siv tenek pašček, ki je pri vsakem koraku zaplesal iz vodoravne lege, podčrtaval ženstvenost njene hoje. In zelenkasti odtenki njenih šarenic so ob živo rdeči šminki na ustnicah in izrazito naličenih očeh močno izstopali. Ko je imela med hojo glavo rahlo sklonjeno, je postajala opaznejša nekakšna ostrina njene podobe – njen trikotni obraz je sekal prostor – in tedaj se ji je pod šarenico pojavil narobe obrnjen most beločnice, in spričo rahlo povečane količine solzne tekočine v očeh zaradi premikanja se je v njih zrcalila sled pijanosti, povsem neopazne za druge.

Ko sva bila v avtu, je njeno dihanje, njegova ritem in globina, oznanjalo, da se je potopila v vožnjo. Sedela je vzravnano za volanom in roke je iztezala h krmilu tako naravno in skorajda idealno obenem, s pogledom uprtim naprej in hkrati izostrenim v snopih stranskih kotov vidnega polja, dobil si ne le vtis, da ji držanje vseh niti v rokah ne predstavlja nikakršnega napora, temveč da ji sama neprisiljena lahkotnost tega počenjanja ne pomeni nič posebnega. Nekakšna inverzna, konkavna sprezzatura, a brez tiste lažnivosti – ki človeka vendarle razdraži –, da se ves svet spreminja v zaporedje odbleskov v ogledalu, namesto nje se je vanjo naselil globlji mir.

In ko sem se zasidran na sovoznikovem sedežu vozil z njo, se mi je zdelo, da je moje zaznavno polje bolj kak close up, saj je zajemalo vse najneznatnejše pore in najdrobnejše zareze na njenih blazinastih in čvrstih ustnicah, debel nanos rdečega ličila na njih, njene kot magma razžarjene oči, lase, kakor pa film tistega, kar se v razširjeni perspektivi godi pred nama skozi nagib vetrobranskega stekla – češ, ona snema vse, jaz pa snemam njo: njeno snemanje, kajti v resnici je edino ona snemala, tega sem se popolnoma zavedal, zares snemala, in temu sem se moral ukloniti, celo z nekakšno skorajda perverzno vnemo, kot bi bil to moj končni cilj na svetu. Na neki način sem se oprijel njene pojave, tako da se nisem mogel povsem ločiti, odlepiti, odtrgati stran od nje, toda tveganje sem vzel v zakup, ko sem krenil, ne da bi mogel predvideti, kaj vse obsega. Njene daljave so morale vsaj v neki obliki in do neke mere postati tudi moje, čeprav bi jo s tem izgubil, kar pa se ni zgodilo. Zgodilo pa se je, da sem nasedel na njeno prozorno lupino, da sem se bil nekam čudno prilepil nanjo in da sem bil prisiljen iti tja, kamor je šla ona, in početi to, kar je počela ona, ne da bi jo s tem pridobil v kakšnem bistvenejšem pomenu besede.

Ona pa kot da je morala v okolju, kjer se je znašla, vsake toliko najti nekaj, kar je bilo vredno ujeti v kader. Kakor da je neprenehoma snemala z očmi, se bolj od nas zavedala, da se vsak trenutek življenja – najsi ga doživiš ali ne –, vsako doživetje, misel, nejasen in meglen občutek, nekje v nas posname in uskladišči, in kot da jo je prav to jasno instinktivno zavedanje vodilo daleč od napačnih poti. Skoraj prepričan sem, da temu ne bi mogli reči intuicija – saj je bilo poleg patosa nečimrnosti pogrešati še marsikaj, da bi to smeli imeti za intuicijo. Bila je precizna brez ostrosti, ostra brez hladu in odrezavosti, bolj energična od najbolj energičnega, ne da bi karkoli sekala, parala, nasprotno, v svoji energičnosti je bila nepričakovano nežna. Če sem denimo premaknil krožnik, bil pa je spodaj malce moker in je pustil prstanasto sled, ki se je z ene strani razmazano razpotegnila, je opazovala kolobar mokrote in njegovo senco – in videl sem, kako se jima je v duhu približala, tej podobi kometa, da bi opazovala, kako se dnevna svetloba, ki jo je soba vpijala skozi okno, razporeja po krožnici ali po sledi, nastali med kratkim drsenjem krožnika. To ni trajalo dolgo, vendar sem vselej zaznal.

Nekoč ko sem hlače, držeč jih v predelu, kjer ovijajo pas, zviška vrgel na stol, je njihov padec povzročil večji hrup, kot sem pričakoval, in čeprav se nisem zdrznil, me je presenetilo, medtem ko je šlo pri njej – hipec pozneje sem videl njeno reakcijo in sem zato lahko vendarle precej uspešno rekonstruiral njen začetni odziv – le za rahlo povišano stopnjo pozornosti. Ta padec hlač na oblazinjeno površino bi utegnil koga z rahlim spancem prebuditi, zanjo pa, četudi na moč občutljivo, ni bil vreden, da bi jo presenetil. Kljub temu pa je vse to z očmi vseeno snemala – prepričan sem – daleč natančneje kakor jaz.

Uspelo mi je priti ji dovolj blizu, da sem lahko dojel njene daljave, in zdelo se mi je, da je bila veliko bliže stvarem kakor mi, bliže svetu. In kot da ni imela druge opore razen tiste, ki se je skrivala v sami situaciji, v kateri sva se znašla.

Če naj jo poskusim geometrijsko ponazoriti: bila bi spirala, v katere osrčju je trikotnik, spirala, ki se ne zaključi s končno majhno vijugo in piko, marveč njen najmanjši krog naenkrat postane enakostranični trikotnik; ali obratno: spirala, ki se izvije iz trikotnika, okoli katerega je, nepretrgano, opisan krog, potem pa se krog razpusti in se preobrazi v spiralo, ki se vije okoli trikotnika. 

  

*  

  

Tako je bilo zaradi njene poglobljene ženskosti.

Ne moreš si kaj, da ji ne bi sledil. In potem odmetavaš del za delom sebe – in v nekem trenutku, ko sta že oba gola v tej ritmični, naelektreni hoji, se pričneš, postopoma, pogrezati globlje v črno vodo, o katere gladini si še do pred hipom menil, da je trdna in odporna proti tvojim stopalom, vtem ko ona še naprej hodi pred tabo, oziraje se od časa do časa, da bi ti vnovič namenila svoj čarni pogled. Ti, četudi vse niže in niže, še zmeraj omamljeno zreš v njen razkošno razviti hrbet, ki se pahljačasto napenja in sprošča, vse dokler se popolnoma ne potopiš in se razpočiš, kot bi bil ustvarjen le iz tanke opne, in ta lahkokrila krpa tebe se nekaj časa vrtinči, plahuta – v počasnem, razširjenem taktu vodnih globočin – in se zvija okoli sebe, raztezajoč se, še vedno kot učinek razpočenja. Razblinil si se in podoben si počenemu balonu, ves iz svoje kože in las, in dojameš, da notri ni bilo ničesar, in valuješ kot morska trava, voda ni motna, bistra je, a temotna, in zdi se ti, da v njej razpoznavaš krpe kože in las vseh drugih, v daljavi.

   

*

  

Nekoč mi je pripovedovala, kako se ji v ritmu, ki ji ga ne uspe dognati, ponavljajo sanje, v katerih se znajde v gozdu grozansko velikih iglavcev in nenadoma spozna, da ji nekdo sledi. Spusti se v beg. Nekaj časa teče, loveč sapo se zapleta v veje podrtih dreves. V nekem trenutku se ji posreči uiti gonjaču. Usede se na skalo ob deblu, da bi si pregledala rane, dobljene ob padcu, in zagleda, kako se ji pod kožo, pod brazgotinami na njej, nekaj črni. Na slepo jo prične odstranjevati, jo luščiti. In sleče si jo sceloma, skupaj s tisto na obrazu. In tako, vsa osupla, odkrije, da je bila pod kožo, znotraj, ves čas, vse svoje življenje, nekakšno črno in gladko bitje. A v tistem, ko – nova in črna – opazuje svoj lév, gleda svoje obličje, okroglasto, mesnatih ustnic, ki ga drži v rokah pred seboj, se ji izza hrbta prikrade gonjač in nenadoma jo zalije nekakšna tekočina. Bencin iz kante, ki ga je od nekod prinesel. Tako razcepljena se požene v dir, čeprav vsa v plamenih. Dvakrat pade in se pobere. Uspe se ji prebiti iz goščavja na jaso, na kateri so ostale zaplate snega. Toda tu se zgrudi in podleže ognju, izdihne v plamenih.

  

*

  

Kakor da je neprenehoma pestovala v sebi več krogov razpoloženj in kakor da se je samo v kritičnih trenutkih, namenoma, zatekala k njihovi zgostitvi. Čeprav je, kot kaže, tudi tedaj upoštevala mnogoterost množine. Če je bilo z enega gledišča mogoče razpoznati namig na določeno gesto, s kakšnega drugega – to sploh ni veljalo. Edinole včasih, ob večerih, ko se je prijetno razhladilo, se je nekoliko bolj raztelesila in takrat se je – vsaj pred mojimi očmi – v popolni jasnosti razodevalo, da se neprestano giblje v več smereh. Šele takrat mi je to, kar je zgoščala in bi prvi hip lahko spominjalo na nepotrebne reze – postajalo nekoliko razumljivejše. Udušila je torej potrebo po odvečnem, anahronističnem navezovanju (na repliko, na nekaj, česar se je spomnila) in vse to je prejkone počela zato, da bi spregovorila s čustvi nekega rojevajočega se časa, dasi v tem ni bilo pretencioznosti. Na njeno obračanje navznoter, njeno dvojno, sinkopirano prekoračenje, sem gledal kot na neki (celo estetski) odpor do izpetih oblik življenja, skozi katerega je prediralo nekaj novega: večplastnost in večrazsežnostnost vsega; a tudi lagodna lahkost, lepota obstajanja v trenutku, ponovno odkrivanje preprostosti.

Občutek ponikanja v katranasto črno vodo je trajal vse dotlej, dokler se ni nenadoma nekaj v njej zlomilo. Nič ni nakazovalo, da se kaj takega lahko primeri. Kot da nenadoma celo jesti ni več znala. Njeno gibanje se je spremenilo. Zgoščeni mir, s katerim je snemala z očmi, se je – nepovratno – sprevrgel v plehek mir otrplega strmenja.

Sledila ti je, kamorkoli si šel. Celo brez patetičnega občutka, da ne more brez tebe, brez opaznih znakov strahu, da se bo izgubila, če ostane brez nekoga, ki mu je mar zanjo – kot da ji je vseeno, kaj bo z njo. Kot da je tavala po mestu, zunaj mesta, dokler v nekem trenutku ni omahnila. Dokler je ni našel nekdo, ki jo je izkoristil. In po tem se je spet podajala v brezciljno hojo. V blodenje. Takrat ni več vodila drugih v črno vodo. Slačil sem jo kot z narkotiki omamljeno devico. In šele ko sem prodrl vanjo, se je prebudila iz premrlosti.

  

*

  

Če sva se kdaj prej izgubila v kakšnem mestu, je prestrezala neznance in poizvedovala, pogovor je začenjala tako nenavadno in z za današnji čas nevsakdanje priljudnim tonom, nato pa že v eno od nadaljnjih besednih izmenjav neopazno vpletla kaj osebnega, in izprašani so ji bili v svojih odzivih brez izjeme naklonjeni. »Kakšen tatu imaš na roki?« »A te zadržujem, greš v službo?« »Od kod si?« »In živiš tukaj z družino?« »Čudovito.«

Zdaj pa dva dni in pol ni mogla ničesar zaužiti. Naenkrat se je v njej vse sesulo. Naposled sva se vendarle odpravila v restavracijo. Naročila je lešnikovo tortico. Motrila je kos torte pred sabo – postrežen na velikem krožniku, s stopljeno čokoladno kremo opisano krožnico na njegovem obodu, malomarno vijugasto, prekinjeno s komaj kakšnim lističem jagode. Za dolg hip je zabolščala predse in nato s tistim svojim starim, sproščenim in hkrati zbranim gibom vzela v roke majhne vilice. Prodirala je skozi pecivo zlagoma, plast za plastjo, vse do skorjice na dnu, odlomila je košček z vstran nagnjenimi viličicami in jih ponesla k ustom. V teh trenutkih se je zdelo, kot da se je povrnila. Potem ko je – stiskaje jih je med zobmi – izvlekla viličice iz ust, ki so se jim upirala, je z jezikom, sem videl, polagoma topila grižljaj in skoraj nezaznavno so se ji zasolzile oči. Delovalo je, kot da ima spet stik s svetom. Uživala je. Toda že pri naslednjem grižljaju – pumf. Pljunila je s takšnim pritiskom, da se je še sama prestrašila. Ljudje za sosednjimi mizami so se začeli ozirati k nama. Kakor po nekakšnem tihem sporazumu sva počakala, da mine trenutek v naju usmerjene pozornosti.

Takrat je, tako menim, ugasnila. Do konca ugasnila. Ničesar več ni mogla sprejeti vase. Pozneje se bom večkrat čudil, kako sem kljub vsej nežni skrbi, ki sem ji jo posvečal, spregledal, da je bila težava morda prav v tem, da je preveč dopuščala stvarem, da so prodirale vanjo. Kljub vsemu svojemu občudovanju, privrženosti, skorajda priklenjenosti na njeno bitje sem bil za to slep. No, najbrž je stvari sprejemala vase v taki obliki, da se tega ni dalo videti, moralo je biti popolnoma neprozorno. Samo zato nas je naga in božanska vodila v katranasto črno vodo, bistro – ker mi nismo vedeli, kako. Zato smo tonili: in to izginjanje je bilo naše, nam samim kar se da spretno prikrito, samozavedanje.

Toda ona nekdanja se ni več vrnila. Nikoli. Nekaj se je v njej za vekomaj zlomilo in nikoli več se ni vrnila. Bila je med nami podobna prikazni, z ubitim, izgubljenim pogledom, omejena na nekaj neprepoznavnega. Šla je, kamor sem šel, kakor smo šli; sledila nam je in njena ramena niso bila več čvrsta. In nikoli več ji niso prsi štrlele naprej in pozvanjale. In izginila je njena hoja. In ko se je smejala, kar je bilo pozneje in se je zgodilo poredkoma, je bilo v njenem smehu nekaj novega. Nekakšna hudobnost. In to popolnoma neodkrita hudobnost.

  

  

    

Prevedla Sonja Polanc

Sonja Polanc, rojena leta 1956 v Samoborju (Hrvaška), je študirala filozofijo in primerjalno književnost v Ljubljani. Od leta 1988 je svobodna umetnica. Kot igralka je nastopila v številnih pomembnih uprizoritvah ter prejela domače in mednarodne nagrade. Poleg tega je delovala na radiu in televiziji, za kar je bila prav tako večkrat nagrajena. Danes se Sonja Polanc ukvarja predvsem z literarnim prevajanjem. Je soustanoviteljica založbe Zrakogled in prevaja sodobno literaturo iz hrvaškega, srbskega, bosanskega in črnogorskega jezika v slovenščino. Med njenimi prevodi najdemo dela Slavenke Drakulić, Dubravke Ugrešić, Davida Albaharija, Miljenka Jergovića, Semezdina Mehmedinovića, Srđana V. Tešina, Mira Gavrana in Daše Drndić.

  

  

  

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

    

    

Ivan Antić
O avtorju
Ivan Antić (1981) je avtor dveh kratkoproznih zbirk. Leta 2009 je objavil Tonus (Srbska matica); leta 2016 Membrane, membrane (Kulturni center Novi Sad), ki so bile po mnenju literarnih kritikov časopisa Politika razglašene za eno najboljših proznih knjig tistega leta v Srbiji. Njegove zgodbe so prevedene v vrsto jezikov ter uvrščene v antologijo proze Nga Bergradi, me dashuri – Tregimi i ri nga Serbia (Priština, 2011), v antologijo mlade srbske proze Pucanja (Beograd, 2012) antologijo migrantske in manjšinske književnosti Iz jezika v jezik (Ljubljana, 2014) in druge. V Sloveniji je bil gost Vilenice, Literodroma in simpozija Poetry at the Crossroads. Prevaja leposlovje iz slovenščine. Zgodba Pod kožo koža je iz knjige Membrane, membrane, ki bo v letošnjem letu izšla pri Cankarjevi založbi.