/ 

In rada imam ekscentrike, zdi se mi, da jih je vedno manj

Irena Štaudohar – Neža Vilhelm – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Irena Štaudohar, dramaturginja, urednica, publicistka, avtorica dveh knjig (fotografija Matej Družnik).

Z njo se je pogovarjala Neža Vilhelm.

Irena Štaudohar. Dramaturginja, urednica,  avtorica številnih člankov, intervjujev, razmišljanj. Pa tudi dveh knjig. Veliko bere. In gleda filme. In primerja, povezuje, raziskuje, razmišlja. Je človek, ki ga bereš. In ki se mu čudiš, ker toliko ve in zna. Ko je na svet prišla njena knjiga Kaj hoče ženska? (Umco, 2021), sem jo seveda takoj kupila. Ker – kdo pa ve, kaj hoče ženska? A ženske vemo,  kaj hočemo? In če vemo, kaj hočemo, si upamo to vzeti? Precej žensk si je upalo. Bile so čarovnice. Samotarke. Čudakinje.  In še danes so. Tudi Irena spada mednje  — med pogumne ženske, ki vedo, kaj hočejo in ki si to vzamejo. Ki se ne bojijo svojih čustev in se zavedajo svoje pameti. Ki so razgledane, načitane, njihovi možgani pa delajo sto na uro. In ko sem se začela poigravati z idejo, da bi z njo naredila intervju, so itak na površje priplavali vsi pomisleki. Povsem po nepotrebnem. Led je prebila Mimi, jazbečarka, ki me v zadnjem mesecu sprehaja po svetu. In ki svojo energijo deli vsem. S pogledom, za katerega bi morali zahtevati orožni list, razoroži vse. Tudi Ireno je. Takoj. V Tivoliju je našla kolege, se menila z njimi, imela pod kontrolo vse barabinske vrabce. In naju. Ampak kljub vsemu nama je dovolila, da je nastal spodnji pogovor.
  

Irena Štaudohar, veste, kaj hoče ženska?

Knjiga s tem naslovom sicer ne ponuja natančnega odgovora, ampak predstavlja nekaj zgodb o ženskah, ki so živele tako, kot so same želele ne glede na neke družbene norme. Mislim, da ni enoznačnega odgovora na to vprašanje, ki je v resnici slavni Freudov citat. Dobri stari Freud si ga je sicer zastavljal v nekem drugem času, ko se je srečeval z nesrečnimi ženskami, ki so živele ujete v nesrečnih zakonih, o njihovi usodi in življenju pa je odločal njihov mož. Na koncu svoje psihoanalitične kariere je priznal, da po vseh teh letih pojma nima, kaj hoče ženska. Mislim, da hoče marsikaj in da je morala o svojih željah stoletja molčati – njihov notranji svet, seksualnost, ambicije, talenti so bili nekoč nepomembni. Ko sem brala biografije žensk o katerih pišem, nisem želela zasledovati le njihove kariere in njihovega dela, ampak se mi je zdelo zanimivo tudi to, kako so jih oblikovale strasti in ljubezen, ta del njihovih življenj zveni kot neka krhka stvar, a mislim, da je bil mnogokrat gibalec njihovih dejanj. 

Kot pišem v uvodu knjige, ženske že od mladosti sanjamo o ljubezni, mislim, da je tako narejen tudi naš čustveni sistem – o tem na primer tako lepo piše Simone de Beauvoir v knjigi Drugi spol. Zanimivo je, da si v najstniških letih ustvarimo tudi neko sliko o popolnem partnerju o katerem potem sanjarimo. In ko smo že pri tem – najbolj sanjske moške v literaturi – od gospoda Darcya iz Prevzetnosti in pristranosti do Heathcliffa iz Viharnega vrha ustvarile prav ženske in to Jane Austen in Emily Brontë, ki sploh nista imeli nobenih razmerij, kar pomeni, da ju je ustvarila njuna domišljija. Literatura je od nekdaj bila vzletna steza za ženske fantazije, ni čudno, da sta na primer Ana Karenina in gospa Bovary, ki sta obe tako nesrečno končali, oboževali ljubezenske romane, ki so nevarna stvar, saj si ženska, ki jih bere, želi uresničiti svoje sanje – kot nas v obeh romanih podučita Tolstoj in Flaubert.

Mislim sicer, da je vprašanje, kaj hoče ženska, tako zapleteno zato, ker si ženska želi zaljubljenosti in srečnega odnosa in materinstvo po drugi strani pa si želi tudi svobodo. Doris Lessing se v romanu Zlata beležnica, ki je postal nekakšen manifest feminizma, sprašuje prav o tem; kako je lahko srečna v neki zvezi in hkrati svobodna, kako se lahko vsa preda, a hkrati se tudi obdrži. »Ne odločaš se sama o tem ali boš neodvisna ženska tvoj značaj odloča o tem, kaj se bo zgodilo s tabo.«, pravi nekje. Kakorkoli – uvod v knjigo se konča z ugotovitvijo, da je ženska lahko srečna in svobodna le če se ima dobro v svoji koži, če je zadovoljna sama s sabo, če je samozavestna, kar pa je nekaj organskega in se v življenju ves čas spreminja.

  

Kaj hoče ženska Irena Štaudohar?

Prav to, da se imam dobro v svoji koži in da delam tisto, kar imam rada. Razsvetljenska matematičarka in Voltairova ljubica Émilie du Châtelet je ravno takrat, ko je bila najbolj nesrečna v svojem življenju, napisala knjigo o sreči in je v njej tako lepo ugotovila; da se moramo, če želimo biti srečni, znebiti predsodkov, trenirati moramo vrline, uživati v dobrem zdravju, biti moramo strastni in nikoli ne smemo izgubiti iluzij, saj slednjim dolgujemo največ užitkov. Vsak, ki opusti svoje iluzije in sanje, je nesrečen. Zelo se strinjam z njo.

  

Ali bi izbrala knjigo ali film? Ali oboje?

Oboje. Sodim še v tisto generacijo filmskih navdušencev, ki nekoč v stari dobri Kinoteki ni izpustila niti matineje, kaj šele večernih predstav. Knjige pa so pač del mojega vsakdana.

  

Našteli ste precej knjig in mi podaljšali seznam branja še za par naslovov. Je še kaj, kar moramo nujno prebrati? Ali si ogledati?

Vsak dan je na policah knjigarn toliko novih knjig, da niti ne sledim več. Moj spisek knjig, ki me čakajo za poletno branje, je dolg in težak za nekaj potovalk. To poletje bom brala predvsem knjige o naravi, saj pišem novo knjigo o Rožniku – vsak dan grem namreč tja na sprehod in Samo Rugelj me je vzpodbudil, naj kaj napišem o odkrivanju tega mestnega gozda. Torej brala bom knjige Waterlog, Wildwood in Notes from Walnut Tree Farm pisatelja Rogerja Deakina, knjige angleškega naravopisca Roberta Macfarlana, o pticah bom brala najnovejšo knjigo Bird Way Jennifer Ackerman. Trenutno berem Vonj imperijev Karla Schlögla, ki je odlična in pa res dobre pogovore med Umbertom Ecom in Jeanom-Claudeom Carrièrom o knjigah z naslovom  Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig.

  

Kakšna mora biti ženska, da vas začne zanimati in bi si želeli z njo narediti intervju?

Podobno kot z moškimi – vedno je najlepše delati intervjuje z nekom, ki ima rad to, kar dela, kar koli že to je. In rada imam ekscentrike – zdi se mi, da jih je vedno manj.

  

Ženske v vaši knjigi so pokončne, trdne, svobodne, pa tudi šibke, nevrotične. Izjemno pametne, izobražene… Najbolj me je pri njih pritegnilo, da so upale biti zveste same sebi, česar si mnogi ne upamo. Bile so svobodne do neke mere. So zato uspele?

Mislim, da jih je življenje pripeljalo, da tega, da so pogumno premagovale ovire, na katere so naletele, čeprav se niso vedno imele za pogumne. Znale so se tudi pobrati, če so padle, to se mi zdi prav tako ena od njihovih skupnih lastnosti. Colette je bila, recimo, vaško dekle, ki se je potepalo po gozdu, pisala je sentimentalne romane, pod katere se je podpisoval njen mož. V umetniški in bogataški družbi v Parizu se ni dobro znašla, potem pa se je odločila, da ne bo več živela v senci in je stopila na sonce, se ločila in postala ena najbolj slavnih pisateljic na svetu. Všeč mi je tudi nasvet scenaristke Nore Ephron, da si ženska lahko vedno premisli, da lahko v življenju skrene iz začrtane poti, da ima lahko več življenj v enem življenju. Ona je že vedela, da je imela več kariere in tri može.

  

So (bile) srečne? Ali gresta svoboda in sreča skupaj?

Mislim, da sreča ni neka konstanta. Tudi moralni psihologi in nevrologi ugotavljajo, da je sreča nek pojem, ki ga ves čas lovimo. Korenček na koncu palice. Gre za zapleten pojav, raziskave recimo kažejo, da so športniki, ki na olimpijskih igrah prejmejo bronasto medaljo, veliko bolj srečni od dobitnikov srebra. Športnik z bronastim odličjem je vesel, da je medaljo sploh dobil, lastnik srebrne medalje pa ima vedno grenak priokus, saj se mu zdi, da mu je čisto malo manjkalo do zlata. Tako da pri sreči nikoli ne veš. V življenju so ponavadi negativna čustva močnejša od pozitivnih – s tem nas je opremila evolucija, za našega prednika je bilo bolje, da je bil ves čas v pripravljenosti in v skrbeh, če je bil preveč srečen in sproščen, ga je hitro napadel kakšen sabljasti tiger.

To, da so ženske iz moje knjige živele tako, kot so same želele, je najbrž imelo svojo ceno in je bila njihove sreča le trenutna. Mnoge so bile najbolj srečne v naravi. Slikarka Georgia O’Keeffe je bila najsrečnejša v puščavi v Novi Mehiki, kjer je živela zadnja desetletja svojega življenja, Karen Blixen v savani v Afriki, Robyn Davidson na dolgem potovanju s kamelami po Avstralski puščavi in Nan Shepherd, ko je hodila po Škotskem višavju.

  

Biti sam svoj je težko, saj vsem veliko pomeni tudi mnenje drugih, pripadnost neki skupini. Smo lahko sami svoji, pa tudi ‘od drugih’? Kako vijugati med zvestobo sebi in ugajanjem drugim?

Mislim, da je vijugati zelo primeren izraz, konec koncev smo družabna bitja in se nam zdi pomembno, da nas družba opazi, da nas sprejme, da smo del nje. A mislim, da je treba vztrajati v tem, da ostajamo zvesti sami sebi, na koncu dneva je to naša identiteta, nekaj, s čimer se vsak dan zbudimo. Te ženske, o katerih pišem, so bile zelo zveste same sebi, morda tudi zato, ker so mnoge imele talente, bile so slikarke, pisateljice, matematičarke, intelektualke, pesnice – in za ta del svoje identitete so se srčno borile. Kot je dejal Valery, težko ločimo ples od plesalca. Zanimivo je tudi, da so mnoge dočakale visoko starost in spoznale, da ti je z vsakim desetletjem manj pomembno, kaj si mislijo drugi in tudi to je svojevrstna svoboda.

  

Danes po eni strani vsi izstopamo, smo drugačni … Ni težko imeti zelenih las, izražati radikalnih in presenetljivih reči. A se mi zdi, da smo v tej raznolikosti vseeno zelo instantni. Kdo je resnično drugačen, kdo hodi korak ali tri pred nami?

Danes to res ni tako vidno kot je bilo morda nekoč, podoba je danes vse in hkrati je nekaj povsem neoriginalnega. Res je neverjetno, kako je imel Warhol prav, ko je govoril o tem, da bo v prihodnosti vsak slaven za petnajst minut. Vem, da zveni zaprašeno, a mislim, da so umetniki še vedno tisti, ki dvigajo zaveso nad prihodnostjo. Da je talent še vedno pomembna stvar.

  

Obravnavali ste filozofinje, igralke, popotnice … Pogrešam znanstvenice, športnice, morda astronavtke. Jih imate še v načrtu? Jennifer Clement je v nekaj pesmih glas posodila Curiejevi in Herschlovi.

Izbor, katere ženske se bodo znašle v knjigi, je nastajal sproti in je zelo moj. Žal mi je za tri ženske, ki se niso znašle v knjigi. To je prav Marie Curie, o kateri recimo Susan Sontag pravi, da je bila edina ženska, ki je bila vzor dekletom, ki so odraščale takoj po drugi svetovni vojni, drugih žensk v neki znanstveni, intelektualni pa tudi umetniški sceni, s katerimi bi se lahko identificirale, sploh ni bilo. Druga ženska je George Sand – njeno življenje je pač roman, in tretja je Agatha Christie, ker imam noro rada njene kriminalke in se mi zdi res izjemno talentirana. Čeprav je v svoje knjige vložila ogromno dela in proučevanja, se na primer nikoli ni imela za pisateljico in v formularjih je za svoj poklic vedno navedla, da je »poročena ženska«. Nikoli ni imela niti posebne sobe, v kateri je pisala, dovolj ji je bila jedilna miza. Prijatelji je nikoli niso videli pisati. Všeč mi je, ko je v svoji avtobiografiji priznala, da včasih sredi dneva vstane, gre v sosednjo sobo sede za mizo napiše kakšno stran in se potem vrne nazaj v dnevno sobo – zdelo se ji je, da je takrat podobna psu, ki najde kost in potem z njo v gobcu izgine ter se vrne čez pol ure z blaženim pogledom in malo zemlje na smrčku.

  

Koga bi še z veseljem povabili na kavo in se pomenili z njim, poleg teh, ki ste jih vključili v svojo knjigo?

Vesela sem, da je v knjigi tudi milenijka – angleška pisateljica Dolly Alderton. Milenijke so vsekakor generacija, od katerih bi se lahko kaj naučila tudi starejša generacija. Bolj so samozavestne, bolj jasno razmišljajo o marsikateri stvari, bolj so pogumne, ko se je potrebno boriti za dobre stvari. Poglejte recimo Inštitut 8. marec, tam prevladujejo mlade ženske – s svojo vztrajnostjo in trmo in inteligenco in občutljivostjo …  so speljale tako pobudo za referendum za pitno vodo kot redefinicijo kaznivega dejanja posilstva in še marsikaj – več kot katera koli politična stranka.

  

Ste med pisanjem esejev ugotovili, kaj hoče ženska? Meni se je med branjem vaše knjige potrdilo, da hočem pogum, da bi bila svobodna, sama svoja in srečna.

Vesela sem, da se vam je vse to potrdilo in da nikoli ni konec dela oziroma želja oziroma iluzij, da bi vse to dosegle. Hočemo tudi uživati – moški so imeli skozi vso zgodovino čas, da so se izborili za svoje različne užitke, zdaj pa smo na vrsto prišle tudi me.

Irena Štaudohar – Neža Vilhelm – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju
Irena Štaudohar je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo končala študij dramaturgije. Leta 1991 je začela urejati gledališko revijo Maska. Kot dramaturginja in avtorica dramskih tekstov je sodelovala z različnimi domačimi in tujimi koreografi in režiserji. Več let je sooblikovala program mednarodnega festivala Mladi levi in kot publicistka sodelovala z različnimi slovenskimi časopisi in revijami. Danes je urednica pri časopisni hiši Delo.