/ 

Še dobro, da se ukvarjam samo z besedo

Z Branetom Mozetičem se je pogovarjal Uroš Prah.

Brane Mozetič je ena osrednjih osebnosti sodobne slovenske literature. Izstopa tako s svojo edinstevno lapidarno, radikalno, seksualno izostreno pisavo, ki je doživela že več kot petdeset prevodov po vsem svetu, kot s svojim neumornim političnim in literarnim aktivizmom, ki ga neprekinjeno bije od osemdesetih do danes; kombinacija, kot jo je v tem prenapetem polju centrističnih akterjev sicer sila težko najti. Pričujoči pogovor je nastajal v času, ko je legendarna zbirka Aleph, ki jo ureja, doživela zadnjega v večletni seriji rezov Javne agencije za knjigo in pristala pri zgolj še dveh sofinanciranih naslovih na leto (Tik zatem je Tone Šrkrjanec za zbirko Dihaj, ki je izšla pri Alephu, prejel Veronikino nagrado. Op. Uroš Prah), ter se zaključil tik pred njegovo 60. obletnico. Popolni trenutek torej, da mu zaželimo vse najboljše, se mu zahvalimo, predvsem pa se kaj naučimo od njega.

 

***

 

Že desetletja opravljaš celo vrsto poklicev: pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik dveh knjižnih zbirk, neumorni promotor slovenske literature v tujini, direktor filmskega festivala, aktivist (sem kaj pozabil?). Lahko morda na kratko opišeš, kako si prispel do vseh teh nalog? In kako so združljive med seboj?

Težko bi rekel, da je to cela vrsta poklicev, prej občasnih zaposlitev ali veselj. Kar se pisanja tiče, mislim, da sem se ga lotil predvsem zato, da bi ubesedil svojo spolno usmerjenost in jo nekomu povedal – vsaj tako je bilo z mojim pisanjem že na koncu osnovne šole. In morda sem v tem kar obtičal in še vedno delam isto. Do ostalega, kar naštevaš, pa sem prišel bolj zato, ker tega nihče ni hotel početi – za to delo namreč nikoli ni bilo kaj prida denarja. Filmski festival sem rinil naprej, najprej skoraj sam, potem mi je bila v veliko oporo Suzana Tratnik, ki je še vedno v ekipi. In res težko dobimo nove ljudi, ki bi zagnano in z ljubeznijo gledali prek sto filmov vsako leto; za to gre vendar ogromno časa, honorarja pa nobenega. Tudi Aleph mi je ostal v rokah, ko so vsi drugi odšli po plačanih službah ali prešli v velike založbe. Kot aktivist pa sem imel ogromno različnih dejavnosti, veliko projektov sem si tudi kar sam omislil, tako da ne morem kriviti nobenega. Vedno mi je bilo v veselje, karkoli že sem počel. Morda je bilo kdaj naporno, a v glavnem zaradi tega, ker so ljudje tako naporni, naj gre za birokrate ali pa za odjemalce. Spomnim se, da sem se veliko brzdal pri svetovanju na telefonski liniji LGBT ali pri delu v zvezi z aidsom, pri delu s seropozitivnimi ali pa recimo problematičnimi LGBT-posamezniki, neprilagojenimi, tistimi z roba … Čeprav, odkrito rečeno, sem se tudi sam še najbolje počutil nekje na robu, odrske luči so me vedno slepile, v resno obleko me pa tudi nikoli niso strpali … In tako je krog sklenjen: za tako mesto na robu se ljudje nikoli ne tepejo.

 

Kakšno mesto v slovenskem založniškem prostoru bi odmeril vsaki od zbirk, ki jih urejaš? Kaj so glavne naloge Alepha in kaj glavne naloge Lambde?

Mislim, da imata obe zbirki zelo velik pomen, sta tako rekoč nepogrešljivi, zaradi svoje posebnosti in drugačnosti. Aleph prinaša nove domače glasove, ki se morda manj prilegajo v prevladujoče tone slovenskega pisanja, predvsem pa je odprt mladim, kar je zelo pomembno. Moram priznati, da sem zavrnil že marsikoga, iz enostavnega razloga, ker sem menil, da ima dovolj možnosti izdati kjerkoli drugje. Prinašal pa je Aleph tudi zanimive antologije sodobne svetovne poezije, kar mu je zdaj onemogočeno. Da ne omenjam del, ki baje niso primerna za centre slovenskega založništva, kot je recimo Sade. Lambda pa prinaša dela z LGBT-vsebino. V vseh teh letih sem izdal tovrstnih knjig gotovo več kot vse druge slovenske založbe skupaj. Hkrati je program Lambde vplival na to, da so tudi druge založbe postale vsaj malce bolj odprte za te vsebine. Da ne omenjam, da je Lambda valilnica za domače avtorje s to vsebino.

 

Obe zbirki torej vendarle druži, da sta prostora, kjer med drugim številne mlade avtorice in avorji pridejo do prvih objav. Zakaj ti je tako pomembno nuditi ta prostor?

Seveda, ker je pri mladih večja verjetnost, da bodo prinesli kaj uporniškega, subverzivnega, inovativnega tako v oblikovnem kot v vsebinskem in ideološkem smislu. Čeprav to ni pravilo, žal v zadnjem času prinašajo tega vse manj. Od 90. let so v porastu konvencionalnost, konformizem, tradicionalizem, konservativizem, tako v družbi, politiki, kot tudi v literaturi in poeziji. Populistične ideje, da smo vsi genialci, široka paleta možnosti takojšnjih objav, tako na internetu, kot tudi v knjigi, umanjkanje uredniških sit in mentorskih pristopov, promoviranje in spodbujanje povprečnosti, zaradi tega se producira ogromno nezanimive literature, kljub temu, da je postal lik literata oziroma pesnika povsem nepomemben in brez vrednosti. Veliko mladih pošilja že kar zaključene zbirke v objavo, iz katerih je razvidno, da ne poznajo niti zgodovine poezije, kaj šele sodobno poezijo, tako tujo kot domačo. Mislijo, da jim to ni potrebno, pišejo, kot da smo v 19. stoletju, domačijsko, nabožno, sentimentalno poezijo, povsem nasprotno od generacij pred njimi. Za upad kakovosti so verjetno krivi tudi razdeljevalci denarja, ministrski birokrati, ki so postali samooklicani strokovnjaki za literaturo, ki protežirajo povprečno in neproblematično literaturo – oni najbolje vedo, kaj je treba podpreti, kaj priporočiti v branje, kaj plasirati v tujino in čeprav ta tujina kaže povsem drugačna zanimanja, bodo trmasto vztrajali pri svojem. Sam sem najboljši primer: številne izdaje mojih knjig v tujini baje niso rezultat kakovosti, pač pa za naše literarne kroge delo »pedrskih lobijev«, strokovne komisije na JAK pa recimo menijo, da sem predvsem “zelo dejaven v tujini”. Krivdo gre pripisati tudi kritiki, ki je čisto enostavno postala podobna, usklajena s tem mlačnim povprečjem, konvencionalna, nezmožna presojati nekaj, kar štrli iz njihovega miselnega dometa. Zaradi vsega tega mi je enostavno večje veselje delati z mladimi, v upanju, da bom vsaj med njimi našel kaj vrednejšega.

 

Če te pravilno razumem, meniš, da je upadla kakovost (vsaj) slovenske literature nasploh; ali so, oziroma ste torej popustili tudi pripadniki vaše generacije? Med mladimi po eni strani opažaš obrat k nekemu cenenemu tradicionalizmu, po drugi pa vanje polagaš upanje na upornost ter inovacijo. Si v zadnjih letih naletel na take piske in pisce, zaradi katerih bi bilo moč odločno zatrditi, da so odločitve Javne agencije za knjigo, ki Alephu vztrajno krči količino sofinanciranih knjig (od leta 2009 jih je skrčila z 9 na 2 letno) ter predvsem na projektnem razpisu neposredno posega v uredniško politiko majhnih založb, pri čemer še posebej opazno zavrača prvence, napačne? To te sprašujem, ker se določena mesta v tvojem opisu scene približujejo njihovi argumentaciji: upad kakovosti, prelahek dostop do knjižnih objav in podobno.

Politika JAK je tako ali tako zgrešena oziroma sta njen cilj popreproščanje literature in množičnost. Med merili so tako množičen obisk prireditev ali velika prodaja in podobno, ne pa kakovost – nenazadnje kakovosti itak ne znajo zaznati. Tudi veliko točk za nagrade gre z roko v roki s kuhinjo nagrad in z režimskimi smernicami. Prejemniki smo bili nekoč subvencionirani po programu, zdaj se vtikajo v posamezne naslove, avtorje, lokacije, tako kot je bilo recimo v 70. letih – pa vprašanje, če ni bilo tedaj celo bolje. S točkovanjem natančno določiti, kaj je prav in kaj ni … In ker oddelki niso povezani, dobi avtor recimo pri eni komisiji delovno štipendijo za pisanje knjige, ki je potem druga komisija ne odobri v sofinanciranje. K upadu kakovosti so sami še največ pripomogli tudi z izrivanjem, izčrpavanjem, ignoriranjem manjših založnikov in izvajalcev, ki jim niso bili pogodu ali so prinašali nepovprečne projekte. Na udaru so bili vedno tudi glasni izvajalci, kritiki njihovega dela, tako da danes teh kritikov tako rekoč sploh ni več. In usoda Alepha gre v to smer. Prav primer Alepha kaže na strašljivo ignoranco, ki jo kažejo do literature. Ministrstvo za kulturo je deloma ugodilo pritožbi Alepha in zadevo vrnilo na JAK znova v obravnavo. Oni pa so se požvižgali na več kot 600 podpisov peticije za Aleph, od katerih jih je polovica iz sveta knjige, in trmasto vztrajali pri svoji odločitvi. To pove dovolj.

 

Toliko o JAK. Je to Alephov konec?

Jaz upam, da ne. To je do neke mere odvisno tudi od avtorjev in avtoric. Morda bodo nekateri želeli, da se Aleph ohrani, saj je to prostor za vse tiste, ki si ne želijo v objem obstoječih klik in klanov, ali pa vanje enostavno ne pašejo. Lahko pa seveda začnejo pisati drugače in marsikdo jih bo vesel.

 

Kaj imaš tukaj v mislih? Da se na primer odpovejo honorarjem, v nadaljevanju pomagajo s pritiskom na JAK, morda celo skušajo najti alternativne vire financiranja?

To pa prepuščam njim, saj so še polni energije. 🙂 Vsekakor bi si želel, da bi bile mlade generacije bolj glasne, bolj borbene, da ne bi dopuščale, da se tako pometa z njimi, jaz pač ne morem biti edini preostali borec za prostore drugačnosti. Ne, ni mi všeč, če avtorji ne prejmejo honorara ali iščejo druge vire financiranja, ker tu je javni denar, ki je tudi njihov. Treba si ga je vzeti, oziroma ga zahtevati. Žal je imel JAK že dva arogantna direktorja in videti je, da gre nova direktorica po njuni poti – vsaj v zadevi Aleph se ni izkazala.

 

Ko sva še kar pri mladih, bi ponovil doslej nenagovorjeni del enega od zgornjih vprašanj: ob upadanju kakovosti, ki ga opažaš, najdevaš tudi izjeme, izjemne tekste, zaradi katerih se založniško delo splača nadaljevati – ali ga dejansko pretežno pelješ v upanju, da bodo taki teksti (spet) napisani?

Seveda so glasovi, ki nekako štrlijo iz povprečja ali, če hočeš, iz solidnosti, sicer bi že davno prenehal z urednikovanjem. In pri teh upam, da bodo prinesli čim več boljših tekstov. Včasih sta potem le dve pesmi v knjigi, včasih deset. A vsekakor, navadno se mi upanje nazadnje obrestuje. Zelo sem bil recimo vesel romana Telesa v temi in niti sanjalo se mi ni, da bo prejel dobre ocene in celo nagrado kresnik. Toda to je bil le eksces, ki le potrjuje pravilo.

 

Prvo si omenil poezijo, navedel pa prozno delo. Pa v poeziji? Lahko navedeš kak-e primer-e pesmi, ki ne zapada-jo v »konvencionalnost, konformizem, tradicionalizem, konservativizem«

Seveda, saj je veliko nove poezije začelo pri Alephu. V zadnjih letih sta bili recimo Jana Putrle Srdić in Alja Adam, ki že dobivata knjižne prevode v tujini, zatem Katja Gorečan, pa ti, Kaja Teržan, Blaž Božič. Vsakič se razveselim, ko pride nekaj izvirnega.

 

Zdi se, da borbenost ni zgolj nekaj, česar bi si želel videti več, temveč hkrati tudi vodilo in pogosto vsebina tvojega dela, pri čemer je tvoj boj s slovenskim založniškim sistemom in vladnimi agencijami verjetno zgolj stransko prizorišče. Na začetku si dejal, da si se lotil pisanja predvsem zato, »da bi ubesedil svojo spolno usmerjenost in jo nekomu povedal«, a se ob branju tvojega opusa hitro pokaže, da nisi pristal v nekakšnem liričnem upovedovanju identitetnega vozla, temveč prej v neumornem razrezovanju družbenega tkiva, ki se večinoma dogaja na gejevskem telesu. Tvoji protagonisti se borijo vsak dan, da za začetek sploh vzdržijo v njem. Se ta boj kdaj neha?

Boj se neha s smrtjo. Samo življenje je nenehen boj, boj za obstanek, za preživetje, za svoje mesto v svetu in podobno. Nekaterim se je treba boriti manj, drugim bolj. Bel hetero moški v razvitem svetu je že z rojstvom privilegiran. Če izhaja iz meščanskega ali celo plemiškega okolja toliko bolj. Tudi na slovenski literarni sceni je tako, še celo vse bolj pomembni postajajo socialno poreklo, politično prepričanje, vera. Piši večini dojemljive pesmi, vnesi malo patriotizma, boga, tradicijo, vsi se ti bodo klanjali. Neverjetno je, kako konservativen je svet literature. Po svojem poreklu in spolni usmerjenosti nisem spadal v noben zaželen predalček, zato mi ni preostalo drugega kot boj. Tega sem se tako navadil, da v konfliktnih situacijah prav oživim. Žal pa se je zaledje za raznorazne boje z leti zdesetkalo, vse manj je borcev in vse več kimavcev. Majhnost prostora k temu samo pripomore. Včasih se počutim na primer kot kak gej, ki mu je fetiš lateks, in v tej majhni deželi hitro spozna vse potencialne sorodne partnerje – tu nima več kaj iskati, preseliti se mora v večje okolje. Še dobro, da se ukvarjam samo z besedo, ki ne zahteva fizičnega kontakta.

 

Zato pa je fizičen kontakt v vsej njegovi problematičnosti v središču tvojega pisanja. Kar cis-populacija – sploh moška – praviloma še kar s težavo dojame, je, da spolnost ni preprosto področje, kjer se potešuje slo, temveč bojno polje, ki preči celotno družbo in ima radikalne simbolne, socialne, ekonomske implikacije. Nedavno je nek pesniški kolega na primer izrazil idejo, da bo vprašanje spolne identitete kmalu postalo irelevantno, ker bo medicina tako razvita, da bo kdorkoli lahko postal karkoli bo želel. Kot da je spolna razlika preprosto medicinski problem. Moč je opazovati, kako se po eni strani skrajno desne sile vse bolj mobilizirajo, medtem ko se na drugem polu dogaja predvsem kroženje okoli debate, ali nismo postali preveč politično korektni, ali bi se bilo treba spet malo distancirati od množice emancipatornih projektov in se osredotočiti na enega ali dva od njih. Včasih do te mere, da med nekaterimi mladimi intelektualci spet postaja modno biti seksist ali homofob. Predvsem pa za to dvoje na slovenski (literarni) sceni načeloma nikoli nihče ne odgovarja. En pisatelj je sicer odstopil kot urednik literarne revije, a še naprej sodi med najbolj promovirane avtorje v tujini, nek drug ni, odločitve JAK so ponavljaje diskriminatorne, da o diskriminatornosti nekaterih nedavnih referendumov ne govorimo. Zdi se torej, da je razlogov za borbenost več kot dovolj. Pa vendar v LGBTQ-skupnosti, ki je to le deloma, pod črko G ni prav veliko aktivizma in dobre, radikalne literature, medtem ko lezbična in vse bolj vidno tudi trans scena držita štafeto. V čem vidiš razloge za to?

Kar se tiče homoseksualnosti, je bila vedno največji problem moška. Že stari Grki so razvili celo teorijo, kako odrasel moški, svoboden državljan, ne sme prevzeti pasivne vloge, ker je to ženska vloga, ta pa je brezpravno bitje. Kot tak ne more voditi države in ne biti vojn. To dojemanje se nekako vleče še danes. Sploh v tako zaostalih deželah, kot je naša. Ena redkih pozitivnih plati Evropske unije je, da (še) brzda primitivizem. Tako opažam več poguma in radikalnosti pri tistih, ki so na robu, ki imajo manj za zgubiti. Jedro začetkov aktivizma LGBT pri nas so postavili Neslovenci, če se tako izrazim. In tudi pozneje smo bili v aktivizmu bolj v ospredju predvsem Polslovenci. Danes so najbolj na robu na trans sceni, zato ne preseneča, da je ta scena najbolj vidna. Podobno je z lezbično, saj se je položaj žensk precej poslabšal v zadnjih 20 letih. In kot rečeno, je lezbična literatura v dominantnem moškem svetu vseeno nekako bolj sprejemljiva. Kot so sprejemljivejši tisti, ki bi nekako posnemali heteronormativne vzorce, kamor deloma sodijo tudi stalne zveze, poroke, otroci. Kljub preživeti seksualni revoluciji je seks še vedno problem, ali celo vse večji. Nebrzdan gejevski seks pa še posebej. Velik del krivde za homofobijo v družbi nosi tudi ponotranjena homofobija LGBTQ-populacije. Prav ta jo z igranjem vloge »grešnika« pravzaprav vzdržuje. Tudi zato sam v svojem pisanju tako izpostavljam seks in odnose, ki jih ta vzpostavlja.

Sam se skušam čim manj obremenjevati z mentaliteto ljudi okoli sebe, žal pa se moram res kar naprej boriti tako na javnem, pa tudi zasebnem področju. Tudi na literarnem, z vso tradicijo in kulturo, ki mi je bila dana, z jezikom, ki je izrazito nerazvit na tem področju, in še z marsičim.

 

Kaj misliš z nerazvitostjo jezika na tem področju?

Da nam enostavno manjka izrazov za spolne organe, dejanja, erogene cone, da smo strahotno nerazviti, kar se spolnosti tiče, tako v jeziku, kot literaturi in kulturi. Bojim se, da tudi v življenju. Novi tradicionalizem in neokonservativizem to nerazvitost le še podžigata.

 

Prej nagovorjena intersekcionalnost razreda, rase, gejevske seksualnosti in tudi mentalnega zdravja ima v tvojih delih osrednjo vlogo. V romanu Objemi norosti na primer izrišeš Evropo kot krvoločno patriarhalno pošast, ki svoje kremplje zasaja v svoje pol-nekdanje kolonije, premešča telesa mladih fantov v njihovi goli potencialnosti, jih izčrpava, mutilira, zavrže. V pesniški zbirki Nedokončane skice neke revolucije pa odločno obračunaš z zgodovinskimi zablodami tvoje, tranzicijske generacije in ji predočiš neusmiljene rezultate družbenega sistema, ki ga je razvila, ter individualistične drže, v katero je zapadla. Zdi se, da so tvoja dela zaradi nenehnega in radikalnega upovedovanja robnih družbenih stanj vselej nosila politični naboj, a zadnja leta –  podobno kot na primer pri poznejšem Genetu – postajajo vse bolj eksplicitno politična. Se strinjaš s tem opažanjem?

Verjetno res. Že od svojih rosnih let nikoli nisem dobro prenašal avtoritete, oblasti, moči, vselej sem bil s temi v konfliktu, tako na osebni kot družbeni ravni, tako v postelji kot v aktivizmu. Žal se je svet v zadnjih letih prevesil v te meni neljube pozicije, postal je nasilnejši, napadalnejši, bolj ogrožajoč. Tako tudi ni čudno, da se je moja pisava zaostrila. Ne vem, če to sploh ima kakšen učinek na bralstvo, a vsekakor zaposluje moje izražanje.

 

Zadnja leta pa vse več pišeš tudi za otroke. Izšlo je kar nekaj slikanic s tvojimi zgodbami. Gre tudi tukaj za izostritvev tvoje pisave? 

Mislim, da je vseh pet zgodbic dokaj blizu mojemu preostalemu ustvarjanju, vse so precej osebne, pa tudi angažirane, malo je domišljije in pravljičnosti. Kar je seveda nerodno, saj je otroška literatura še najbolj na udaru tradicionalnih pravil, tu ni prostora za preveč realnosti, saj bi radi otroke čim dlje držali proč od realnega življenja, tako da so vse bolj nesamostojni in izgubljeni. Kakorkoli, prvo sem spisal pri dvajsetih, pod vtisom vojaškega usposabljanja tedaj, in je seveda protivojna. Slovenci danes niso kaj prida mirovniški, tako da je šla mimo. Druga je o moji nečakinji (s posebnimi potrebami), ta je vzbudila še največ simpatij, kar je tudi zelo slovensko. Tretja je Prva ljubezen, o dveh fantkih, ki se v vrtcu zaljubita. Četrta o migrantih in zadnja, Murenček in Polhek, o drugačnosti, ljubezni in minljivosti. Skratka, nič takega, kar bi lahko uspevalo na slovenskem trgu. So pa bile prevedene v druge jezike, kjer te teme niso tako moteče.

 

Pravkar dopolnjuješ 60 let; imaš ob tej piložnosti kakšen nasvet za svoje bralstvo?

Sem zelo slab svetovalec in učitelj. Predvsem naj se izobražujejo in kultivirajo ter prenehajo sanjati. Bedakov in nekoristnežev je že tako ali tako preveč. Treba bo stopiti iz virtualnega sveta in sveta domnevnih vsakdanjih užitkov, prijeti koga in ga vreči s stola, sicer bomo živeli v vse slabšem svetu, kjer zmagujejo nasilje, sovraštvo, neumnost. Tak svet tudi ne potrebuje literature ne umetnosti, gre za primitiven svet moči in uničevanja. Sam pa se nasprotno vračam v sanje. Zadnja zbirka, ki naj bi izšla do konca leta, prinaša sanje z mrtvimi, s katerimi sem bil povezan ali sem jih osebno poznal, pa tudi z živimi, ki jih ne imenujem. Ene in druge sanje prepletam, tako da se razlika med smrtjo in življenjem zabriše. Te Sanje v drugem jeziku so manj angažirane, so moj povratek v osebno.

 

***

 

Uroš Prah je doslej izdal dve pesniški zbirki: Čezse polzeči (Aleph 2012), ki je 2018 izšla še v hrvaškem prevodu (Biakova, Zagreb), in Tišima (Aleph 2015). Bil je soustanovitelj in večletni glavni urednik revije IDIOT, programski vodja Mednarodnega festivala Literodrom (2015-2016) ter soustanovitelj Muzeja norosti, Trate. Trenutno živi na Dunaju.

 

 

Brane Mozetič
O avtorju
(fotografija Tihomir Pinter) Brane Mozetič je doslej izdal štirinajst pesniških zbirk, tri romane, zbirko kratkih zgodb, pet slikanic za otroke in preko trideset prevodov, v glavnem iz francoščine. Na tujem je izšlo že petdeset prevodov njegovih knjig. Je tudi urednik zbirk Aleph in Lambda, soorganizator festivala Živa književnost in tradicionalnega festivala LGBT filma.