Drago Jančar: In ljubezen tudi, Beletrina 2017
Moj prvi spomin je spomin na vojno. Otroci se v kleti zavijemo v deke in poslušamo, kako zunaj poka. Nič ne razumemo, premajhni smo. Pa čeprav gre samo za nekaj pokov leta 1991. Vojna je grozljiva. Kako, da človeštvo ne more brez nje? Kakšni ljudje lahko streljajo, posiljujejo, mučijo, zapirajo druge? Deklica, ki noče pohoditi niti pajka v kleti, je milje daleč od takih vprašanj. Odrasla pa si ne more več privoščiti naivnosti.
Druga svetovna vojna, ki jo tematizira Drago Jančar v romanu In ljubezen tudi, je močno prerešetala naša tla in srca (naših prednikov). Privilegij je, če lahko danes beremo zgodbe iz tistega časa, ki so izpisane tako rahločutno in prepričljivo. Jančarjeva nova zgodba nagovarja najširše bralstvo, ne da bi morala sklepati estetske kompromise. Preprosta bralka bo uživala v zapletu romantične ljubezni, vojnih prizorih in dramatičnih zasukih. Tista, ki ne bere le iz kratkočasja, bo z zgodbo užila veliko vprašanj, ki kličejo po premisleku. Ugotovila bo, da gre za tematiki primerno mračen roman. Sporoča nam, da se v skrajnih razmerah, kakršne prinese vojna, celo ljubezen – čustvena, plemenita in vzvišena kot poezija – naposled upeha. Temu utrujenemu spoznanju navkljub knjiga premore močan humanistični naboj. Bralki omogoči podoživeti izkušnje, se iz njih učiti in preseči naivnost. Izkušnje, ki bi jo, če bi jih doživela zares, postarale, oropale dostojanstva, zmožnosti ljubezni ali ubile. Kot se to zgodi junakom v In ljubezen tudi.
Jančar domišljeno preplete zgodbe treh junakov, ki so deležni poglobljene psihološke upodobitve, zraven pa vplete še celo vrsto stranskih likov, ki dajejo glavnim prepričljiv kontekst. Sonja, sprva povsem nevedna glede tega, kaj se zgrinja nad Maribor, kaj počne njen oče, zdravnik, in kaj se godi z njenim fantom na Pohorju ali v gestapovskih zaporih, mora svojo naivnost plačati s koncentracijskim taboriščem na severu Nemčije. Pri Jančarju je vse velikopotezno in pomenljivo, tudi če se zdi naključje. Roman se namerno začne prav s to nedolžno zaljubljeno mladenko, ki ji je ime nemara posodila Sonja Marmeladova iz Zločina in kazni. Gotovo je pomenljiv tudi način, kako nam pisatelj pozneje nadvse diskretno predstavi epizodo Sonjinega prisilnega vdajanja nemškim vojakom v ujetništvu. Med kopico vojnih grozot, ki jih popisuje empatično in od blizu, so tudi taka, za katera ni besed.
Sonjin fant Valentin je bil nekoč le zaljubljeni geodet, zdaj pa je gestapovski mučenec, partizan v pohorskih gozdovih, osumljen izdajstva, in še kaj; vseskozi pa individualist, ki skuša poslušati svojo vest, čeprav jo je med hrupnim pokanjem in v smrtni stiski težko slišati. Kljub srečnim okoliščinam, ki jim dolguje preživetje, in zmagi nad okupatorjem, ne čuti zmagoslavja – prej poraz. V ljubezen obeh junakov, ki si jo najraje izpovedujeta prek verzov velikih pesnikov, si vojna obriše svoje blatne roke, potem ko vmes poseže tretji junak, oficir SS Ludwig Mischkolnig. Njegov portret je še posebej skrbno izdelan tako, da prepriča s konkretnimi potezami: Slovenec nemških korenin, ki se je uril v perfektni nemščini in perfektni poslušnosti Vodju, še vedno živi z materjo, ki bdi nad njim, in ima nezanemarljive težave z erekcijo. Tudi njega (kot Jeranka iz To noč sem jo videl) h krivičnim dejanjem vodijo drobne človeške šibkosti. Pisatelj tu stereotipni obrazec moškega, ki se gol osmeši pred dekletom in svojo moč potem pokaže drugače, v uniformi, izpelje zelo spretno. Ludwig, po domače Ludek, rahlo komični lik, ki konča turobno, predstavlja slehernika. Navadnega, nič kaj posebno izprijenega človeka, ne izrazito pritlehnega, ki lahko iz gole pasivnosti, zavrtosti, objestnosti ali čistega ludizma strelja, posiljuje, muči, zapira. No ja, Ludwigu nič od tega ni treba, on najbrž ne bi mogel pretepati. Le strojepiski narekuje imena tistih, ki naj jih pošljejo v taborišče.
Še en, manj osrednji, pa vendarle markantni antagonist je Borben, borbeni komunist, ki med partizani kot sledni pes išče izdajalce. Njegova paranoja, podkrepljena s pijačo, naredi v partizanskih vrstah veliko škode. Za Valentina, ki se znajde sredi zobnikov notranjega razkola NOB in ne razume več, kdo je sovražnik koga, boj izgubi vsak smisel; nobena iluzija junaštva in pravičnosti ne ostane, gre le še za poskus preživetja. Navaden vojak, ki poslušno deluje znotraj hierarhije vojske, brez lastne moči in svobode, pa tudi slep za širšo sliko – prav kot deklica iz uvodnega zaklonišča – je alegorija človeka v jeklenem primežu zgodovine.
To sporočilo o človeku kot lutki v krempljih zgodovine ali barčici na njenih valovih, ki ga prinašajo tudi drugi Jančarjevi romani in ga radi izluščijo kritiki, Jančarju uspe prenesti ne le s samo vsebino, temveč predvsem s strukturo pripovedi. Čudovito udaren naslov je prvi korak v zanimivo, nenavadno strukturirano dogajanje, podano skozi nenehno ponavljanje in obnavljanje tega, kar je že bilo povedano, in tenkočutno odstiranje novega. Stran za stranjo slišimo zdaj glasno, zdaj tiho, a neustavljivo korakanje … Če je mogoče strukturo ugledati ločeno od vsebine in sloga, potem je to najmočnejša plat knjige.
Lahko bi izbrskali kakšno slabost na slogovni ravni, predvsem občasno porušeno razmerje med psihološkimi in stvarnimi detajli: prvi se ponekod preveč nakopičijo ter pomensko zvodenijo, drugi umanjkajo (z izjemo vseprisotnih opisov vremena). A morebitne hibe niso nujno škodljive za celoto in skrijejo se v osupljajočem vrtincu pripovedi. Knjiga je prava zakladnica narativnih prijemov in postopkov, ki jih avtor vešče uporablja, da ustvarja najrazličnejše učinke. Od tega, da je zgodba napeta in priteguje bralce, do tega, da nam ponuja izjemno sugestiven privid resničnosti. Ta privid nastaja tudi s pomočjo časovne razsežnosti. Čas včasih miruje, denimo na fotografiji z naslovnice: zamrznjeni trenutek neke še mirne sedanjosti v Mariboru, v kateri se že kažejo slaba znamenja – mir je le še privid. Nato čas podivja in dohiti celo prihodnost. Pa se spet upeha in se pogosto nostalgično vrača nazaj, zaljubljeno zazrt v tisto, kar je za vedno minilo. Narativni ritem je usklajen s sočasno simboliko. Tako kot v življenju je tudi v Jančarjevem romanesknem svetu čas relativen in teče različno, kadar se godi nekaj hrupnega, dramatičnega, sramotnega, nemega, grozljivega ali morda sladkega.
Nekateri romani so dogajalno in sporočilno sploščeni, le najboljši pisatelji tako dobro ponaredijo življenje, da ponaredek premore časovno globino, ki nudi prostor spoznavnim in etičnim izkustvom višjega kova. Tu se izrazita vzročno-posledična logika in z njo zavest o tem, da človek ni otok in da njegova dejanja prinašajo konkretne posledice za druge. Človek ni le povezan z drugimi, ampak je odgovoren zase in za druge. Zanimivo je opazovati, kako se Jančarjevi junaki prek dogajanja in izkušenj spreminjajo – čeprav marsikdo konča kot truplo.
Avtor skuša v nosilcih ljubezni, Sonji in Valentinu, po vsem, kar sta preživela, obuditi preteklo strast. Z junakinjo želi vzpostaviti stik še tako – če se pošalim – da se spusti na njeno diegetsko raven: prihaja v knjigarno na pogovor o Severnem siju, a Sonja prej odide od tam. V ciničnem času, ko se junaštvo meri po tem, koliko jih kdo pobije, med ljudmi nastane nepremostljiv prepad, vrag pa je vzel šalo in ljubezen. Toda spoznavanje, ki ga navdihuje roman, se ne konča tam, pač pa se nadaljuje v sedanjosti.
Danes se lahko šalimo in ljubimo.
In beremo dobre knjige.
