Immanuel Mifsud: Jutta Heim, Cankarjeva založba, zbirka Moderni klasiki, 2018
Jutta Heim, roman uveljavljenega malteškega pesnika in pisca Immanuala Mifsuda, je v prevodu Vere Pejovič in Petra Semoliča izšel v zbirki Moderni klasiki Cankarjeve založbe. To je kratko delo, katerega osrednji protagonist je igralec Erik Xerri. Kratko delo, ki zajema velik del njegovega življenja. Pri tem pa tudi velik del novejše malteške zgodovine, kar mu uspe z redukcijo pripovedi na epizode. Krajša poglavja delujejo kot nekakšna kratka proza ter v sebi odrezano krčijo in zgoščajo tok dogajanja tako, da ga ob branju povezuje bralec. V tem morda lahko vidimo Mifsudovo pesniško ozadje, ki se pretaka v pisateljsko veščino. Razlomitev življenja in zgodovine na epizode oboje potuji. Ustvarja nekakšen panoramski, zunanji pogled, v katerem – glede na minljivost – odseva jalovost vseh prizadevanj.
Minljivost je tisto, česar se Erik Xerri ves čas svojega bivanja noče ovedeti. Je uveljavljen igralec in neutešljiv ženskar. Njegova pisma preveva nekakšen diskurz pohotnega starca. Vendar so ta pisma namenjena Jutti Heim, ženski, ki jo je Erik srečal na začetku osemdesetih v Vzhodnem Berlinu. Natakarici v kavarni, ki ga je po koncu delovnega dne povabila k sebi domov. Napovedal ji je vrnitev nekaj mesecev po srečanju, ki pa se nikoli ni zgodila. Po odhodu na Malto ji je desetletja pisal neodgoverjena pisma. Jutta Heim zastopa nekakšen nedosegljivi ideal ženske, ki ga Xerri morda išče v vseh ljubimkah. Nekakšen smisel življenja, ki transcendira konkretne osebe in telesa. Čeprav Jutta Heim nikoli ne odgovori, pa se zazdi, da si Erik odgovora niti ne želi. Nikoli, preden je prepozno, je ne poišče fizično. Distanca in hrepenenje mu nekako ustrezata, saj ohranjata iluzijo možnosti ideala. Jutta Heim je tako duh, lik, ki ga sestavljajo Xerrijeve projekcije.
Vzporedno minevajo epizode malteške politične zgodovine. Zabrisane so, obtežene s Xerrijevim obsežnim egom, odvisne od njega. Ne samo Jutto Heim, tudi Malto lahko opazujemo samo skozi perspektivo Xerrija, patriarha, okoli katerega gravitira celoten (romaneskni) univerzum. Prav njegov ego pa je tisti, ki onemogoča nrepretrgano pripoved, tisto, zaradi česar se njegovo življenje nikoli zares ne ustavi. Vidimo nekakšno samonanašalno zanko: njegova nepremišljena sla po življenju povzroča uhajanje tega življenja. Samoljubje povzroča izgubo sveta.
Vendar protagonist ni zlobnež, ampak je slehernik, katerega posebnost je, da je slaven v majhni, zunaj slabo poznani deželi. Njegovo življenje lahko beremo kot nekakšno postmoderno, vsakdanjo alegorijo življenja ter minljivosti in uhajajočega smisla sodobnih ljudi v današnji Evropi, kjer prevladujejo vrednote ugleda in užitka. Ni čudno, da se pripoved začne v divjih sedemdesetih, ki jih lahko imamo za čas velikega kulturnega preobrata.
Svojo minimalistično zastavo Mifsud slogovno dobro izpelje. Skozi enostavne povedi preseva poetičnost minevanja. V besedah, ki jih piše Xerri, je stilistično dobro upodobljeno protislovje med vzvišenostjo in nizkotnostjo ljubezenskega ideala, ideala muze dandanes, v katerem zlahka vidimo nekatere šovinistične konotacije. Xerri, ki v mestoma precej osladnih besedah obožuje nedosegljivo žensko, v istem hipu zapostavlja preostale ženske: ženo, hčerko, ljubice. Nobeni se ne more res posvetiti. Jutta Heim pa ga ignorira oziroma do nje sploh ni mogoče dostopati. Vzvišena je nad njim, izkoristila ga je za neobvezujoč trenutek bližine. Kot bi ona njemu storila tisto, kar po svoje Xerri počne drugim ženskam.
Njeno dominacijo je mogoče povezati z bolečim prepadom med provinco in centrom, z dominacijo, ki jo center izvaja nad provinco. Xerrijevo hrepenenje, njegovi lažni občutki vsemoči, so trdno zasidrani v malteško zemljo. Kljub temu, da je uspešna oseba, ki se po statusu dviga nad povprečnega prebivalca, je neizogibno človek svojega časa in kraja.
Jutta Heim je trpka, melanholična pripoved, ki kljub svoji navidezni neambicioznosti posega po najtežjih vprašanjih eksistence.