/ 

Upanje je motor našega obstoja

Iman Humajdan, Neža Vilhelm – pogovor s pisateljico, predsednico libanonskega PEN centra – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

    

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Iman Humajdan

Iman Humajdan, pisateljica, sustanoviteljica in predsednica libanonskega PEN centra.

Z njo se je pogovarjala Neža Vilhelm.

   

Iman Humajdan je libanonska pisateljica. Njeni romani so izšli v številnih jezikih: arabščini, francoščini, nemščini, angleščini, italijanščini in nizozemščini. Leta 2012 je soustanovila Libanonski center PEN in deluje kot njegova predsednica od leta 2015. Živi v Parizu, kjer poučuje kreativno pisanje.

  

Odraščali ste v Libanonu. Nam lahko predstavite svojo državo iz prve roke?

Libanon je zelo majhna dežela, meri samo 10.500 m2. Leta 1943 je razglasila neodvisnost, prej je bila pod francosko oblastjo. Gre torej za mlado državo. Leži pa na območju, ki je polno konfliktov. Na eni strani leži Sirija, na drugi pa Izrael. Ti dve državi sta vedno v konfliktih. Ko so morali Palestinci zapustiti Izrael, so prišli v Libanon. Na libanonski zemlji torej ne živijo samo Libanonci, ampak tudi Palestinci. Leta 2012 se je začela vojna v Siriji in od takrat imamo tudi milijon sirskih beguncev, zato je število prebivalcev naraslo na dobre štiri milijone. Država je zelo krhka, nova, jo pa obdaja veliko konfliktov.

V Libanonu je divjala državljanska vojna od leta 1975 do 1990. V tem času sem živela doma. Med državljansko vojno sem se poročila in imela tri otroke. Napisala pa sem tudi svoj prvi roman. Libanon je veliko pretrpel, državljanska vojna pa je simptom tega trpljenja. Do zdaj nam ni uspelo priti iz tega predora, iz te pasti. Smo namreč igrišče velikih držav in plačujemo visoko ceno. Ne morem pa reči, da smo žrtve in da nas sosednji državi napadata. Imamo težave tudi znotraj države, recimo precej politikov je pokvarjenih.

Ne smem pa razlagati samo negativnih stvari o svoji državi, ki je ena najlepših držav na Bližnjem vzhodu. Ob osamosvojitvi je država veljala za Švico na Orientu. Libanon je zelo zelena dežela, imamo štiri letne čase. V enem trenutku lahko smučamo, v naslednjem pa se odpravimo na morsko obalo. Nista pa lepa samo pokrajina in podnebje, ampak tudi raznolikost prebivalstva. V Libanonu živi 18 skupnosti, ki so več desetletij živele v miru.

Velike upe polagam na libanonsko mladino. Gotovo ste slišali za vstajo 17. oktobra 2019. Tri mesece so mladi vztrajali na cestah in zahtevali, da vsi politiki odidejo. Hoteli so nove volitve, kjer bi glasovali za ljudi, ki si zaslužijo voditi državo, ki so čisti, pošteni, ki bi uvedli demokracijo in poštene volitve. Ko so ljudje protestirali, je prišel koronavirus, zato so se morali raziti. Seveda so zelo odgovorni in pametni ljudje, zato so sami odšli domov v izolacijo. Še vedno pa si močno želimo političnih sprememb.

Dve državi se močno vmešavata v našo družbo in državo. To sta Iran in Turčija, s tem da je Iran močneje vpleten v našo družbo.

  

Šolali in študirali ste v Libanonu. Kakšen je vaš šolski sistem?

To je tudi ena izmed dobrih strani v moji državi. Libanon je ena redkih držav na Bližnjem vzhodu, kjer so bile misijonske šole dobrodošle. Imamo britanske, francoske in ameriške šole. Sama sem prvih osem let hodila v britansko šolo, nato pa v zasebno šolo, ki je bila daleč od moje vasi. Študirala pa sem na Ameriški fakulteti. Imamo celo paleto različnih šol in univerz. Na 90 % šol učijo tri jezike: arabsko, angleško in francosko. Včasih učijo štiri jezike, četrti je armenski. V Libanonu se navdušujemo nad tem, da bi ohranili izobrazbeno, kulturno in jezikovno raznolikost. Veliko mladih tudi odhaja študirat v tujino in tam ostane. Morda je to težava pri nas, da smo premajhni in mladi doma ne dobijo dela.

  

Ali se multikulturnost odraža tudi na drugih področjih?

Povedala vam bom en primer, Ko so me prvič povabili na rezidenco na Nizozemsko leta 2011, je bila ravno takrat Arabska pomlad. Hotela sem brati o tem, kaj se dogaja v Tuniziji, v Egiptu. Šla sem v knjigarno, kjer poleg knjig prodajajo tudi časopise. Najti nisem mogla niti enega časopisa v angleščini. Nizozemsko dajem kot primer, lahko, da se to dogaja tudi kje drugje. Prijateljica z Nizozemske mi je povedala, da tam izhajajo časopisi samo v nizozemščini. V Libanonu, v tej majhni državici, imamo vsako jutro na voljo časopise v štirih jezikih: v armenščini, arabščini, angleščini in francoščini. Armenci so po prvi svetovni vojni in velikem genocidu v Turčiji prišli v Libanon. Zdaj predstavljajo skupnost in so Libanonci v enaki meri kot drugi ljudje. Časopis zato izhaja tudi v armenščini. Kar se tega tiče, je Libanon edinstvena država: multikulturne vrednote, multikulturna družba, vse to je del identitete države.

  

Glede na to, da ste tako raznolika družba, je gotovo tudi vaša kultura zelo pisana.

Imamo veliko zelo znanih pevk in pevcev. Moja najljubša pevka je Feiruz, ki ima okoli 80 let. V enaki meri jo poslušajo mladi in stari. Svoje pesmi je razvijala in na neki točki začela sodelovati s sinom, ko je bil ta še zelo mlad, danes ima približno 60 let. Zdaj je zelo priljubljena, tudi v tujini, mlajša generacija glasbenikov. Ti koncertirajo tudi v ZDA. Pri teh skupinah, ki same pišejo svoje pesmi, je zelo zanimivo tudi to, da se je arabski jezik razvijal z njihovo pomočjo. Ne uporabljajo istih besed, ki jih uporabljajo starejši glasbeniki. Z izrazi se igrajo, spreminjajo jezik, da se ta lahko spopada s potrebami današnjega človeka. To mi je pri teh libanonskih skupinah zelo všeč.

Tudi moji rojaki zelo radi potujejo, se zelo dobro prilagajajo na nove situacije, se integrirajo v družbo. Spomnim se, da so me nekoč povabili v Surinam, ki je bil prej nizozemska kolonija. Tja smo prispeli zelo pozno, bilo je okoli enih ponoči. Pogledal je moj potni list in rekel: »O, Libanonka ste.« Odgovorila sem: »Ja, seveda.« On pa je pripomnil: »Če bi šel na Luno, bi tam našel kakšnega Libanonca.«

Libanonska družba je zelo vključujoča. Vedno sem bila proti temu, da bi beguncem preprečevali vstop v državo. Moramo jim pomagati, to je nad vsakršnim političnim položajem, to je človeško. Ne moremo jim reči »ne«.

  

Zelo ste vključeni v PEN. Ustanovili ste tudi Libanonski center PEN.

Sem ena od soustanoviteljic našega centra. Ustanovili smo ga leta 2012. Pred mnogo leti smo imeli že center v Libanonu, ki je bil močno povezan s Francoskim centrom in je bil frankofon. Ko se je v Libanonu začela vojna, je ta center prenehal delovati. Ena od članic prejšnjega centra, ime ji je Hyam Yared, me je poklicala in mi zaradi moje aktivnosti predlagala ponovno ustanovitev libanonskega PEN-a. Lepota današnjega libanonskega PEN-a je, da vključuje pisatelje, ki pišejo v arabščini, angleščini, francoščini in armenščini. Uspeli pa smo stopiti v stik s šolami izven Bejruta in na obrobju države. Pomembno je, da mladim ljudem vrnemo literaturo in jim pokažemo, da je veliko knjig, ki jih lahko berejo, ne samo obvezni program v šolah, ki je večinoma dolgočasen. Obstaja literatura, ki odraža njihove ideje in skrbi. Pomembno je, da mladim predstavimo besedila, v katerih se lahko najdejo. S tem smo začeli leta 2015 in to počeli do leta 2019. Zdaj čakamo, da se situacija v Libanonu umiri, nato pa moramo v našem centru izpeljati volitve ter izvoliti nov odbor in novega predsednika. Predsednica sem od leta 2015, zdaj pa je čas, da vodstvena mesta prevzamejo mladi.

Nekateri naši cilji bodo ostali enaki: z literaturo bomo poskušali doseči mlade ljudi. S pomočjo zanimivih in kvalitetnih besedil bomo namreč lahko debatirali o pomembnih temah: o svobodi govora, o enakosti, o vprašanjih, povezanih s spolom. Opozoriti moramo na težave žensk v Libanonu. Naj navedem primer: če je mama poročena z nekom, ki ni Libanonec, otrok po njej ne more dobiti libanonskega državljanstva. To je ena izmed zelo pomembnih stvari, za katero se borijo ženska združenja. Pen se je pridružil temu boju. Ko gremo v šole predstavit naša dela, predstavljamo tudi te ideje in ta prizadevanja. Seveda opozarjamo tudi na druga pomembna vprašanja in težave, s katerimi se soočamo v Libanonu. Pisatelji, novinarji in umetniki na splošno prevzemajo vodilno mesto pri obravnavi teh vprašanj in naslavljanju težav.

  

Če prav razumem, se pri svojem delu osredotočate na položaj žensk v družbi, na svobodo govora …

Pomembni so tudi begunci, z mladimi se pogovarjamo o tem, da se kaj takega nekoč morda lahko zgodi tudi njim. Ugotoviti morajo, da begunec ne bi bil nikoli begunec, če bi lahko ostal v svoji državi. Mnogi morajo zbežati pred političnim režimom, preganjanjem, diktaturo, nadlegovanjem … Včasih jih v beg prisili naravna katastrofa. Mladi se morajo naučiti sprejemati begunce. Med njimi je tudi veliko pisateljev, umetnikov, scenaristov, igralcev, režiserjev. PEN Libanon je igral pomembno povezovalno vlogo med ljudmi, ki so hoteli oditi in ICORN-om, seveda ob pomoči mednarodnega PEN-a. Ta ogromno pomaga pisateljem, ki živijo v razmerah, kjer se ne počutijo varne. Kitajska, arabski svet – Savdska Arabija, Bahrain, Emirati, Egipt … V Egiptu je na stotine, če ne na tisoče zapornikov, ki so jim onemogočili svobodo govora. Morda so napisali članek, objavili kaj na Facebooku in so morali zaradi tega v zapor. Danes je situacija mnogo slabša kot prej. Verjamem, da v svetu ni več etike. Tudi največje države vodijo neetični ljudje. Kam naj se torej obrnemo? Zato je tako pomembno, da PEN nadaljuje s svojim poslanstvom, saj je sorodnih organizacij čedalje manj. Poglejte, kaj se je zgodilo z Unescom, ZDA jih ne podpira več. Smo v kritičnem obdobju. Pisatelje in novinarje pogosto utišajo, nikogar pa ni, ki bi jih branil. Za precej preganjanih avtorjev smo slišali in jim lahko pomagali. Samo pomislite, za koliko pa jih še nismo slišali.

Na Bližnjem vzhodu je zelo malo PEN centrov. Aktivni so turški, libanonski in bolj ali manj jordanski Pen. Zelo pomembno je, da vsak center na tem območju opazuje, kaj se dogaja v sosednjih arabskih državah. Če mi ne spremljamo, kaj se dogaja na primer v Savdski Arabiji, o tem ne bo nihče govoril. In če vemo za neke dogodke, pa o njih ne govorimo, gre za isti zločin, kot če bi to dejanje izvršili sami.

  

Pomembno je torej pisati o teh stvareh.

Ja, naša odgovornost ni samo v tem, da smo aktivni državljani, ampak smo odgovorni do tega, kar pišemo. Pišemo za druge, pa tudi zase. Pri pisanju se nam porajajo vprašanja, na katera moramo najti odgovore. To je cel proces.

  

Gotovo imate še veliko materiala, veliko zgodb, ki nam bi jih radi povedali.

Ja, seveda. Napisala sem že štiri romane, zdaj pišem petega. Pišem o ženskah. Vendar pa jih ne postavljam v vlogo žrtve. Kljub temu, da so se znašle v težki situaciji, niso žrtve, ampak junakinje. Nastopajoče v mojih delih poskušajo narediti vse, da bi se izkopale iz slabih razmer. Veliko ženskam tudi uspe, kot jim uspe tudi v življenju. Svoje junakinje občudujem, saj gre za resnične ženske. Podobne so moji babici, moji mami, veliko ženskam, ki sem jih spoznala med vojno v Libanonu. Medtem ko so se moški borili, so ženske iskale zavetje za otroke. Najti skrivališče za otroka je mnogo bolj junaško, kot ubiti nekoga na ulici. Pisatelji imamo veliko odgovornost, ne pišemo samo za zabavo.

Moj zadnji roman se začne v noči osamosvojitve Libanona leta 1943. V njem opisujem dogajanje do izraelske invazije v Libanon leta 1982. Pokriva torej štiri desetletja libanonske zgodovine in govori o tem, kaj se je v tem času dogajalo družinam. Včasih si razbijam glavo, saj moram preveriti ogromno stvari: datume, zgodovinske okoliščine. To zdaj počnem.

  

Mislite, da obstaja upanje, da bo svet kdaj postal lepši prostor za vse nas?

Veste, ne moremo živeti brez upanja. Upanje je motor našega obstoja. Ne morem se zbuditi in vstati iz postelje, če nimam upanja. Morda nisem najbolj optimistična, upanje pa še vedno imam. Verjamem namreč, da v vsakem človeku obstaja nekaj dobrega, na čemer lahko gradimo. Tudi v vsaki situaciji poskušam najti kaj lepega. Zdaj sem v izolaciji že od 16. marca, poskušam uživati v modrem nebu, v pticah, ki pridejo na moj balkon. Svoj čas poskušam namenjati ljudem okoli sebe in razmišljati o vsem, kar smo naredili. Nočem biti idealistična v odnosu do narave, ampak mislim, da smo naredili veliko škode okolju, v katerem živimo, in drug drugemu. Skrajni čas je, da o tem razmislimo. Razmisliti pa moramo tudi o vrednotah v tem divjem kapitalizmu. Veliko stvari moramo premisliti. V literaturi tem gotovo ne bo zmanjkalo.

  

Bi nam radi povedali še kaj?

Moto PEN-a je, da je pero močnejše od meča. Mislim, da samo pisanje ni dovolj, moramo tudi ukrepati.

  

Najlepša hvala za vaš čas. Veliko uspeha pri pisanju in v udejstvovanju pod okriljem PEN-a vam želim.

   

   

    

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VESELI BOMO, ČE SE BOSTE NA PRISPEVEK ODZVALI, GA DELILI ALI KOMENTIRALI TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Iman Humajdan, Neža Vilhelm – pogovor s pisateljico, predsednico libanonskega PEN centra – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 
Iman Humajdan
O avtorju
Iman Humajdan je libanonska pisateljica. Njeni romani so izšli v številnih jezikih: arabščini, francoščini, nemščini, angleščini, italijanščini in nizozemščini. Leta 2012 je soustanovila Libanonski center PEN in deluje kot njegova predsednica od leta 2015. Živi v Parizu, kjer poučuje kreativno pisanje.