Skok

Dejstvo je, da so moji kolegi mevže.

Lastnim očem niso želeli verjeti, ko sem se povzpel na ograjo, ki ločuje most od praznine pod njim. Njihovi glasovi so nenadoma utihnili, kot bi ugasnil radio. Tega sem se zavedel, ko sem naenkrat slišal le zvončkljanje vponk, ki sem jih stiskal k pasu. Sklonjen sem gledal gležnje ter med rebri in nadlaktom za trenutek pogledal v smeri klape: zdeli so se kot netopirji z zaritimi tacami v siv asfaltni trak in glavami, štrlečimi v nebo, ki ga še nisem videl tako jasnega.

Mirno sem rekel – Ne skrbite! – in si znova začel stiskati tisti pas okrog gležnjev. Zelo dobro sem vedel, da je bila elastika dobra, vedel sem to! Oni pa mi niso hoteli verjeti, evo. Tako kot vedno.

Anna mi je skušala nekaj povedati, seveda, nekaj je namignila, toda usta so molčala. V taki tišini sem slišal celo šumenje njenega usnjenega kombinezona, medtem ko je roko stegnila v mojo smer. Ostala je v tišini, čeprav sem doumel smisel njene kretnje. Ko sem vstal, sem se še zadnjič obrnil in se vsem nasmehnil, njej sem namenil najdaljši nasmeh. Ko je srečala moj pogled, ji je postalo jasno, da me ne morejo ustaviti: veliki skok je bil že odločen. Anna je spustila roko. Vedno mi pravi, da sem trmast, a se iz njenih ust to sliši bolj kot pohvala in ne kot očitek.

Nisem mogel več nazaj, moj dan je bil, to sem opazil po močnem soncu, ki je bledilo velik del sinjine nad mano, to sem razumel iz pomladanskega zraka, ki ni bil še nasičen od soparice, to sem zaznaval iz Guidovega izzivalnega pogleda. Edino on je še sedel na motorju in se ni želel pridružiti mojemu zadnjemu pozdravu. Roke je prekrižal na prsih in strmel v zrak. Vsi smo ga imeli radi, čeprav je bil velika baraba, nastopač v večnem iskanju pozornosti. Vedel je, da nas telesno vse prekaša. Bil pa je preproste glave, ki ni znala oceniti nevarnosti, zato je lahko tudi sam postal nevaren. Prekašal sem ga v odbitosti in to ga je motilo. Med kolegi sem edini častilec adrenalinskih užitkov, ki jih nudi skok v praznino. Te občutke lahko razumejo le redki. Veliko pa je takih, ki jih zato žre zavist. Seveda je bilo lepo in razburljivo pluti z jadralnim padalom, ampak ta, ta skok bi bil zame veliki finale nepozabnega dne.

Okej, priznam, da je bandžidžamping (kot mu reče moja mama) norčija za utrgane. Nekaj vznemirjenja pa si je treba v življenju le privoščiti! Drugače je samo čist dolgčas: služba, dom, kolegi in (morda) še kaka ona mimogrede. Ampak, Kristus, Guido določenih stvari ne more razumeti, najbrž se tudi napreza, ne more jih pa dojeti s svojo pametjo. Hudiča! Malce pustolovskega duha se privošči tudi štirinajstletniku – ki je res naiven in neodgovoren! – a to, da bi petindvajsetletnik ne vedel, kaj dela, že ne more biti res.

Dan je bil moj. Stal sem na betonski ograji, ki me je ločevala od groze. Videl sem konice čevljev, bližale so se robu, ki je mejil z ničem. Obšla me je lahna vrtoglavica. Škoda, da nas niso ustvarili s krili. Zaprl sem oči, da bi se znova našel, nato sem spet pogledal konice čevljev, ki so bile prilepljene na zaključek betona. Onkraj je zijala le praznina. Nobene vrtoglavice. Drevesne krošnje – onih bonsajev tam dol – so se redčile na mestih, kjer je tekel majhen, skoraj neznaten potok. Kot bi bil kreda na zeleni tabli. Globoko sem vdihnil. Rokavi na majčki so plapolali kakor zastavice. Veter me je klical. Veliko bolj vztrajno od Anninega pogleda. Čutil sem ga, bil je podoben prijetnemu vonju, čeprav ne takemu, ki bi se mu za nič na svetu ne mogel upreti. Prepozno je bilo za pomisleke in kolegi so to vedeli. Ko se je vetrič polegel, sem v zraku okrog sebe zavohal kolonjsko vodo.

Pripravljen sem dvignil roke kakor Kristus. Še zadnjič sem pogledal konice stopal, se lahno odlepil in premaknil težo naprej.

Morda je prav to najbolj nenavaden trenutek, takrat ko zbereš pogum, zapustiš betonski zidek in vidiš, kako se betonski nosilec, ki je bil do tedaj skrit, prikaže iz sivih senc. Vse bolj postaja vodoraven, čeprav je navpična puščica: to je najdaljši trenutek, ko pomisliš, da se lahko vse ustavi. Le bonsaji, ki se napihujejo, in kredasta reka, ki postaja vedno širša. Vse je zelo hitro, misli so prazne, slap šumi v ušeših, v iznakažena lica pa piha veter podzemnega vlaka.

Vse strmo pada.

Vpiješ, da bi upočasni padec ne zaradi strahu, ampak ker ti je všeč in ker želiš, da mu ne bi bilo konca. Le malo počasneje spuščajte, please, da mi padanje bolj tekne. Oprimeš se navideznosti svobode.

V tistih trenutkih ne pomisliš, da bi se elastika lahko pretrgala.

Da se to lahko res zgodi.

Izvirno besedilo je bilo objavljeno v zbirki Squarci (Razpoke), Ibiskos Editrice Risolo, 2011.

Prevod Primož Sturman

Preostali prispevki in literatura na portalu