/ 

Slovenija v primežu laži, domačih in svetovnih

Igor Koršič – Toni Mrlak – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

***

   

Živimo v času, ko je histerični Zahod, katerega del smo nedavno spet postali, brez zadrege in protestov opustil navado, na kateri je stal (ne samo) zahodni pravni red, da je namreč treba krivdo obtoženemu dokazati. Za napad na Irak so še čutili potrebo zaigrati neobstoječe dokaze. Za napad na Libijo so še navajali razloge. Zdaj nič več. Podpore Savdski Arabiji za pokole v Jemnu ne opravičujejo več. Prevladujoči zahodni mediji in politiki so najprej tri leta obtoževali Rusijo vmešavanja v ameriške volitve in Trumpa konspiriranja s Putinom. Kar vseh sedemnajst ameriških obveščevalnih služb se je uradno zaklinjalo, da je to bilo res ali vsaj »highly likely«. Preiskava vredna desetine milijonov dolarjev je pokazala, da obtožbe ne držijo. Potem so v predstavniškem domu sprožili postopek odstavitve Trumpa, na podlagi izsiljevanja, ki naj bi ga izvajal ameriški predsednik nad ukrajinskim, spet v prid domnevno Zahodu in ZDA sovražni Rusiji. Priče so kvečjemu potrdile, da to ni res. Ob vsem tem naj bi mi verjeli, da so ogrožen ZDA in NATO in da se branijo pred agresivno Rusijo v Ukrajini, 300 km pred Moskvo. Vodja ameriških demokratov Nancy Pelosi je priznala, da je bila vnaprej uradno obveščena, da dokazov z iraško orožje za množično uničevanje ni, ta domnevni dokaz pa je bil uradni razlog za napad na Irak. Priznala je tudi, da je bila uradno obveščena, da CIA izvaja protizakonito, prepovedano torturo. In ni storila nič. Seveda ob tem dnevno gledamo, kako se vsi vmešavajo v volitve vseh. Še zlasti ZDA od nekdaj javno in tajno odstavljajo izvoljene tuje predsednike (Mosadek, Allende, Morales, Maduro…). Spomnite se samo javnega vmešavanja v naše volitve nekdanjega ameriškega veleposlanika Mussomelija. Samo mislimo si lahko, kaj delajo skrivoma. Krizo v Ukrajini so napol javno načrtovale in s pregonom legitimno izvoljenega predsednika izvedle ZDA (Victoria Nuland: «Fuck the EU!«). Ob vedno voljni in pokorni asistenci EU. Ki sankcije proti Rusiji plačuje z ogromno gospodarsko škodo. In Slovenija v voljnem podrepništvu vedno prednjači (Mramor). Kljub temu evropski mediji z našimi vred nabijajo dan za dnem zgolj o ruskem napadu na Ukrajino, ruskem vmešavanju v zahodne volitve in ruskem vnašanju razdora med ljudi in dvoma v zahodno demokracijo. Pri tem nikoli ne omenjajo sporazuma z EU, ki je predvidel širjenje NATA na Ukrajino. Ob obljubi Gorbačovu, da se NATO ne bo širil… Ameriški politiki proglašajo Rusijo za sovražno in agresivno državo z edinim argumentom, da je država sposobna nuklearnega soočenja z ZDA. Zato ker je pijanega Jelcina nasledil bolj trezni Putin. Kar vse spominja na taktiko nekdanjih komunističnih držav pri preganjanju »notranjih in zunanjih« sovražnikov. Razdor naj bi v demokratični svet vnašala tudi ali morda predvsem RT, mednarodna ruska televizijska postaja. V resnici RT, za razliko od večine zahodnih medijev, še goji kritičnost in pluralnost in vztraja pri osnovnih novinarskih standardih. RT deklarira svoj, ruski pogled na stvari, (ki seveda ni vedno nedolžen), medtem zahodni mediji svojo pogosto propagandistično in lažno pristranskost prodajajo kot samoumevno in neovrgljivo resnico. Vse kar odstopa od ortodoksije »main stream« medijev in politike je »fake news.« EU in ZDA ustanavljata uradne delovne skupine za boj proti lažnim novicam, (fake news, dezinformacijam). Ob tem seveda ne trdim da je Putinova avtokratska demokracija zgledna. V egzilu v Moskvi je Edward Snowden, ki je zagrešil zločin, ko je razkril ameriško množično prisluškovanje. V zaporu hirata Julian Assange izdajtelj Wikileaksa, in žvižgačka Chelsie Manning, katerih zločin je razkritje torture in vojnih zločinov ZDA in dejstva, da je zanje vedel ves vrh ameriške politike. In se zato uvršča med sicer neobsojene vojne zločince. Eden šefov ameriške CIA, J. Clapper, ki je tako prisluškovanje pred kamerami v ameriškem senatu pod prisego zanikal, je še vedno plačani televizijski ekspert, ki razlaga gledalcem vesoljne resnice. Najvišji predstavniki ZDA vseh političnih barv izjavljajo, da bi Snowdna bilo treba preprosto izvensodno umoriti, dronirati. In mi seveda ne ugovarjamo. Ali se zavedamo da kulturno, politično, gospodarsko in vojaško pripadamo svetu, ki ga vodi država, ki bi ljudi, ki razkrivajo naše skupne zločine, dronirala? Ki jih gotovo že dronira, pa mi tega ne vemo. Pri tem ne gre zgolj za z državo in velekapitalom zlizane medije in politike, ampak tudi za tradicionalno kritično in napredno ameriško razvedrilno industrijo. Superzvezde televizijske komedije kot sta Steven Colbert in Bill Maher ob poudarjanju ameriške izjemnosti, »ekscepcionalizma« kar tekmujeta v patriotizmu, rusofobiji in vojnem hujskaštvu. Presenetljivo pri tem prednjači leva, progresivna, demokratična stran. Ob tem je švedska akademija podelila nagrado za literaturo Petru Handkeju. Peter Handke je v štirih knjigah, za katere trdi da so neovrgljive literarne resnice zanikal dejstva ugotovljena na haaškem sodišču in v OZN, ponavljal glavne trditve promiloševiške propagande, trdil, da je srebreniški pokol bil srbsko maščevanje, (Haag je to zanikal), ironziral organizacijo srebreniških mater, namigoval, da so pokole zagrešili Bošnjaki sami, proglasil Miloševiča za borca za Jugoslavijo in Bošnjake za muslimanske Srbe itd. Razen tega je govoril na Miloševičevem grobu, se srečal z Radovanom Karadžićem … Pri tem je ravnal tako, kot da bi šel na polja Auschwitza, in iz tamkajšnjega vonja in svetlobe ugotavljal ali so nacisti res tam zagrešili zločin. Zahod je znorel! Gotovo pa je res, da demokratični projekt razsvetljenstva z vero v moč razuma, pravice in dejstev, katerega manifestacija je tudi Nobelova nagrada, poka po šivih.

In pri nas? Splošno znano je, ker je podprto z dokumenti in pričami, sicer ne tudi sodno dokazano, da je umazano trgovino z orožjem vodil Janez Janša. Dokazna dokumentacija o tem je že zdavnaj objavljena v kar treh knjigah. Slavimo preminulega predsednika države, ki je preprečil parlamentarno preiskavo o trgovini z orožjem in vzvišeno prepovedal »vizije« v politiki. Kljub vsemu temu je Janša od medijev spoštovani in cenjeni »normalni« vodja opozicije. Avstrijsko sodišče je dokazalo, da je v zvezi s Patrio takratni slovenski vladni vrh (SDS) zagotovo bil vmešan v korupcijo. To vemo tudi mi. Ampak Slovenija ima tako visoko nastavljene dokazne standarde, da le malokomu od visokih zlikovcev lahko krivdo dokažejo. Splošno znano je, da so nam oropali državo, tudi z »bančno luknjo«, pod vodstvom in ob asistenci EU, vemo kdo so zlikovci bili, vendar nam še najbolj ambiciozni tožilec zatrjuje, da poteka razkrivanje teh zlodel v skladu z zakonom in da je vse normalno, tudi če je po petih letih obsojen le en bančnik. Narodna banka pa je zaščitena pred našimi preiskovalnimi organi ob podpori EC banke. Danes tudi vemo, da je država Slovenija kršila zakone na škodo izbrisanih in varčevalcev LB, da je zagrešila humanitarni zločin, ki ga sedaj vsi plačujemo. Vemo kdo so bili glavni zagovorniki teh ropov, vemo tudi, da so odgovorne vse politične stranke in njihovi večni voditelji. In vendar nikomur ne pade na pamet, da bi o odgovornosti govoril, kaj šele da bi jo zahteval. Ne, pri nas imamo tako visoke pravne in dokazovalne standarde in kratke zastaralne roke, skratka smo tako imenitna demokracija, da to nima smisla. Ve se, država počiva na zakonitih, z visokimi pravnimi standardi zaščitenih lažeh.

In vendar bi že en sam primer, primer umorjenega pilota Tonija Mrlaka, moral zadostovati, da bi Janez Janša moral biti izobčen iz slovenskega političnega življenja in da bi se moral javnosti izogibati, saj bi sicer povzročal zgražanje in prezir. Tako bi bilo v vsaki koliko toliko normalni zahodni demokraciji, četudi tudi te pred našimi očmi vidno atrofirajo. Ker sicer ljudje na voljenih položajih v imenu volivcev ne bi smeli dopustiti prevlado laži. Naši mediji so sicer na koncu, po mnogih pritiskih svojcev, opravili svoje, vendar se politika ne odziva.

Nismo vsi enako odgovorni za tako stanje. Daleč najbolj so odgovorni politiki, še zlasti tisti, ki sedijo v Državnem zboru. Res je, da smo jih izvolili, vendar se to dogaja v političnem sistemu ki, čeprav je nominalno parlamentarna demokracija, temelji na manipulacijah in lažeh. Imamo politiko s tingel tangel volitvami brez odgovornosti (v smislu »accountability«).

Poglejmo si primer umorjenega pilota Antona Mrlaka, ki so ga umorili v imenu Republike Slovenije. Na eni mnogih nujnih sej Odbora za obrambo, začela se je 13. aprila 2017 ob 18 uri, končala malo pred četrto uro zjutraj naslednji dan, se je skoraj devet ur razpravljalo o povelju Antona Krkoviča za sestrelitev pilota Tonija Mrlaka v helikopterju JLA v Rožni dolini 27. junija 1991. Sklic te izredne seje je zahtevala stranka SDS. Deklarirani namen seje, ki jo je vodil poslanec SDS Mahnič je bila obramba omenjenega Krkoviča. Dejansko pa je šlo za parlamentarni pritisk na sodišče ter na takrat že imenovano sodnico, naj zavrže zasebno tožbo Emilije Mrlak, vdove ubitega pilota, zoper Krkoviča.

Mrlakova je namreč podala kazensko ovadbo zoper Krkoviča zaradi suma umora njenega moža. Dejansko ji ni šlo za izpostavljanje Krkovičeve krivde. Šlo je za njeno zadnjo priložnost, da se dokoplje do uradne, sodno ugotovljene resnice o smrti njenega moža, ki jo država Slovenija njej in njenima otrokoma že skoraj petindvajset let trdovratno prikriva.

Razlog za civilno tožbo Emilije Mrlak je desetletja trajajoče žaljivo, uradno in poluradno ponavljanje laži v zvezi s statusom in vlogo njenega pokojnega moža Antona v oboroženem spopadu leta 1991. Za te nizkotne podlosti, ni ustreznih besed. Medtem ko tožilstvo piše v zaključnem uradnem dokumentu, da vzrok padca helikopterja ni znan, posamezniki iz t.i. Janševih krogov, vključno z Janšo samim, vedno znova javno ponavljajo: da je bila sestrelitev gazele 664 nad Rožno dolino »junaško dejanje«, ker da je Toni Mrlak za JLA s poletom nad železniško progo »ogrožal državne organe«, da je kršil domnevno prepoved poletov, ter da se kljub pozivu Predsedstva RS, ni odločil za prestop na stran TO. Vse te mnogokrat, z vrsto kar najbolj trdnih dokazov ovržene laži, nenehno, iz leta v leto obnavljajo. In kar je tu odločilno: pri tem jim nihče ne ugovarja. Dvolična, neusklajena in protislovna država je na vztrajanje vdove v uradnih dokumentih že leta 2002 potrdila, da je Toni Mrlak žrtev vojne na strani TO, da je lahko Emiliji Mrlak in otrokoma kot vdovi odobrila vojaško invalidnino. Čeprav ta ista država ni ugotovila, noče ugotavljati, kdo je helikopter sestrelil, ampak, kot rečeno, sklepa po na tleh najdenem, da je iz neznanega vzroka padel. Uradno priznanje MORS in postavitev spomenika Mrlaku Janševi in njim naklonjeni, njihovi mediji, prikazujejo če že ne kot zločinsko postavljanje spomenika izdajalcu, kot dobrodelnost in izraz usmiljenja države do svojcev.

Poleg teh nezaslišanih laži, obrekovanja žrtve in žalitev svojcev, Janševi vedno znova prav poniglavo in paglavsko, kljub obilnim dokazom o nasprotnem, obnavljajo dvome o vlogi Antona Mrlaka v osamosvojitveni vojni. V času tožbe Mrlakove pa so laži prerasle celo v grožnje Krkoviča ter kar nedvoumna opozorila Janeza Janše, direktno naslovljena na Emilijo Mrlak, da se bodo spravili nad spomenik. (Letos poleti, leta 2019, se je to res zgodilo. Na spomenik so napisali z rdečim JLA.) Potem ko je nekdanji minister za obrambo Hojs tvitnil »Primeran vojnik JLA, župan Kontič, poleg tega,da časti in na stroške občanov obnavlja kip Tita, je skupaj z jugonostalgiki iz zveze veteranov postavil kotiček slovenskemu pilotu, ki je namesto za samostojno Slovenijo, za nekaj več novcev, ostal na agresor strani«. Tako ni čudno, da je Anton Krkovič nedavno dobil tožbo proti Peinkiherju za razžalitev časti, kjer Peinkiher omenja tudi zadevo Mrlak. Baje ni dokazov.) Ob tem je vsaj nenavadno zagotovilo takratne ministrice za obrambo Katičeve, izrečeno v Državnem zboru in na oni seji omenjenega odbora, da bo Ministrstvo obrambo tako brigadirju Krkoviču, kot tudi vsakemu drugemu pripadniku TO, ki je sodeloval v osamosvojitvenih procesih, zagotovilo vso podporo in pomoč. Tajni sodelavec TO, umorjeni Toni Mrlak si očitno ne zasluži enake pomoči in podpore MORS. Tako podporo si zaslužita le tista dva, ki sta ga sestrelila. Mirno mu lahko tako pomoč odrečejo, saj je mrtev in se ne more braniti. Politika in javnost pa sta tiho.

Dejstva o sestrelitvi gazele 664 nad Rožno dolino 27. junija 1991 so sicer že mnogokrat do konca pojasnjena. O dogodku je napisana zajetna knjiga, dejansko pedantno natančna in izčrpna raziskava/preiskava primera Drage Potočnjak, z naslovom Skrito povelje. V veliki meri je sodelovanje Tonija Mrlaka s slovenskimi obrambnimi silami obdelano tudi v dokumentarnem filmu o preletu gazele 660 na slovensko stran, dne 28. Junija 1991- Velenje 001. Vlogo Tonija Mrlaka v tem dogajanju iz prve roke pozna vrsta ljudi, sorodnikov, najbližjih sodelavcev, visokih častnikov v tedanji TO ter milici in celo več visokih državnih uradnikov. Kot na primer tedanji »minister« za informiranje, ena od Mrlakovih zvez s TO – Jelko Kacin, pa Andrej Lovšin, tedanji vodja vojaške obveščevalne službe. Slednji zagotavlja, da je o Mrlakovem sodelovanju in akciji slovenskih pilotov obvestil Janeza Janšo, takratnega sekretarja, kasneje ministra za obrambo. Veliko je prkragulj,ičevanj, veliko je napisanega, uradno od države potrjenega. Zato že dolgo ni nikakršnega dvoma o tem, kaj se je dogajalo 27. junija 1991: Toni Mrlak je v tajnosti izvajal še zadnje priprave za prelet dveh ali morda treh helikopterjev tipa gazela v lasti JLA na slovensko stran. (Kot povračilno akcijo za letala kragulj, ki jih je JLA ukradla TO). Prav zaradi te naloge je ostal v JLA do zadnjega! (JLA je sicer že maja opozorila pilote na Brniku da lahko izstopijo, saj se bodo sicer lahko znašli v konfliktu interesov.) Malo po 19. uri je poletel po običajni letalski poti (izhod iz mesta) nad železnico proti Vrhniki, naložen s kruhom za tamkajšnjo vojašnico. Polet je bil najavljen slovenski policiji skupaj s podatkom o tem, kdo leti. Ta naloga je bila odlična priložnost za načrtovani prebeg, saj je bilo dogovorjeno mesto pod Krimom za pristanek helikopterjev prav v tisti smeri. Tam ga je že čakala zveza.

V Republiški koordinacijski skupini (glej J. Janša: Premiki) so bili menda na trnih, ker teritorialci niso hoteli začeti streljati. S strani vrhovnega poveljnika Predsedstva RS je bilo izdano povelje za obrambo. Na streho stolpnice T(rg) R(epublike) 3 je tedanji vodja 30 razvojne skupine, 27. Zaščitne brigade, Tone Krkovič (brez uradnega soglasja) namestil enoto protizračne obrambe, ki je kasneje izvedla sestrelitev gazele 664 in sicer na Janšev namig, kot se s tem sam hvali v knjigi Premiki. Helikopter, ena od treh gazel z Brnika, ki so bile tedaj že nekaj dni stacionirane v vojašnici v Šentvidu, je bil že skoraj kilometer in pol oddaljen od stolpnice TR 3, še vedno je letel nizko nad progo v smeri Vrhnike, ko je bila sprožena druga raketa, ki ga je zadela v zadnji del, da se je zrušil v neposredni bližini Zdravstvenega doma Vič na drugi strani železnice. Prva raketa je neeksplodirana padla v bližino Moderne galerije in Pravoslavne cerkve. Helikopter z mrtvima pilotom in tehnikom letalcem se je vžgal in zrušil na Cesto v Rožno dolino. V republiški koordinaciji (vodila sta jo Igor Bavčar in Janša) je zavladalo navdušenje, češ da se je s tem dejanjem pokazala odločenost, da se bo Slovenija odločno branila. Glede na stanje v katerem smo takrat bili, je bila to seveda popolnoma razumljiva reakcija. Vendar je Predsedstvo RS izdalo ukaz le za obrambo v primeru napada JLA. Razen tega je helikopter bil neoborožen, ogrožal ni nikogar. (Oborožiti se ga je dalo le s precejšnjo predelavo.) Ogrožala je predvsem njegova sestrelitev, in to civilne prebivalce.

Emilija Mrlak je podala kazensko ovadbo zoper poveljujočega sestrelitve Toneta Krkoviča, z željo, da se enkrat za vselej nedvoumno razčisti vprašanje, ali je Toni Mrlak bil v helikopterju zato, ker je izvajal prebeg helikopterjev na stran TO, nalogo, ki so mu jo naložile slovenske oblasti, ali je bil nekdo, ki je letel v coni domnevne prepovedi preletov in se domnevno ni odzval na poziv Predsedstva naj prestopi, kar zatrjuje Janez Janša, ki se že vsa leta hvali s sestrelitvijo njenega moža in to celo v propagandne namene! Ali da je Mrlak letel tam zaradi »novcev«, kot je nedavno čivknil nekdanji SDS-ov minister Hojs. Vendar je sodišče tožbo zavrglo in s tem dokončno onemogočilo sodno ugotavljanje in dokazovanje dejstev.

Na ta in podobna vprašanja naj bi odgovorila tudi 33. Nujna seja Odbora za obrambo. Pa je? Je! A šele po osmih urah »partijske« propagande SDS, kjer so njeni člani v nedogled obnavljali svoja izključujoča stališča do vsega in vsakogar, ki ni njihov in njim naklonjen, ter vmes tu in tam ponavljali stokrat in stokrat izrečene in napisane laži, da Mrlak »ni prestopil …, da je njegovo domnevno sodelovanje s TO naknadna konstrukcija …« Ovadba je po njihovem posledica zarote sovražnikov samostojne Slovenije in osamosvojiteljev in pomladnikov, ki jim je nasedla ali jih celo vodi Emilija Mrlak. Na vztrajne in dolgovezne obtožbe in šikaniranja Janševih na vse strani, so se predstavniki koalicije ter ostale opozicije odzivali omledno defenzivno ter v med sabo podobnem samoizpovednem slogu, zatrjujoč da osamosvojitelje nadvse spoštujejo ipd. Pri tem je pomembno, da nihče od prisotnih predstavnikov oblasti ni polemiziral ali zavrnil izrečenih laži. Kaj šele, da bi to storil odločno. Mirno so vsi prisotni prenašali žalitve na račun pokojnega pilota in zgolj predlagali, naj sodišče ugotovi dejstva. Kot da ta ne bi bila že nič kolikokrat ugotovljena ter objavljena! Kot da ne bi bil problem prav v tem da tožilstvo in sodišče zavrača preverjanje teh dejstev. Dolgo časa nihče ni govoril o dogodku za napovedano temo te izredne seje o sestrelitvi Tonija Mrlaka. Ali pa so sestrelitev omenjali le bežno in mimogrede ter z rutinskimi, hinavskimi izrazi sočutja do svojcev. Hinavskimi pravim, saj, če bi sočutje res čutili, bi jih vendar morala zanimati resnica o sestrelitvi, saj so prav laži najbolj bolijo in žalijo sorodnike.

V zadnji, osmi oz. deveti uri, pa pa je nenadno prišlo do obrata! Predsedujoči je po protokolu moral dati besedo tudi zunanjim gostom, vojakom, teritorialcem, veteranom, Mrlakovim sodelavcem, pilotu Jožetu Kalanu in letalskemu tehniku Bogomirju Šuštarju, sicer Mrlakovima kolegoma in tesnima sodelavcema pri načrtovanju preleta helikopterjev na slovensko stran, Mrlakovem stricu Elu Rijavcu, takratnemu predstavniku MZNZ za Ljubljano okolico in nekdanjem poveljniku TO Ljubljana Mihi Butari. Vsi našteti so bili pozneje zaposleni v slovenski vojski in so nosilci najvišjih državnih in vojaških odlikovanj … Prvi trije so natančno pojasnili in z dokumentom, originalom tajnega dopisa Jelka Kacina potrdili, sicer ključno in že večkrat dokazano resnico, da je bil Toni Mrlak v sestreljenem helikopterju gazela 664 tega dne na željo slovenskih oblasti!

In kakšne so bile reakcije? Nikakršne! Vsi ostali razpravljavci so se milo rečeno delali Francoze. Prav nihče ni čutil potrebe, da bi komentiral ta nenadni preobrat v razpravi! Kot da razkritja dejstev ni bilo. Le Janša je nekaj tvezil o domnevno zanimivih podobnostih, ki naj bi jih bil povedal pilot Kalan. Predsedujoči je nato sklenil, da je iz razprav jasno, da je velika večina, razen treh, štirih prisotnih, podprla predlagan sklep o obrambi pripadnikov TO, torej brigadirja Krkoviča. Nobenega škandala zaradi razkrinkane laži! Zaradi razkrinkanja strahovitih obtožb in žalitev žrtve in vdove in svojcev po njem! Nihče ni pokazal potrebe po zagovoru, po opravičilu. Nič. Kot da dejstva, ko da dokazana resnica ne šteje, Kot da resnice ni. Kot da sta resnici dve ali so pač tri ali več. Pri tem se zdi, da je »dejstvo«, ki ima večino, več in bolj glasnih zagovornikov – veljavna.

Ti ljudje, Janša, Krkovič in njuni, so tudi dejstva o umoru Antona Mrlaka sprivatizirali. Ene, objektivne, dokazljive resnice, neizpodbitnih dejstev namreč ni več. Sodišče pa je tu zato, da prepreči sodno ugotavljanje resnice. Resnice so le še strankarske in klanovske, pa naj so še tako skregana z dokazi. In te »resnice« razširjajo strankarsko razdeljeni mediji. Tudi javni. Tisto kar se največkrat ponovi, kar največkrat slišimo je ta nova »resnica«. Po Goebbelsovo. Kar ima največ glasov je dejstvo. Vsak ima pravico do svojih dejstev. Nasprotnike pa diskreditiramo z obtožbami izdaje in jih, po potrebi z zastraševanjem, utišamo.

Mediji so zveličavno sejo Odbora za obrambo ignorirali! Nikjer nič! Razen Nova TV z njim lastnimi komentarji. Je to običajno? Dogodka niti niso omenjali, kaj šele, da bi se zavzeli za žrtev laži. Boj neke vdove za dostojanstvo vojaka tudi medijev ne zanima več. Uravnoteženo razdeljeni mediji se pa ne spuščajo v ugotavljanje, kaj se je res zgodilo, kaj so, veljavna, potrjena, dokazana, neizpodbitna dejstva. Nekoč, nedavno, so se še. Prav s pomočjo medijev so dejstva o Mrlaku sploh prodrla v javnost. Danes nič več.

Seja ni bila predvajana v živo, (kar je sicer običajna praksa, domnevno zaradi sočasnih prenosov našega kandidiranja v ZN). Niso je začeli predvajati opolnoči tistega dne, kot so zatrjevali, da bodo. Polovica razprav je bilo na sporedu naslednjega dne ob 22.30. Druga polovica posnetka se je pojavila sčasoma, diskretno. Kot da so se trudili, da bi čim manj ljudi izvedela za to, kar je seja kljub vsemu onkraj vsakega dvoma potrdila.

Tako ni samo z ubojem Tonija Mrlaka, za katerega se zdi, kot da ga s takim maličenjem resnice še drugič in vedno znova ubijajo. Tako je v naši državi z resnico, dejstvi in odgovornostjo nasploh. Vse sprivatizirano in razdeljeno med stranke. Kot je ali pa še bo tudi vse kar je še ostalo. Močnejši in bolj nasilni imajo resnico v zakupu. Kapital in politika. Če jim kdo oporeka, si kupijo pravno ekspertizo kakšnega inštituta in dajo privatiziranim dejstvom uradni certifikat pravne znanosti. Tako je s trgovino z orožjem, s Patrio, s TEŠ 6, z drugim tirom, z bančno luknjo, z Natom, z EU, z Adrio … in tako v nedogled.

Seveda se nobenega problema ne da rešiti, ne da bi prej ugotovili osnovna dejstva. Ker v to očitno nihče več ne verjame in lastniki resnice skrbijo, da je temu tako, vse stoji. Država je ukleščena v primež laži.

Kot sem zapisal v prvem delu, v preostalem demokratičnem svetu vidimo podobno tendence vse radikalnejšega ignoriranja dejstev. Ali to pomeni, da gre razsvetljenski projekt resnice, pravne države, neodvisnih medijev, skratka demokracije k vragu? Da se ne da nič več storiti? Prepričan sem da se še da. Ob nastopu fašizma v tridesetih je bilo podobno, če ne še bolj brezupno. In se naši predniki niso predali malodušju. Naj nam bodo za zgled! Alternativa je grozljivo jasna.

  

        

Preostali prispevki in literatura na portalu

Igor Koršič – Toni Mrlak – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Igor Koršič
O avtorju
Rojen 14. januarja 1947 v Arnovih selah, občina Brežice. Doktoriral v Stockholmu leta 1988 z disertacijo SUSPENDED TIME - an analyses of Bazin’s notion objectivity of filmic image. Med 1977 in 1981 predaval zgodovino in teorijo filma na Univerzi v Stockholmu. Na AGRFT predava od leta 1981. Predstojnik katedre za Zgodovino in teorijo filma. Redno gostuje na tujih univerzah in filmskih šolah (Danska, Švedska, Mehika, ZDA, Avstrija, Hrvaška, Norveška itn.) Kot soavtor sodeloval pri scenarijih, napisal dramo Modri angel, esejistično delo »V Evropo« ter znanstvene in strokovne publikacije in prispevke o filmu (Framing, Televizija in kakovost, kako ju razvijati). Prevedel več dram in knjigo Andreja Tarkovskega Ujeti čas. Organiziral in vodil je več mednarodnih strokovnih srečanj in raziskovalnih projektov, med ostalim projekt »Teorija za prakso« za svetovno združenje filmskih šol CILECT, s konferencami v Ljubljani, Københavnu, Cardiffu, Pragi in Helsinkih. Nekdanji član upravnih odborov programov za usposabljanje za razvoj filmskih projektov v EU, Evropske federacije filmskih režiserjev (FERA) in podpredsednik Eurimages.