/ 

Razsodbe v Kataloniji

    

Katalonija – obsodbe politikov – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

     

Obsodbe katalonskih politikov za vstajništvo zaradi njihovega uveljavljanje več temeljnih človekovih pravic niso notranja zadeva Španije, kot trdi zunanji minister Cerar. Obsodbe deveterici so imanentno evropska zadeva. So zadeva vsega človeštva. Kot je to že stalna praksa pri nas, se Cerar kar vnaprej pohlevno prilagaja stališču Evropske komisije. In vendar gre za politične kazni, za kršitev civilizacijskih norm, za katere smo odgovorni mi vsi, tako kot državljani članice EU, kot državljani ene izmed članic Združenih narodov. Gre za demokratične pravice nas vseh. Ko sodijo katalonskim voditeljem, sodijo tudi nam. Boj Kataloncev je tako tudi naš. Kajti ni res, kot še trdi minister, da pravica Kataloncev do samoodločbe ni primerljiva s pravicami Slovencev, saj da je Španija kot članica demokratične EU demokratična država. Trditev je vsaj dvojno zavajanje. Če se prav spomnim, je Slovenija uvedla večstrankarsko parlamentarno demokracijo še pred razpadom Jugoslavije. In demokracija ni niti enkrat za vselej podeljen častni naslov niti ni s članstvom v EU za vedno zagotovljeno dokončno stanje, pa naj se ima slednja za še tako ekskluzivni klub. Demokracija je, kot je znano, ideal, ki ga vedno ogroža tiranija, ideal za uresničitev katerega se je nujno vedno znova bojevati in si zanj prizadevati. Kot državljani smo ga, vsakič ko je ogrožen, dolžni braniti. Tako nasilje Španije med katalonskim referendumom kot politične kazni za katalonske voditelje so v nasprotju s temeljnimi načeli demokracije, zapisanimi v temeljnih aktih EU kot v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah Združenih narodov. Veljavnost teh razsvetljenskih idealov ni dana “od boga”, ne morejo je zagotoviti niti proglašanje človekovih pravic za naravne in samoumevne niti mednarodno pravo (v nastajanju). Zagotavljamo jih lahko samo mi, državljani držav članic EU in ZN, samo mi smo njih varuhi. Zato je pomenljivo dejstvo, da so katalonske voditelje obsodili prav “vstajništva”. Saj človekove pravice v zadnji instanci zagotavljajo prav državljani, civilna družba, to je vstajniki. Vstajniki so borci za človekove pravice in demokracijo.

Če sodbe katalonskim voditeljem dopušča španski zakon, in če so sodbe tako zakonite, to še ne pomeni, da so legitimne. To ne pomeni, da ne kršijo človekovih pravic in ogrožajo demokracije. Noben nacionalni zakon, ki bo seveda vedno ščitil inegriteto svoje države, namreč ne more biti nad temi, univerzalno potrjenimi ideali, h katerim postrazsvetljensko človeštvo stremi. Kako drugače kot v Sloveniji se oblasti in ljudje vedejo na Škotskem. Ko so španske oblasti izdale tiralico za izročitev nekdanje katalonske ministrice, ki se je zatekla na Škotsko, so Škotje v nekaj dneh zanjo zbrali več sto tisoč evrov podpore. Razen tega jo je podprla večina politikov, vključno s predsednico vlade.

Naj spomnim na osnovna dejstva katalonske krize. Zanikanje pravice Kataloncev do samoodločbe ni od danes. Zadnji v dolgi vrsti jim je narodnostne pravice prepovedal diktator Franco. Španska vlada je z razdrtjem že doseženega dogovora o avtonomiji znotraj Španije sprožila trenutno krizo. Ko je katalonska vlada organizarala referendum o samostojnosti, je španska vlada nanje poslala nasilno nacionalno gardo. Preprečavanje pravice do samoodločbe zagovarjajo s, v mnogočem še frankistično, špansko ustavo, z dejstvom da je približno polovica (pretežno načrtno priseljevanih) Kataloncev proti osamosvojitvi, z očitki, da so bogati in sebični, da škodijo svoji ekonomiji ipd. Španija organizira množične mitinge, izvaja državno propagando proti “separatistom”, podpira preseljevanje sedežev podjetij iz Katalonije, Katalonce ponižuje z nasiljem proti demonstrantom, jim očita ponarejanje posnetkov nasilja ipd., skratka počne stvari, ki bi se jih Slovenci morali dobro spominjati. Pomembno je dejstvo, da je velika večina vseh Kataloncev, torej tudi tistih, ki so proti osamosvojitvi, za samoodločbo, torej za referendum. In da med branitelji samoodločbe prevladujejo mladi. Kot že večkrat v zgodovini, bosta tudi tokrat nasilje in nepripravljenost na dialog na koncu pomagala Kataloncem uveljaviti pravice, ki jim gredo. Tako nasilništvo spodjeda samo sebe. Tako kot je bilo to tudi pri nas.

Zdaj že tradicionalna in splošno znana hlapčevska in nenačelna drža slovenske izvršne politike v mednarodnem prostoru ni samo neetična. Čeprav želi biti preračunljiva je tudi nekoristna. Upravičeno je deležna prezira, in to celo pri tistih, ki se s takim slovenskim podrepništvom okoriščajo. Skrajni čas bi že bil, da bi najpomembnejše sporočilo, ki nam ga je zapustil Ivan Cankar, končno tudi politika vzela resno.

  

  

 

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

     

Katalonija  – obsodbe politikov – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

   

Igor Koršič
O avtorju
Rojen 14. januarja 1947 v Arnovih selah, občina Brežice. Doktoriral v Stockholmu leta 1988 z disertacijo SUSPENDED TIME - an analyses of Bazin’s notion objectivity of filmic image. Med 1977 in 1981 predaval zgodovino in teorijo filma na Univerzi v Stockholmu. Na AGRFT predava od leta 1981. Predstojnik katedre za Zgodovino in teorijo filma. Redno gostuje na tujih univerzah in filmskih šolah (Danska, Švedska, Mehika, ZDA, Avstrija, Hrvaška, Norveška itn.) Kot soavtor sodeloval pri scenarijih, napisal dramo Modri angel, esejistično delo »V Evropo« ter znanstvene in strokovne publikacije in prispevke o filmu (Framing, Televizija in kakovost, kako ju razvijati). Prevedel več dram in knjigo Andreja Tarkovskega Ujeti čas. Organiziral in vodil je več mednarodnih strokovnih srečanj in raziskovalnih projektov, med ostalim projekt »Teorija za prakso« za svetovno združenje filmskih šol CILECT, s konferencami v Ljubljani, Københavnu, Cardiffu, Pragi in Helsinkih. Nekdanji član upravnih odborov programov za usposabljanje za razvoj filmskih projektov v EU, Evropske federacije filmskih režiserjev (FERA) in podpredsednik Eurimages.