/ 

Janšizem

Igor Koršič – janšizem – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Kako Janša razsaja svoje kadre – kliente in opozicija jamra nad domnevnim blatenjem Slovenije

     

V Statističnem uradu RS so prvič sredi mandata zamenjali uspešnega, mednarodno uveljavljenega direktorja. Zakaj? To pove, sicer malenkost drugače novi, “prilagojeni” vodja. Zato, da bo SURS postal Urad za statistično propagando JJ. To mož pove, mediji objavijo, stroka in opozicija pa tega ali ne slišita. Ali pa se delata Francoza?

Zamenjava direktorja SURS je bila le ena v dolgi vrsti. In nastavljanje Janševih ljudi na strateška vodilna mesta se nadaljuje. Tudi druge vlade to delajo, vendar, tako se zdi, ne tako uspešno, načrtno in obsežno.

Gre za še en indic, ki pojasnjuje, zakaj se Slovenija na mednarodnih lestvicah, kar se kakovosti države in politike tiče, uvršča izrazito slabše (med 50. in 100 mesto) kot na lestvicah ki merijo kakovost prebivalcev (od 5. do 30. mesta.)

Resne demokracije imajo nevtralnost, stabilnost in kontinuiteto državnih uradnikov medstrankarsko dogovorjeno. V banana republiki, kjer se politiki vedejo, kot da so demokracijo použili z materinim mlekom, se stranke med sabo “nategujejo” in si podtikajo “svoje” ljudi na pomembna mesta. Tudi za to je ne-Janševa opozicija soodgovorna. Saj še nismo slišali da bi kak politik ta problem izpostavil, kaj šele, da bi predlagal, kako bi to sistemsko uredili. Tudi ne-Janše se verjetno igrajo to igro zamenjav. Vendar bolj diskretno in vidno manj spretno, kot to počenja Janša.

Janša čedalje manj skriva, izrecno napove vojno medijem, mednarodnim organizacijam pokaže prst ipd. Sicer za razliko od leta 2012 danes ne govori več o drugi republiki in o 50 plus na volitvah, dejansko pa ta program, a z drugačnimi sredstvi, pospešeno uresničuje. Njegov ideolog Rončevič je izbrisal svoj blog z udarnim programom za postavitev lastnih valilnic kadrov, čiščenje liberalnih vsebin in kadrov iz leta 2012. Ne rabijo ga več. Saj se program uspešno udejanja.

Velik del razglašene opozicije od nekdaj tišči glavo v pesek. Kot da bi upala, da bo Janša nekako kar izginil. Ko pokuka iz peska, opozicija zajamra, kako da Janša blati ugled Slovenije (na primer Fajonova in Katičeva). Kot da se je vse skupaj pravkar začelo. Kot da bi bil problem v tem, da Slovenija navzven z Janšo kaže svoj pravi, sistemsko skorumpirani obraz. Janša ne blati ampak tujini razkriva resnično Slovenijo.

Interpelacije, praviloma brez posledic, delujejo kot parlamentarni šovi, bolj za vtis delujoče demokracije, kot kaj drugega.

Levici pa gre očitno bolj za kazanje odločnosti, odrezavosti in parolarske ideologije kot za učinke njihove politike. Če ne bi bilo tako, bi sedaj ne imeli Janševe vlade.

Ni problem Janša. Problem je politični razred. ki ga omogoča, morda celo krepi. Nič ne kaže, da bi imeli diagnozo za problem stalnega vračanja janšizma, kaj šele da bi imeli strategijo za ukrepanje.

Še huje, levi del politike JJ obravnava kot svoj nasprotni, konservativni pol. Tako mu dajejo nezasluženi videz normalne desnice. In prikrivajo dejstvo, da je JJ populistični, v bistvu antidemokratični populist, močno obremenjen s številnimi sumi korupcije. Zdi se celo, da opoziciji eksteremni JJ kar ustreza, saj bi brez tega kontrasta, njihove medle politike bile videti še bolj brezkrvne.

Pa pri tem ne gre za prepoved JJ, kot bodo zdaj pisali njihovi mediji, tako kot so pisali leta 2013, ko sem v Odmevih rekel, da v spodobni državi “medijev”, kot sta (bila) Reporter in Demokracija ne bi bilo. »Koršič hoče prepoved, cenzuro!« so vpili. Ne. V urejeni državi bi taka glasila propadla, ker bi bankrotirala z vsemi pravdami. In nihče jih ne bi kupoval. Propadla bi na svobodnem trgu. In v taki državi financiranje propagande iz nedeklariranih virov iz tujine ne bi bilo zakonito.

Medtem ko se angleška vlada trese en teden in več, ker je svetovalec predsednika vlade prekršil prepoved prehajanja meja občin, in zato od sramu celo odstopi en minister, imamo mi vlado, kjer so na tako imenovanih državotvornih ministrstvih notorični lažnivci in kriminalci. Naj ponovim: Za tako stanje je odgovorna vsa politika. Odgovoren je tudi velik del civilne družbe, še zlasti pravna in politološka stroka. Še svetovni aktivist Slavoj Žižek se očitno izogiba komentarjem o Janezu Janši. Vse neodzivanje prispeva k videzu Janeza Janše kot normalne desnice.

Nis(m)o pa za tako stanje odgovorni volivci, saj so naše volitve večji del prevarantska farsa. V predvolilnih kampanjah stranke z volivci manipulirajo in to za njihove lastne
(davkoplačevalskega) denarje. Dokaz za to je izdaja SMC-ja in DESUS-a na zadnjih volitvah.

Imamo defektno parlamentarno demokracijo, kjer ne deluje njen poglavitni element: odgovornost (accauntability) izvoljenih predstavnikov volivcem. Vedno znova obljubljajo eno in delajo drugo.

Vstaje so varovalka demokracije in posledica nedelujočega sistema, parlamentarne demokracije z napako. Vstaje so tudi živ dokaz, da so volivci bolj osveščeni o temeljih demokracije in o tem, čigava je pravzaprav država, kot je politični razred, ki se uspe pririniti na politični vrh.

Ni res, da imamo korumpirano in defektno državo zato ker smo majhni. Islandcev je 320 000! Dancev 5 milijonov. Norvežanov prav toliko. Ne, majhen politični razred, in to v glavah. In hlačah.

Trpimo že Janšev tretji mandat. Da želi spremeniti Slovenijo v predjožefinsko in predrazsvetljensko klerikalno avtokracijo vemo že tri desetletja. Če bi slučajno pozabili, nas na to vsakodnevno spomni. Zanj in za njegove podanike je Slovenija z libertarno ustavno ureditvijo, z neodvisnimi mediji, svobodno civilno družbo, laično šolo in neodvisno znanostjo in umetnostjo nesprejemljiva dediščina komunizma.

In kaj na to opozicija? Nič. Ali tako rekoč nič. Med sabo sprta, nesposobna učinkovite politične akcije, mu celo porine mandat v roke! Ena stran opozicije ne doseže nič, ker je preveč omledna, druga zato, ker ji je deklarativnost poglavitni namen. Več kot desetletje tisti politiki, ki niso na Janševi strani niso sposobni popraviti tako imenovanega Grimsovega zakona, ki je omogočil, da je strankarska logika zamenjala profesionalizem.

Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravstvo, na RTV Slovenija in še marsikje se je dogajalo tisto, kar se dogaja že dolgo vrsto let na mnogih, tako državnih kot javnih
ustanovah. Na NIJZ je Janez Janša zamenjal nepokorne kadre s pokornimi v dveh potezah. Najprej je postavil svoje ljudi v nadzorni svet, potem pa zamenjal neposlušnega direktorja. Pri tem mu je Jelko Kacin pomagal s ponavljanjem o junaški rešitvi pred virusom v zadnjem trenutku. Kakšen beden blef! Zmaga v boju s korono? Samo ne nad Hrvaško, Srbijo, Slovaško. Itn., itd. Skratka, še enkrat nas imajo za bebce. Gre za načelni odnos med strokami, kot delom civilne družbe in politiko. Na ta način si Janša področja strok načrtno, sistematično in nasilno podreja. Seveda to počenja že od nekdaj tudi z gospodarstvom in mediji.

Ponavljam, s svojim neodzivanjem JJ pomaga omledna opozicija, dejansko vse politične stranke. Tako neodzivanje lahko pomeni le troje: ali ne vidijo arogantnih zamenjav stroke s politiko, tega vdora politike v stroko, ali pa ne vedo, da s tišino pritrjujejo takim postopkom, ali pa so tako nesposobni in sploh ne vedo, kaj se s Slovenijo dogaja. Ob tem pomeni SDS le približno petino volilnega telesa.

In vsakič ko Janša naredi nekaj, kar počenja že ves čas, opozicija vzroji, kot da gre za presenečenje, kot da bi bilo prvič.

Ker kaže, da opozicija ne ve, kako to poteka, vam bom ponazoril rabote z lastnim primerom. Mafijskih metod se drugače skoraj ne da razkriti, kot z žvižgaštvom. V prvem mandatu Janševe vlade sem se kot predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, kot se spodobi, do nove vlade postavil nevtralno. To so Janševi razumeli, kot da sem njihov. Ko se je izkazalo, da temu ni bilo tako, so me začeli obravnavati kot sovražnika. Takrat sem bil tudi predstavnik Slovenije (na predlog filmske stroke) v upravnem odboru evropskega filmskega sklada Eurimages. Dva mandata sem bil podpredsednik te ustanove. Da bi me odstavili, so enemu filmskih delavcev obljubili Prešernovo nagrado, če bo sodeloval v komisiji. Druga bi me za nagradi nasledila. Tretji so za pomoč pri pridobitvi Prešernove nagrade prvemu obljubili to isto nagrado naslednje leto. Spremenili so zakon, ki je strokovno funkcijo predstavnika Slovenije v Eurimages spremenil v politično. Minister Simoniti mi je ob tem razlagal: Eurimages, kaj pa je to takega, tudi jaz sem član društva evropskih zgodovinarjev.

S spremembo zakona so na videz dvignili status predstavnika v Eurimages, saj ga je po novem imenovala vlada in ne ministrstvo. Če se zdi to lahko ustrezno, ker gre tudi za političnega predstavnika RS v mednarodni organizaciji, se prav tu skriva past. Jaz sem bil imenovan od ministrice za kulturo na predlog direktorja filmskega sklada, ki je preveril podporo v stroki, podporo filmskih delavcev. Zdaj predstavnika imenuje predsednik vlade, čeprav so verjetno zapisana razna varovala. Tako je politika pridobila odločilen vpliv v zadevi, ki je tako strokovna kot politična. Vendar je prej prevladovala stroka in brez mahinacij, podkupljenih uradnikov in spremembe zakona, zamenjava ni bila mogoča.

Zdaj ima skorumpirana politika proste roke.

Ta težnja po podrejanju vsega politiki je bila stalnica. Načrtovali so filmski inštitut katerega glavni, a skriti namen sta bili podržavljanje in centralizacija kinematografije. »Pošlji nam dober scenarij pa bo rešen slovenski film,« je vpil eden dveh vodjinih rokomavhov. Želeli so seveda, da bi zadnjo besedo pri tem, kaj se bo snemalo, imel vodja.

Samo leto prej sem se bil malo samozadovoljno ponosen, da sodi RS med bolj civilizirane. Takrat so namreč Turki politično zamenjali svojega predstavnika. Hrvati so svojega najprej nastavili politično. Ko sem jim rekel, da to ni pametno, so takoj poslali strokovnjaka. Če kdaj, je takrat začel padati ugled Slovenije v tujini. Takrat so me začeli spraševati: »Kaj je z vami, Slovenija?«

Mene so mehčali tudi tako, da so širili govorice, ki naj bi me diksreditirale: da me je na študij v tujino poslala UDBA, da nimam doktorata ipd. Nekaj časa sem dnevno dobival klice prestrašenih filmarjev: »Ali res nimaš doktorata …«

Sicer sta v imenu Janše vodila, baje neposredno, mimo ministra, vso filmsko in medijsko politiko dva rokomavha. Eden je mahal z risbo spolnega akta iz storyboarda za nek scenarij in vpil: »A je to filmska umetnost, a!?« Sicer se je hvalil, da režira pornografske filme. Politično pornografijo je gotovo delal, saj so v Komuni v dolgo prazni dvorani vrteli njegov, očitno razkošno financiran slavospev ljubljenemu vodji. Imel je zaposleno pravnico (ki jo je stroka ljubkovalno imenovala big boobies), ki je iskala zakonska pokritja za razne nečednosti. Drugi od teh posebnih pooblaščencev mi je nekoč, ko sem razlagal, kaj pomenijo Eurimages in ostale mednarodne ustanove za naš film, zaupal, da “na vrhu” ne poslušajo radi o mednarodnem sodelovanju.

Ministrstvo za kulturo in filmski sklad sta se spravila tudi nad društvo, katerega predsednik sem bil. Namestnici direktorja je po lastnem priznanju eden pooblaščencev dal navodila, da naj zanika prejem obračunske dokumentacije in tako poskrbi za to, da društvo ne bo plačano za svoje akcije. Akcije so za društvo pomenile edini način financiranja. Cilj je več kot jasno bil finančno uničenje društva in tako oslabiti stroko. Pri tem je sodeloval tudi takratni računovodja sklada, ki se je izkazal z izjavo: »K oblasti se ne hodi z odvetniki!« Ko sem z odvetnico prišel ugotavljat, zakaj za vraga ne dobimo plačano že davno izvedeno delo. In sodeloval je verjetno še kdo. Rešila nas je sestrska nemška organizacija. Da sem svoje delo v društvu in Eurimagesu opravljal dobro, priča pismo podpore, ki so mi ga napisali naši producenti. Javno podporo mi je pred nekaterimi člani naše takratne vlade večkrat izrekla komisarka EU Viviane Redding. Več filmskih inštitutov, (danski, avstrijski …) mi je plačevalo stroške za udeležbo na mednarodnih strokovnih posvetih, še dolgo potem, ko so me naši že odstavili. Da bodo JJ ukrotili med predsedovanjem, mi je zagotavljala tudi nekdanja predsednica Odbora za kulturo v evropskem parlamentu iz vrst ljudskih strank.

JJ tako s podkupovanjem vztrajno ustvarja svoje kliente. Po vsaki Janševi vladi jih je več. Tako deluje zato, ker mu to dovoljujejo predvsem politične stranke, malo pa tudi civilna družba. Če politika ne deluje, bo civilna družba težko kaj dosegla. Politika tako deluje kot zaščita nedelujoče države pred državljani. Saj bi sicer predvsem poslanci morali skrbeti za to, da recimo imenovanja in drugi postopki potekajo zakonito in da imajo pri tem glavno, odločilno besedo stroke. In če so zakoni tako luknjičasti, da jih lahko spregleda vsaka “big boobies”, so za to odgovorni zakonodajalci, poslanci in vse stranke.

Tretji primer spominja na afero z medicinsko opremo. Janševa človeka, zadolžena za filmske zadeve, sta sestavila predlog filmskega programa mimo pravilnikov in zakonov. Ko je na to opozorila predstavnica ministrstva za finance v nadzornem svetu filmskega sklada, so jo Janševi urno zamenjali. Ob protestih oškodovanih filmskih ustvarjalcev se je filmska produkcija ustavila. Ker je nastajala škoda, sem Ministru za kulturo predlagal, da poskusimo z neformalnimi pogovori razrešiti nastali položaj. Želel sem ugotoviti, kaj Ministrstvo za kulturo želi, da bi omogočilo nadaljevanje filmske produkcije. Pa na teh neformalnih pogovorih ni tekla beseda o morebitni zakonitosti ali nezakonitosti postopkov pri izbiri filmskih projektov, ampak je minister vztrajal, da jaz s podpisom podprem obstoječi, nezakonito sestavljeni filmski program, da bo potem lahko šel na vlado v potrditev in bo produkcija lahko stekla. Jaz sem to možnost zavračal, saj nisem imel nikakršnega zakonskega pooblastila za ta podpis. Predsednik društva slovenskih filmskih ustvarjalcev ni imel nobene kompetence potrjevanja produkcijskih programov. Ob tem je naraščal pritisk name s strani tistih filmskih ustvarjalcev, ki so imeli filmske projekte v obstoječem programu. Minister in njegovi podporniki so me
začeli obtoževati, da sem jaz tisti, ki preprečuje nadaljevanje slovenske filmske produkcije. Izhod sem videl v kompromisu, tako da bi sam tak podpis dal, čeprav je bil brez zakonskega temelja in posledic. Tako bi postopki stekli in bi filmski program romal v potrditev na vlado. Računal sem s tem, da bi služba za zakonodajo na vladi zaradi očitnih nezakonitosti ta program ustavila. V tem prepričanju me je podpiral član ministrove pogajalske skupine, ki je prihajal iz ministrstva za pravosodje. Pravna služba vlade je nato nezakoniti program mirno potrdila. Tako je produkcija stekla. Za tisti del filmskih delavcev, ki v tem programu ni imel projektov in je želel spremembo, sem postal sovražnik.

Vložene so bile številne kazenske in druge prijave Janševih klientov na Ministrstvu za kulturo. Če sem prav obveščen, se od vseh prijav ni izcimilo nič. Računsko sodišče je sicer ugotovilo vrsto nezakonitosti in “nepravilnosti”. Ob tem pa je presenetilo s predlogom, naj se sklad vrne na Ministrstvo za kulturo. (Filmski sklad je bil ustanovljen po evropskem vzoru kot sklad ravno z namenom, da bi tako zagotovili relativno avtonomnost filmske stroke od politike.) Tako je Računsko sodišče za nezakonite postopke Janševih valptov nameravalo kaznovati stroko, z odpravo težko priborjene avtonomije.

O vsem se sicer obveščal ministre iz preostanka vladajoče koalicije, varuha človekovih pravic, informacijsko pooblaščenko in še koga, v naivnem upanju, da se bo kdo odzval.

Seveda se ni.

Tokrat so na NIJZ direktorja, ki je vztrajal na strokovni avtonomnosti, urno diskreditirali. Najprej so našli kritika njegove politike in ponižnega zagovornika vladnih postopkov. Potem so temu, sklicujoč se na neenotnost stroke, omogočili, da je z servilnim nastopom v “Kacin šovu” izrazil svojo pokorščino vladi in se na ta način kvalificiral za zamenjavo trmastega direktorja. Naše pogosto dogmatsko skregane stroke razraščanje janšističnega klientelizma še pospešujejo.

Pri zamenjavi direktorja SURS tak šov očitno ni bil več potreben. Kot da bi presodili, da že toliko obvladujejo “vzvode” oblasti, da utemeljevanje postopkov ni več potrebno. Čvrsti v sedlu.

Tudi afera s t.i. depešo kaže kako dobro naoljen stroj ima JJ. In kako nemočno stokajoča je opozicija! Kot da je depeša kaj novega! Večina se ne drzne niti potiho omeniti zahteve po odstopu predsednika vlade. Tisti, ki si to upajo, so tako marginalizirani, da obe strani vesta, da bodo zahteve ostale brez epiloga. Čeprav je jasno, da depeša izraža prav vodjevo voljo.

Zakaj se ostale stranke v vladni koaliciji in opoziciji ob tem ne oglašajo, in to ultimativno, je zame uganka. Kajti prav v nedelovanju opozicije in v neodzivanju ostalih akterjev, strok, je razlog za to, da Janša uspešno razsaja svoje kadre, to je svoje kliente, po slovenskih javnih in državnih ustanovah, v medijih, šolstvu in drugod. Tako že ves čas samostojnosti prizadevno dopolnjuje janšizacijo Slovenije.

Da o nakupih opreme za pandemijo niti ne govorimo. Mafija! Vsevprek roke umivajo roke. Ni čudno, da je Slovenija v neki nedavni raziskavi Ernst & Young o korupciji na prvem mestu. Tik pred Kenijo in Nigerijo. In to ne prvič.

Ob tem se Velika Britanija trese vsaj en teden ker je Johnsonov svetovalec morda nezakonito prestopil neko občinsko mejo. Iz protesta je izstopil en minister … Ker so avstrijskega podkanclerja ujeli pri pogovoru o možnosti financiranja medijev iz tujine, je le-ta odstopil in izginil iz politike. Po enem tednu!

Kaj bi bilo treba storiti? Najprej priznati, da sistemska in klientelistična korupcija vodi državo v erozijo demokracije, v gospodarsko izčrpavanje, v razgradnjo socialne države … Skratka v pogubo. Priznati je treba, da so vse tri Janševe mandate obstoječe stranke kvečjemu tarnajoče in impotentne opazovale to propadanje Slovenije. Ob tem, ko se vodja očitno šola pri nemških krščanskih demokratih in ameriških republikancih in še kje (kot izhaja iz vodjeve basni o medijih), opozicija nebogljeno čivka in jamra nad blatenjem ugleda Slovenije v tujini in nastopa s podobnimi ideološkimi puhlicami.

Blaten ugled si Slovenija zasluži! Opozicija bi nam morala povedati, kako bo odstranila vzrok za to korupcijsko blato. Pravzrok je očitno nedelujoči politični in pravni sistem, ki to blato producira. Opozicijske stranke se več kot očitno ne šolajo (niti financirajo) v tujini. Nič ne kaže niti, da bi se šolali doma. Če bi se, bi si morali najprej priznati, da je že tretji Janšev mandat dokaz njihove politične nesposobnosti, morda celo pasivnega sodelovanja.

Politiko, ki je nasedla na Janši, rešujejo protesti. Že drugič. Kolikokrat še?

Imen v ne navajam, ker ne gre za posameznike ampak za množičen sistemski pojav. Zagotavljam, da imam dovolj prič in dokumentov za dokazovanje navedenega.

        

       

      

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

   
Igor Koršič– janšizem – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Rojen 14. januarja 1947 v Arnovih selah, občina Brežice. Doktoriral v Stockholmu leta 1988 z disertacijo SUSPENDED TIME - an analyses of Bazin’s notion objectivity of filmic image. Med 1977 in 1981 predaval zgodovino in teorijo filma na Univerzi v Stockholmu. Na AGRFT predava od leta 1981. Predstojnik katedre za Zgodovino in teorijo filma. Redno gostuje na tujih univerzah in filmskih šolah (Danska, Švedska, Mehika, ZDA, Avstrija, Hrvaška, Norveška itn.) Kot soavtor sodeloval pri scenarijih, napisal dramo Modri angel, esejistično delo »V Evropo« ter znanstvene in strokovne publikacije in prispevke o filmu (Framing, Televizija in kakovost, kako ju razvijati). Prevedel več dram in knjigo Andreja Tarkovskega Ujeti čas. Organiziral in vodil je več mednarodnih strokovnih srečanj in raziskovalnih projektov, med ostalim projekt »Teorija za prakso« za svetovno združenje filmskih šol CILECT, s konferencami v Ljubljani, Københavnu, Cardiffu, Pragi in Helsinkih. Nekdanji član upravnih odborov programov za usposabljanje za razvoj filmskih projektov v EU, Evropske federacije filmskih režiserjev (FERA) in podpredsednik Eurimages.