Še ta konec tedna si v Slovenskem etnografskem muzeju lahko ogledate razstavo Morje – naše življenje: Odstrti spomini s podstrešja nabrežinske ribiške družine, ki prikazuje največjo zasebno družinsko zbirko ribiških predmetov na tržaškem. Ta pripada družini Caharija iz Nabrežine pri Trstu. S fotografijami s te razstave pospremljamo izbor pesmi Iga Grudna. Pesnik, rojen v Nabrežini, je popisoval delavnost, trpljenje in radost tamkajšnjih ljudi, pa tudi grozote časa, ko so se Primorci znašli pod fašističnim terorjem. Takrat mu je italijanska oblast prepovedala vrnitev v rodni kraj. Med obema vojnama je deloval kot pravnik v Ljubljani in bil dejaven član umetniškega kroga Penati. Kot zaveden Slovenec, borec za pravice delavcev in sodelavec Osvobodilne fronte je bil med 2. svetovno vojno interniran v furlansko mestece Visco, nato v Chiesanovo pri Padovi in nazadnje v zloglasno taborišče na Rabu. Njegove pesmi, v katerih se prepletajo elementi socialnega realizma, nove romantike in v manjši meri tudi vplivi avantgardnih smeri, pričajo o odporu proti fašističnemu poskusu uničenja slovenske narodne skupnosti in zavzetem boju za delavske in človekove pravice.
Osemnajstletni Igo Gruden o svojih pesniških načrtih
Da sem res umetnik, bom dal tudi svojim bratom to, kar jim bom moral dati kot umetnik. Hladila bom vlival njihovim ranam, dvigal jih bom kvišku iz blata vsakdanjosti in surovosti in jim kazal sonce in luč.
***
Delavka Tereza
Delavka Tereza, sredi transmisij
v beg vreten in statev mre ti mladi sij,
svet se tvoj pogreza, ko da gre v prepad.
Daleč v polju breza ve za tvoj nemir:
veje v mrak izteza k tebi vsak večer,
delavka Tereza, v žalostno pomlad.
Videl sem te zunaj, šla si kot vojak:
trdo je po tlaku udarjal tvoj korak,
duh je moj težak bil, ves potisnjen k tlom.
Stopil za teboj sem, prišel k tebi v klet:
gašprček in postelj, križ nad njo razpet,
delavka Tereza, to je bil tvoj dom.
Tik pod stropom okno, v njem le sence nog:
ko si ga zastrla, bil sem tako ubog,
pred teboj na svetu vsega zlega kriv.
Z ulice sva čula krike žensk, otrok —
in potem si usnula mi v objetju rok
z dnevom, ki je ugasnil kraj predmestnih njiv.
Delavka Tereza, skozi težke dni
misel nate nosim zdaj med vse ljudi,
z njo na pot mu svetim, kdor je v srcu slep.
Vsem bi rad zaklical k soncu razprostrt:
če je greh živeti, je življenje – smrt!
Delavka Tereza, svet je tako lep …
Nabrežinskim kamnolomcem
O kamnolomci iz Nabrežine,
kraški ruvarji vi iz Šempolaja,
prašni kamnarji iz Svetega Križa,
vsi iz Slivnega, Mavhinj, Sesljana —
kdaj bom spet videl vas,
kdaj bom spet slišal vas?
V dolgih predpasnikih od žakljevine,
kape papirnate v mrke oči,
trše od kamna so vaše pesti,
mišice vaše pod soncem so pele,
čez ves Kras
pel je vaš glas,
o kamnolomci iz Nabrežine …
kaj bo iz vas, o, kaj bo iz vas?
Vaši očetje pripognjeni v pasu,
kar jih utonilo ni v žganju in vinu,
v nečkah na rami grušč so nosili;
v vlažnih delavnicah pri Mohorinu
vaši otroci so žage močili;
v letih mladostnih na slabem že glasu
vaša dekleta iskala so dnine,
kar je najlepših bilo jih po stasu,
pala, tonila so v morje tujine —
samo vaš glas
pel je čez Kras,
o kamnolomci iz Nabrežine …
kaj bo iz vas, o, kaj bo iz vas?
Silen, ogromen iz vaših je rok
rasel čez Sočo solkanski obok;
vaše so delo do Trsta vozili
kmetje z volmi; čez morje nosili
v Kajro, Ameriko ga parobrodi;
banke, palače oholi gospodi
v Pešti, na Dunaju vi ste gradili,
mesta krasili za slavo tujine —
divje vam glas
šel je čez Kras,
o kamnlomci iz Nabrežine …
kaj bo iz vas, o, kaj bo iz vas?
Ko po bojiščih v grozotah ste hirali,
vaše žene v taboriščih so stradale,
hčere so vaše po mestih propadale,
vaši otroci okuženi umirali
daleč, oj, daleč izven domovine …
Kdaj bo spet glas
pel vam čez Kras,
o kamnolomci iz Nabrežine —
kaj bo iz vas, o, kaj bo iz vas?
Boste prodali se in zatajili,
v narodu tujem propali, utonili?
vi proletarci,
bodete pali kot voli pod udarci
mrzlih, nebratskih pesti?
O kamnolomci iz Nabrežine,
v zemljo domačo trdno korenine
naj se zarasejo vaših moči,
globlje in globlje naj misel vam rije:
ko iz te zemlje se dvignete močni,
zdravi in sočni
nad domačijo, izven domačije —
narodom tujim ne suženj več, brat
vsak od vas vtisne naj lastni pečat
v smeli razvoj zgodovine,
o kamnolomci iz Nabrežine.
Preko vseh meja
(Aleksandru Balabanovu)
V brzem vlaku Sofija—Ljubljana
in v vseh vlakih po vsem širnem svetu
blodni se ljudje srečujemo;
v dan, v večer, brez sna v nemirnem letu,
v srcih znamenja še neprižgana,
preko vseh meja potujemo.
Ko da smo se srečali v pralesih,
tujih misli, težkih sanj in hitenj,
smo potuhnili se v sence zbičanih občutenj,
da bi ne prisluhnili si v krčih in pretresih,
ne oznanjali človeka, ki mu svet je — rana,
v mraku se ne sklanjali nad blodnjami sveta
v brzem vlaku Sofija—Ljubljana
in v vseh vlakih preko vseh meja.
Mimo nas gre vas in mesto, v dalji grič,
konj čez cesto, človek z njim, nad njima ptič —
z zemljo, z nebom zliti v harmonijo eno:
mi pa zremo skozi okno orošeno,
mimo vsega plavamo kot dim čez šipe,
z njim razplapolavamo se v bežne hipe
brez zavetja, brez pristana,
brez srca
v brzem vlaku Sofija—Ljubljana
in v vseh vlakih preko vseh meja.
Stojte, vlaki, po vsem. širnem svetu!
čas, za hip postoj v nemirnem letu,
da prelije v glas se utrip srca:
Kje med narodi prepadi so in meje,
če usoda kot semena nas razveje?
Človek, brez imena človek je povsod!
En objem, en pogled nem iz roda v rod
naj bo plod in cvet in sad vseh src sveta,
da nam bodo kakor znamenja prižgana
v brzem vlaku Sofija—Ljubljana
in v vseh vlakih preko vseh meja.
Silvestrova zdravica
Morda smo zadnjikrat nocoj se zbrali
tovariši brez doma na obali:
zakaj nihče slovesa ne zapoje?
Naj čas prekolje se in gre na dvoje:
a preden nas vihar sveta zajaše,
nalijmo do vrha poslednje čaše.
Na Daljnem vzhodu in ob Pacifiku
pogažen gine človek na umiku,
na polnoč v Teruelu ne pozvanja.
Živi ta svet še ali bolno sanja?
Nocoj naj žalost srca nam prebode,
tovariši smo ene si usode.
Kot z doma novoletni zvon na tuje
srce naj glas umirajočih čuje;
odpro naj misli se nam v žive rane,
trpeče za vse množice neznane:
smrt v Teruelu, strah pred njo v Kantonu,
nji čaše dvignimo na svet — v zatonu.
Tovariši, polnočna ura udarja,
pošastne, blodne mi privide ustvarja:
V noč mimo nas ob tužnem zvoku udarcev
dvanajst gre mesecev — mrliških starcev
in smrt na kljusetu za njimi jaše.
Do dna izpijmo te pogrebne čaše —
in za usodo novega sveta
jih treščimo ob tla!
Balada o otroku
Sem rodila te v baraki:
ko sem ti postala mati,
si zajokal prvikrat.
Niso se takrat koraki
plazili v temi od vrat?
Ko sem te na prsi vzela,
nič ti iz njih ne mogla dati,
si zajokal drugikrat.
Ni takrat postava bela
že prišla ob pograd stat?
Ko sem s krilom te pokrila
in hotela blodna vstati,
si zajokal zadnjikrat:
smrt se k tebi je sklonila,
krč me stisnil je za vrat.
Bil si mi kot sen o roži,
mrtvi ti otrok moj zlati:
kam odšel si s sončnih trat?
Skupaj naju, smrt, položi
v črni grob za večno spat!
Prva sinička
Pojte ven, pojte ven, pojte ven!
Res sinička to prepeva,
to njen klic je vzradoščen?
Naj kar koli razodeva,
glas od gluhih sten odmeva,
nam prostost je le še sen.
Pojte ven, pojte ven, pojte ven!
Kaj smo res že blizu dneva,
ko resnica bo naš sen,
zamračen do zdaj od gneva?
Svetla slutnja nas preveva,
da bo kmalu svet sproščen.
Pojte ven, pojte ven, pojte ven!
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
