/ 

Nekaj pesmi in kratek pogovor

Videopredstavitev gostujočega avtorja

   

Grški pesnik Hristos Armando Gezos je ta mesec v Ljubljani kot gost Društva slovenskih pisateljev v okviru projekta The Ulysses’ Shelter. Tega z Društvom soorganizirata zagrebška založba Sandorf in založba Thraka iz Larisse v Grčiji. Gezos je  v kratkem intervjuju spregovoril o svoji poeziji, prozi, vlogi nasilnih podob, ki prekinjajo tok pesmi, scenariju za film in priseljencih. 14. februarja ga je spraševal Igor Divjak.

    

***

   

Hristos Armando Gezos o nasilnih, nadrealističnih podobah

Všeč mi je, če besedilo mirno teče, nenadoma pa se pojavi kruta podoba, plane pred bralca. Mislim, da sta pod to krutostjo tudi poezija in lepota. Če želiš, lahko v tem vidiš neko lepoto. Drugačno od tiste, ki si jo navadno predstavljamo.

   

*** 

   

Družinsko slavje

  

Na božični večerji smo bili
moja mama, oče, Franc in jaz.
Oče mi je jedel roko
in jaz sem si z drugo brozgal po možganih,
ko sem iskal žlico, ki je padla vanje.
Mama,
zdaj edina ženska na svetu
je držala dežnik, da nam ne bi padale
bombe na glavo.
Franc pa je na sredi mize
čakal, da najin oče opravi z mano.

Franc
na velikem srebrnem pladnju
z jabolkom v ustih.

   

*** 

   

Prihranjeno za druge

   

Otrok je nagrmadil stole vse do neba,
da bi dosegel kozarec z medom.
Njegova mama se je prikazala izza oblaka
in ga potegnila za uho:
hranimo ga za goste, je rekla,
niso za tvoj želodec
kozarci z vrhunskim stopljenim soncem.

   

*** 

  

Norci lepote 

   

Pišem za te,
ki hodijo naokrog sredi noči,
da se ne vidijo rane na njihovih nogah,
pišem za te,
zaradi katerih se drugi potniki sprašujejo,
zakaj neki brez razloga jočejo na mestnem avtobusu,
pišem za te,
ki so si namesto božanja tuje roke na hrbtu
izbrali ribanje vrvi na tilniku,
pišem za te,
ki so jih imeli za nore,
ker so si razbili glavo ob oblakih,
ker so zobe zarinili v veter,
ker kričijo, zaprti v dvigalu v sedmem nadstropju
pogipsanega bloka iz šestdesetih let.

Pišem za te,
ki so hrepeneli po lepoti,
ampak so se obrisali pod nosom.

   

*** 

   

Apologija

   

Ubogi oče žal mi je
da te nisem popraskal po plečih,
da sem te izžel in te posušil in obesil
na steno
za tilnik na kavelj,
da sem te razkazoval svojim gostom
ob dolgočasnih sobotnih popoldnevih,
ob katerih sem meril vate s prstom, kadar me je
kakšen gizdalin v obleki vprašal:
»kaj pa ti, zakaj si tako nizko padel?«

Še huje, oče,
žal mi je,
da sem tvojo kožo posušil na soncu
in nanjo napisal
svoje pesmi.

   

*** 

   

Mimoidoči

   

Veliko rano imam na nogi. Vsak, kdor se skloni, da bi jo pogledal, pade vanjo. Dolga leta moja ranjena meča prenaša cela mesta, zato pa tudi s svojo težo drgnem asfalt, ko hodim mimo. Vendar ima rana tudi svoje dobre plati: kadar sem žejen, potopim roko vanjo in potegnem ven gasilca, kadar sem lačen, peka – čeprav še raje jem zasušeno kri, ki jo s prstom nastrgam iz luknje. Tu in tam naletim na koga, ki mi je simpatičen: na kmeta, ki je zapustil ženo in ob večerih fuka svojo oljko, na otroka, ki je pobegnil od doma in zdaj spi v jami, ker verjame, da tako ne bo odrastel, ampak najpogosteje rečem vsakemu, kogar srečam na poti, pridi pogledat, boš videl kako veliko luknjo imam na nogi. Pljuvam vretenca v pest kakor zobe, potem pa poganjajo na novo, trgajo me, ko izraščajo iz hrbta, ampak že zaradi samega veselja, ki ga občutim, ko gledam tujo peto, kako izginja v meni, si rečem, to je vredno vsega tega pešačenja – vredno vseh teh let brez spanca. Nekateri me sprašujejo: zakaj stokaš? Ne stokam, jim pravim, pojem. Drugi mi pravijo: ej poštar, kje si izgubil torbo, odgovarjam jim: nič ne pričakujte, vsakič, ko primem v roke pismo, se vžge. Ko bom padel, to ne bo zato, ker bi se utrudil, ampak ker se bom naveličal hoditi.

   

   

   

Prevedla Lara Unuk

Lara Unuk je klasična filologinja. Zaključila je tudi študij latinščine in primerjalnega indoevropskega jezikoslovja ter vpisala doktorski študij novogrške književnosti. Prevaja tudi iz poljščine.

   

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

Hristos Armando Gezos
O avtorju
Hristos Armando Gezos se je rodil v Himari v Albaniji l. 1988, odrastel pa je v Grčiji. Objavil je pesniško zbirko Neizpolnjeni strahovi (državna nagrada za književni prvenec 2013), roman Blato (nominiran za Athens Prize for Literature 2015) in zbirko kratke proze Nihajna gugalnica. Na podlagi njegove kratke zgodbe Srca za pojesti je bil posnet kratkometražni film. Zastopal je Grčijo na mednarodnih knjižnih sejmih.