Z grškim pesnikom in pisateljem Hristosom Armandom Gezosom se je pogovarjala Klarisa Jovanović.
Zmenila sva se, da se dobiva na Tromostovju, pred Prešernovim spomenikom. Kulturno, kot se spodobi za kulturnike. Tudi temperatura je bila naklonjena pohajkovanju, v nasprotnem primeru bi se bila zmenila v kakšnem lokalu. Ker sem opravila vse, kar sem nameravala, že kakšno uro pred dogovorjenim zmenkom, sem vendarle zavila v neki kafič, toda – komaj je natakar postavil predme žitno kavo z mlekom, me je Hristos že poklical. »Deset minut že čakam,« se je slišalo iz slušalke, glas je izdajal rahlo nejevoljo in rahel očitek. »Rekla sva ob 17.45, in ne ob 16.45,« sem ga spomnila in obenem že vedela, da ga je zagodla ura, grška seveda, uro razlike imamo, in pri tem niti ni pomembno, ali ura kaže manj ali več, nastaviti bi jo bil moral na slovenski čas – uh, vem, sliši se zelo starožitno – in ko sem ga na to opozorila, se je povsem strinjal z mano. Pogovor je stekel v trenutku. Še preden sva prišla do kafiča, ki sem ga malo pred tem zapustila in si še malo pred tem v njem rezervirala mizo, na kateri me je čakala še nedotaknjena kava, sva se že pomenkovala kot stara znanca. Ne, zame ni bil terra incognita, prebrala sem nekaj njegovih pesmi v originalu (v slovenščino jih je prevedla Lara Unuk) in nekaj intervjujev ter številne recenzije njegovih del, si ogledala posnetke na Youtubu in na koncu še Srčke za večerjo, film, ki je nastal po eni od njegovih zgodb, objavljeni v zbirki kratke proze Gugalnica (2016). Poleg pravkar omenjene knjige je Hristos izdal še dve: pesniško zbirko Neuresničeni strahovi (2012), ki mu je 2013 prinesla nagrado za najboljši prvenec, in roman Blato (2014) Vse tri so bile deležne naklonjene pozornosti bralcev, njegovih starejših in mlajših kolegov ter literarnih kritikov.
Pisati je začel pri dvajsetih. Ne, to niso bili verzi, prvo besedilo, ki ga je napisal, je bila pripoved, kratka proza. Toda sočasno je že pisal tudi svoje prve verze in od tedaj piše oboje. Prva literarna spodbuda je bil Poe, tako ga je navdušil in pretresel, tako globoko se ga je dotaknil, da si je tudi sam zaželel napisati nekaj, kar bi se z enako, neustavljivo močjo dotaknilo imaginarnega bralca. »Seveda je potreba po pisanju spala globoko v meni, čakala je na iskrico, ob kateri bo vzplamenela.«
Veliko, verjetno kar večina pisateljev, začne pisati poezijo, a kmalu presedla na prozo. Izraziti pesniki seveda ostanejo pri poeziji, nekateri pa so enako prepričljivi na obeh področjih, toda slednjih ni prav veliko. Pri Hristosu ta dilema ne obstaja. »Poezija je, vsaj jaz jo tako doživljam, izjemno spontano in čustveno početje (kar pa nikakor ne izključuje trdega dela), pisanje proze pa je bolj razumsko opravilo. Poezija je zgoščena in zabrisana pripoved, koncentrat žalosti ali modrosti. Proza je poskus rekonstrukcije in odtisa večplastnih razsežnosti sveta skozi bolj ali manj jasno artikulirano dikcijo. Rekel bi, da se dopolnjujeta, da šele obe skupaj ustrezno ubesedujeta bistvo človeškega obstoja.«
»In vendar,« vrtam naprej – vrtam, ker me je njegova poezija resnično presunila in ker tudi za njegovimi proznimi deli ves čas čutim pesniško dikcijo – »če bi se moral odločiti, če ne bi imel druge izbire…«
»Priznam, tudi jaz se pogosto sprašujem, kje sem bolj doma. Poezijo pišem občasno, takrat, ko se mi odpirajo rane in iz njih lije reka žalosti, prozo pa pišem redno, posvečam ji veliko časa, poglabljam se v njeno arhitekturo. In vendar: pogosto svoje pesmi predelam v prozne skice, v črtice, in prav tako pogosto v svojo prozo vključujem dele svojih pesmi – gre za pesmi v prozi, za poetično prozo. Menim, da poezija ni samo literarna vrsta, da je veliko več kot to: poezija je zorni kot, iz katerega zremo v življenje, je način percepiranja tega življenja, je dih, ki prežema vse oblike umetnosti. Če upoštevam pravkar povedano, sem v svojem bistvu vendarle pesnik.«
Odtujenost in strah sta najpogostejši témi v Hristosovih pesmih. Občutek brezizhodnosti, ki nas pogosto preplavi v sanjah. Nekaj se bliža, nekaj, česar ne znaš imenovati, rad bi pobegnil, a ti drevenijo kolena in samo stojiš in čakaš in noge so svinčeno težke. Neuresničen strah. Hristosovi Neuresničeni strahovi. Vrata, ki so pred tabo, ne vodijo nikamor. Kljuka je negibna.
Vrata
Rodil sem se v tej beli sobi,
prazni, razen:
vzglavnikov na steni,
postelje na sredi,
na kateri sem obležal, gol,
vrat.
Teh vrat.
Ogromnega zoba, zabitega v zid,
V katerega ves čas upiram oči, pogreznjen
v ta kockasta usta pozabe,
jaz,
gnil zob, odvržen med strešnike.
In ves čas strmim vanje.
Čas ne obstaja,
verjetno se skriva pod posteljo,
ker se me boji.
Dotiki ne obstajajo,
verjetno jih je prekrila ta smešna zidna barva.
Tudi svetilke ni nobene.
Luči je samo toliko, kolikor je je v mojih očeh,
ravno toliko, da vidim vrata.
In strmim vanje.
Moje življenje je razpotegnjeno in obenem skrčeno,
tako da bi ga lahko spravil v en sam glagol.
Ves čas strmim vanje.
Pa nič.
Kljuka je negibna.
Če so na Hristosovo prozo vplivali predvsem tuji pisatelji, kot so Poe, Kafka, Bernhard, Beckett, Faulkner, Wallace, Carver… se njegova poezija navdihuje zlasti ob grških pesnikih, ob Kavafisu, Sahturisu in Varverisu. Elegični toni, melanholična distanca, tujost, občutek nesprejetosti in nepripadnosti pa niso samo odsev vaj v slogu, temveč tudi družinskega ozadja. Hristos se je rodil v Himari, v južnem Epiru, v pokrajini z burno in travmatično zgodovino, ki si jo delita Grčija in Albanija, v tistem delu Albanije, kjer so, vsaj do začetka 90. let, večino prebivalstva predstavljali etnični Grki. V vaseh so ljudje slabo govorili albansko, za silo, toliko, da so opravili nujne zadeve na občini in še kje, sicer pa so se med sabo pogovarjali grško, v arhaičnem narečju, značilnem za tiste kraje. Danes je demografska slika drugačna, veliko grških družin je namreč v prvi polovici 90. let emigriralo v Grčijo, med njimi tudi Hristosovi starši. Prišli so med svoje, in vendar so postali tujci med svojimi. Hristos je bil takrat še otrok in se selitve komajda spomni, toda občutek tujosti in prezrtosti se je zarezal vanj in ga verjetno nikoli ne bo zapustil. O njem pripoveduje pretresljiva zgodba, ki je postala osnova za scenarij filma Srčki za večerjo. Preprosta ženska, Grkinja iz Hristosovega rojstnega kraja, ki služi pri bogati, razvajeni gospe, na željo slednje pripravi za večerjo artičoke. S pripravo jedi je zelo veliko dela, in ko uboga reva, ki vse življenje služi drugim, prinese gospe pekač slastnih, nadevanih artičokinih srčkov, pokritih z alufolijo, jih gospa vrže kokošim, ker so si gostje premislili in jih ne bo na večerjo.
Hristos priznava, da je slovenska književnost zanj popolna neznanka in te vrzeli seveda ni mogel zapolniti v treh tednih, kolikor jih je preživel v rezidenci. Zato pa je v tem času spoznal veliko dragocenih ljudi, zlasti iz pisateljskih in pesniških vrst, in odslej bo prav rad segal po prevodih njihovih del v angleščino. Še raje bi jih bral v grščini in prav tako si želi, da bi njegova dela brali slovenski bralci. Kaj je na njegovi delovni mizi? Kot običajno nekaj proze in nekaj poezije ali, natančneje: nabira se mu gradivo za novo pesniško zbirko in obenem piše nov roman. Njegovi dnevi so zapolnjeni z branjem – vedno bere dve, tri knjige hkrati – gledanjem filmov, kajti film je njegova velika ljubezen – z mozganjem o tem, kako zastaviti nov verz ali novo poglavje, predvsem pa se udinja besedam in se včasih z njimi tudi spopada, fizično, s svinčnikom na papirju, še pogosteje pa virtualno, na zaslonu.
Ljubljana mu je všeč, kot večini tujcev. »To je že Srednja Evropa,« priznava in na fb-ju, cum grano salis, postreže z dvema fotkama, z dvema dokazoma: prvi je saharca, ki jo dobiš v tako rekoč vsaki ljubljanski slaščičarni in je za urbane Grke prispodoba za dunajske slaščice, drugi pa kartica, s katero odpiramo zabojnike za odpadke in ki je med Hristosovimi fb-prijatelji sprožila zanimive komentarje. Tik preden je odpotoval, je turistične vtise dopolnil z obiskom Bleda. »Čarobno,« je zapisal, »a, žal, brez snega.« Zato pa ga je bilo tiste dni v Grčiji čez glavo.
***
Klarisa Jovanović je profesorica francoščine in primerjalne književnosti; pesnica, glasbenica in književna prevajalka. Prevaja leposlovje iz novogrščine (Nagrada Društva grških književnih prevajalcev, 2004), makedonščine, srbščine in hrvaščine, italijanščine in francoščine. Piše poezijo in kratko prozo. Objavljati je začela po končanem študiju, njene pesmi najdemo v literarnih revijah Sodobnost, Nova Atlantida, Dialogi, Primorska srečanja, Mentor ter v prilogah Dnevnika in Gorenjskega glasu; večkrat so bile prebrane tudi v Literarnem nokturnu nacionalnega radia. Doslej so izšle tri pesniške zbirke: ZGIBAN PREK MURE (Lepa beseda, 2007, nominirana za najboljši prvenec), KIMONO, NA OTIP (Založba Pivec, 2013) in IZGNANA (KUD Zrakogled, 2018). Kot glasbenica z bogato diskografijo se posveča zlasti reinterpretaciji ljudske pesmi in izvajanju uglasbene poezije, tudi lastnih pesniških besedil. Je članica Društva slovenskih književnih prevajalcev, Društva slovenskih pisateljev in Društva PEN. Od leta 2006 živi in ustvarja v Lendavi.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
