Pesmi, zgodbe, knjige, refleksija kulture in družbe. Vrabec Anarhist, portal za književnost in mišljenje, Društvo slovenskih pisateljev.
Dezorientalko tako berem trojno: kot bogat vir za razumevanje zgodovine Irana, kot pripoved o razcepljenem sodobnem subjektu v globaliziranem svetu ter kot (precej dostopen) literarni eksperiment.
govoreči medvedi, ki hodijo drug k drugemu na obisk
na čaj z ribezovo marmelado
presegajo bit
govoreči medvedi presegajo bit
govoreči medvedi presegajo bit
govoreči medvedi presegajo bit
Trenutne razmere v Srbiji lahko umestimo v globalni kontekst, ko se v mnogih državah rušijo demokratične institucije.
Kadar pride do tega, da posameznik trpi kakor biblični Job, trpi pars pro toto oziroma v imenu neke večje celote. Samo tako močna čustva pri bralcih povzročijo očiščenje in zadovoljstvo.
Tolažba nočnega neba je očarljiv preplet romansirane biografije, kjer se, prevlečene s filozofsko-esejistično kopreno, prepletajo interpretacija zgodovine, kriminalka, ljubezenska zgodba, psihološka študija, dokumentaristična kulisa in najbrž še kaj.
Za male narode in kulture pa je velika težava jezik, ki se ne obnavlja, ki nima stika z drugimi in nima želje po stiku z drugimi. Tak jezik umre.
Delegat iz mojega centra je nekoč rekel, da ko je na dnevni red prišlo poročilo Odbora za pisateljice, so šli vsi moški na stranišče ali pa telefonirat. Rekel je, da bi morali poročilo dostaviti v moško stranišče.
Velike upe polagam na libanonsko mladino. Gotovo ste slišali za vstajo 17. oktobra 2019. Tri mesece so mladi vztrajali na cestah in zahtevali, da vsi politiki odidejo.
Orwell je, kakor je zapisal, v Španiji zadihal zrak enakopravnosti. In družbena revolucija, katere začetek konca je ravno ujel, bi lahko bila začetek socializma.
Na splošno je Jaz izmišljotina. Jaz je bil lahko en sam, sta bila dva ali več. Zjutraj po ugodju noči, se je Jaz ponovno sestavil, vstal iz postelje, se sprehodil zunaj in se imel za glavnega.
Spominjam se, kako sedi na robu postelje z lončkom polnim vina. Ko sem ga spil, je zajemala je fige in rozine s prsti in me pitala z njimi.
Pretepali smo se, ali pa se izzivali, in vsi, tako Katalonci kot Kastiljci, smo sodelovali v izmišljeni igri, ki se nam je zdela resnična. V podzavesti je vrela misel: »To počnemo, ker tako hočejo naši starši.«
Ni potovanja brez cilja, z brodoloma
sem rešil polne roke knjig,
ki so me znova pripeljale domov.
Nekoč sem imel prijateljico, ki je tipčke predalčkala v »fitnes fukače« – v ta-ta-ta-ta-ta-ta porivače, ki streljajo kot z mitraljezom, – ali v »fukače tantra« – nežne in mistične, brez naglice, z občutkom. Lazil sem za njo in se pri njej tolažil, a nikdar izvedel, v katero od skupin me je uvrščala.
– Lubčka, rojstni dan imam, osemdeset sem stara, lubčka, lubčka, samo majhnega lubčka!
Adela je vpila, a vpili so tudi ostali. Ljudje so kričali, ljudje so tudi psovali.
