Pesmi, zgodbe, knjige, refleksija kulture in družbe. Vrabec Anarhist, portal za književnost in mišljenje, Društvo slovenskih pisateljev.
Pretepali smo se, ali pa se izzivali, in vsi, tako Katalonci kot Kastiljci, smo sodelovali v izmišljeni igri, ki se nam je zdela resnična. V podzavesti je vrela misel: »To počnemo, ker tako hočejo naši starši.«
Ni potovanja brez cilja, z brodoloma
sem rešil polne roke knjig,
ki so me znova pripeljale domov.
Nekoč sem imel prijateljico, ki je tipčke predalčkala v »fitnes fukače« – v ta-ta-ta-ta-ta-ta porivače, ki streljajo kot z mitraljezom, – ali v »fukače tantra« – nežne in mistične, brez naglice, z občutkom. Lazil sem za njo in se pri njej tolažil, a nikdar izvedel, v katero od skupin me je uvrščala.
– Lubčka, rojstni dan imam, osemdeset sem stara, lubčka, lubčka, samo majhnega lubčka!
Adela je vpila, a vpili so tudi ostali. Ljudje so kričali, ljudje so tudi psovali.
Alfred Whitehead je dejal, da je vera najgloblja zvestoba svetu. Herezija pa je – bi dodala sama – najgloblji ugovor. Vsaka herezija prinaša kakšno zamisel o spreminjanju sveta.
Breton je ustanovil Internacionalo duha – po predhodnem dogovoru z Internacionalo delavskega gibanja –, in v svoj program zapisal, da mora umetnost, revolucionarna, pristna umetnost, neposredno vplivati na človeško življenje.
V temi
ti dam svoja ženska usta.
V temi
ti dam svoje moške oči.
Cenzura spola je pomemben del izgube svobode izražanja. Koliko velikih romanov in pesmi bi umanjkalo? Koliko inovativnih idej in odkritij? Vem, da je zaradi cenzure spola na svetu manj knjižnic.
Knjige mi pomagajo preživeti, tako preprosto je to, kot subjektu mišljenja. Da, tistega vsakega četrtega v Sloveniji, pa še koga zraven, zelo močno čutim, zato mi knjige vse bolj predstavljajo nujno sogovornico, moj svet, ki torej ni samo moj svet.
Videla sem, da v številnih državah ženske v literaturi niso zastopane primerno, saj so jim bodisi zavračali izdajo del, niso jim podeljevali nagrad ali jim niso priznavali kakovosti.
V mojih sanjah so
časopisi s praznimi stranmi, zemljevidi brez imen krajev, besede, ki
nikoli ne bodo izrečene, ljubezni, ki se niso nikoli začele, sledi letal
na nebu, ki se razblinjajo v duhove nekega drugega časa.
Dobrodošlo spodbudo, da bi se nekaj vendarle naredilo za bolj demokratične razmere, je dala pesnica in članica upravnega odbora DSP Barbara Korun z uvedbo klubskih večerov.
Ko so ljudje mladi, nočejo nikogar poslušati. Ko se postarajo, si bolj od vsega želijo, da bi jih kdo poslušal.
Begunci iz Sirije se raztreščijo na morskih čereh
blizu Lezbosa, kjer je Sapfo
pela ne muči nikar me, ne daj, da srce mi gine v bridkosti
Poslan v svojo sobo.
Komu je to muka?
