Helena Zemljič – Aleš Jelenko – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Paralelna vesolja so tretja samostojna pesniška zbirka Aleša Jelenka, ki si je preko Prvinske govorice, (Ne)obstoja in sedaj Paralelnih vesolij zgradil prepoznaven pesniški slog ter izbral specifične teme, ki se jih loteva. V tokratni zbirki se natančneje osredotoči na ontologijo možnih svetov na vseh ravneh – na poetološki, družbeni in eksistencialni ravni.
V primerjavi s prejšnjima zbirkama so Paralelna vesolja bolj osrediščena in manj razpršena okoli množice citatov, ki jih je ponujala predvsem Prvinska govorica. Skozi vesolja potujemo v treh sklopih, ki jih še zmeraj uvaja citat, le da so ti bolj skrbno izbrani. Podobno je z ostalimi aluzijami med pesmimi. Zdi se, da jih je Jelenko tokrat bolj premišljeno odmeril, dialog z drugo poezijo, pesniki in filozofskimi ali znanstvenimi miselnosti pa omejil ter tako dopustil lastnim mislim, da zaživijo pod svojimi pogoji.
Ostaja pa dialog še zmeraj temeljno izhodišče Jelenkovega pisanja. Ob branju imamo pogosto občutek, da smo direktno nagovorjeni ali – še pogosteje – da lirski subjekt nagovarja samega sebe oz. vsaj različico sebe, kjer je enkrat avtor, drugič bralec ali neki zunanji opazovalec sveta. Znašli smo se namreč med paralelnimi svetovi subjekta, ki raziskuje svoj solipsistični svet, če kot solipsističnega lahko seveda razumemo naseljenega z nešteto uprimerjanci samega sebe. Tako Jelenko: »Če se, jaz in jaz in če se jaz / gledam v odsev in vidim drugi jaz, / potem … / tebe ni.« (Pesniški diskurz) in »Ne govoriva, / to sem zgolj / jaz.« (Izvzeta). Dialog z zunanjim svetom sicer je razviden, vendar pogosto služi zgolj kot ogledalo za spoznanja o sebi in svojem aktu pisanja: »Vse zenice so uprte vame; / gledajo me, a me / ne vidijo / (zrak sem), / preveč so uprte / vase.« (V prahu) V Paralelnih vesoljih imamo torej idejo bolj ali manj enotnega subjekta, ki je v dialogu s seboj kot piscem, bralcem, opazovalcem družbe. Zdi se, da smo se znašli v nekem abstraktnem svetu vprašanj in predvsem navideznih (ali pa tudi ne) protislovji. Protislovja in ontološka vprašanja obstoja česarkoli so sploh pogosta tema, ki daje občutek metarazprave, ki pa ji, kljub svoji širini, včasih zmanjka resnične globine in nekega novega, presenetljivega razmisleka o naravi stvari.
Pesmi so uspešnejše, kjer se ukvarjajo z družbo in vsaj deloma konkretnim problemom. Tam se ne izgubijo v vprašanjih, ki prevprašujejo sebe, temveč naslavljajo družbene situacije, pokažejo njene absurdnosti, protislovja pa tudi uspejo ustvariti vzdušje nerešljive »zankovitosti«, v kateri smo se znašli/obstajamo. Prepričljivejše pesmi so predvsem: Rokopisi včerajšnjih dejanj, Vprašanja, težka kot hurikan, Dom ter ostale pesmi drugega dela zbirke.
Najpomembnejša tema pa zagotovo ostaja pisanje (poezije) in vse, kar je nanj vezano – branje, proces pisanja, ontologija bralca in pisca, slog pisanja, kulturni prostor, v katerem se poezija nahaja in subjektov odnos do le-tega. V zbirki lahko torej sledimo celoviti razpravi o pisanju, ustvarjanju in ustvarjalcu, preko tega pa lahko ulovimo pogled lirskega subjekta na lastno početje. Zbirko bi lahko tako brali manifestno, kot temelj in idejo o svetu, ki ga želi avtor ustvariti (zase). Subjekt se namreč loti tudi tem in sloga, ki ga želi v poeziji ubrati, tako na primer: »In metafora … / tovariši, ledene dobe / je konec. Konec je sanj o rumenih oblakih in / modrem soncu in / oblakih in soncu / nasploh, saj je / noč obarvana v črno!« (Mehke besede). In res se zdi, da je Jelenkov pesniški svet črno-bel, vendar ne v smislu moralnega slikanja, temveč dejanskega slikanja črke na papir – meje »črkovja« in upovedanega so tako jasno izrisane in poskušajo biti kar se da natančne, da same postanejo lastno ontološko vprašanje.
Temelj je torej vsekakor prepričljiv v svoji nameri, vendar pogrešamo predvsem del, kjer bi iz tega temelja nastalo več pesmi o svetu, v katerem živimo, ne zgolj o miselnem, solipsističnem, morda dualističnem, »paralelističnem«. Seveda lahko rečemo, da je do takega temelja nujno priti, preden lahko začnemo dokazovati obstoj čutnega sveta, sploh če je ideja »Sezidati tempelj, zase, / zate, / da bi svet postal pozabljen, / da bi jaz postal pozabljen.« Če torej Paralelna vesolja razumemo kot neke vrste pesniške Meditacije, kjer obstanemo na vprašanju, kaj se zgodi, če se z zlim demonom spustimo v pogovor, smo dobili kopico vprašanj o vprašanjih; kam točno pa nas te pripeljejo (če ne v »circulus vitiosus«), pa še v Paralelnih vesoljih ne izvemo. Upamo, da v naslednjo pesniško zbirko, v kateri izvemo še več o olesenjevanjih.
Preostali prispevki in literatura na portalu
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
