/ 

Model 1929

Hallgrímur Helgason – Islandska književnost na Vilenici 2020 – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Z LETOŠNJE VILENICE – Proza Hallgrímura Helgasona je predstavljena v Antologiji sodobne islandske književnosti, ki sta jo za festival Vilenica 2020 uredila Sverrir Norland in Lucija Stupica.

     

Živim sama v tej garaži, pri sebi imam prenosni računalnik in staro ročno granato. Precej udobno je. Ležim na bolniški postelji, drugega pohištva ne potrebujem, razen stranišča, katerega uporaba mi pomeni pravo muko. Zelo dolgo pot moram premagati do njega, vzdolž postelje do konca in potem še enako razdaljo okrog vogala. Pravim ji moja via dolorosa, na tisti konec pa sem se prisiljena odmajati trikrat dnevno, podobno kot kakšna revmatična prikazen. Sanjam, da bi mi vstavili kateter in preskrbeli nočno posodo ampak moja prošnja se je zataknila v sistemu. Povsod so težave z zapeko.

Tu ni veliko oken, vendar svet prihaja do mene skozi računalniški zaslon. Maili pridejo in grejo in dobri stari Facebook teče naprej, kakor teče življenje sámo. Ledeniki se talijo, predsedniki ponikajo, ljudje tarnajo nad izgubo avtomobilov in hiš. Toda na koncu krožnega transportnega traku čaka prihodnost, reži se in pripira oči. O, ja, vsemu sproti sledim iz svoje stare bele postelje, v kateri hiram kakor nekoristno truplo, ki čaka, da umre ali pa dobi injekcijo za podaljšanje življenja. Dvakrat na teden me prideta pogledat dekleti iz reykjaviške službe za pomoč na domu. Punca iz jutranje izmene je pravi srček, popoldanska coprnica pa ima mrzle roke in zadah iz ust, medtem ko prazni pepelnik, gleda v prazno.

Toda če se odmaknem od sveta, ugasnem svetilko nad sabo in pustim, da garažo napolni jesenski mrak, lahko skozi ozko okno visoko na steni razločim Imagine Peace Tower. Pokojnega Johna Lennona so namreč tu gori na Islandiji zdaj spremenili v steber luči, ki v dolgih nočeh osvetljuje črno ožino. Njegova vdova je bila tako prijazna, da ga je postavila navpično v moje vidno polje. Ja, prijetno je zadremati v družbi stare simpatije.

Seveda lahko rečete, da v tej garaži zgolj vegetiram kakor vse druge stare, obrabljene korete, ki jim je potekel rok trajanja. Nekega dne sem to omenila Gudjónu. On in Dóra, par, ki mi za 65.000 kron na mesec daje v najem garažo, sta planila v smeh in izjavila, da sem starodobnik. Pobrskala sem po spletu in našla fotko oldsmobile vikinga, model 1929. Spominjal je na kanček polepšano konjsko vprego.

Že osem let sama ležim v teh garaži, priklenjena na posteljo zaradi emfizema, ki pa me trpinči že trikrat dlje. Ob najmanjšem gibu mi odreže sapo, da se skoraj zadušim – nič kaj prijeten občutek –, nadloga nepokopanih so temu pravili nekoč. Posledica desetletij kajenja. Čike vlečem že od pomladi 1945, ko me je neki z bradavicami posuti Šved vpeljal v to čudo. In ob njihovem žaru še vedno zažarim. Ponudili so mi masko z nosnimi cevkami, ki bi mi menda olajšala dihanje, a če naj bi dobila kisikovo jeklenko, bi se morala odpovedati kajenju »zaradi nevarnosti požara«, so mi pojasnili. Morala sem torej izbrati med dvema džentelmenoma: ruskim grofom Nikotinom in angleškim lordom Kisikom. Izbira je bila lahka. In zato lovim sapo kakor lokomotiva, izleti na stranišče pa so še naprej moja vsakodnevna pokora. Ampak Punči gre rada tja, meni pa je cingljajoča glasba njenega dekliškega curka v veselje. V pomoč mi je.

Oh, nakladam. Če ste dali skoz vse spletne dogodke, ves polni vagon dni, je težko razločevati eno stvar od druge. Vse se steka v eno samo veliko časovno zmešnjavo. Včasih se bodisi spomnim vsega hkrati ali pa se sploh ne spominjam ničesar.

O, ja, in potem se je sesula naša država, leto dni je tega. Seveda pa je vse to relativno. Dóra in bolničarke mi zagotavljajo, da mesto še stoji. Reykjavik ne kaže znakov rušenja, v nasprotju z Berlinom, po katerem sem tavala kot trapasta mlada punca, potem ko je ob koncu vojne padel. Ne vem pa, kaj je boljše – odkrit ali prikrit polom.

Osebno sem v našem polomu uživala. V letih razcveta sem bila priklenjena na posteljo, medtem ko je pohlep okrog mene goltal vse moje prihranke, zato se nisem razburjala, ko sem videla, kako izginjajo v plamenih, kajti medtem sem že postala dokaj brezbrižna do denarja. Vse svoje življenje skušamo nekaj dajati na stran za stara leta, potem ko napočijo, pa ne sanjaš o drugem razkošju, kot da bi lahko lulal leže. Ne bom zanikala, da si ne bi bilo krasno nabaviti kakšnega čednega nemškega poba, da bi na pol nag stal tule v luči sveče in stari pohotnici recitiral Schillerja, ampak zdaj so v državi prepovedali promet s spolnimi storitvami, zato nima smisla tarnati nad tem. Nič mi ne preostaja razen nekaj tednov življenja, dve šteki Pall Mallsov, prenosni računalnik in ročna granata, in še nikoli se nisem počutila bolje.

  

      

Prevedla Miriam Drev

    

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

Hallgrímur Helgason – Islandska književnost na Vilenici 2020 – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Hallgrímur Helgason (1959) je slikar, romanopisec, dramatik, prevajalec in kolumnist. Je eden najpriljubljenejših pisateljev med Islandci, njegova pretekla izkušnja stand-up komika pa se pogosto zrcali v njegovi prozi, ki je lahko hkrati neusmiljena in neznansko humorna. Njegove romane preplavljajo besede, ideje in zgodbe, kar nekatere bralce moti, druge pa navdušuje. Njegove knjige so bile ekranizirane in prenesene na filmsko platno (najbolj znana je gotovo 101 Reykjavík v režiji Baltasarja Kormákurja), svoj čas pa še vedno deli med literarno in likovno ustvarjanje. Leta 2001 je prejel islandsko literarno nagrado za odmevni roman Höfundur Íslands (Islandski pisatelj), v katerem je gradil lik glavnega junaka po podobi nobelovca Laxnessa.