Za objavo haiku pesmi iz rokopisa knjige Panova piščal sem se odločil preprosto zato, ker sem prejel (in sprejel) vabilo takrat, ko sem ga urejal. Sicer sem v njih, kot v svoji poeziji nasploh. spregovoril predvsem o življenju in smrti. Tako kot o tem, sem prepričan, čivkajo vrabci in pojejo drugi ptiči, šumijo drevesa… Kakšna bo knjiga bodo presojali tisti, ki jo bodo, ko izide, prebrali.
***
Danes je sonce v krošnji brez listja en ogromen kaki.
***
Postavljen v vrt sem učenec rož in ptic. Mirno čakam smrt.
***
Že slišim veter, ki igra na piščali iz moje kosti.
***
Vsaka moja pesem o smrti hvali večno življenje.
***
Poljubljala sva se povsod, potem tudi v pismih ne več.
***
Prebudim se in slišim: dihaš ob meni. Prižgem luč – te ni!
***
Sonce v krošnji kakija – greje svoje sončne otroke.
(fotografija Jože Suhadolnik) Josip Osti (1945-2021), pesnik, pripovednik, esejist, literarni kritik, antologist in prevajalec, je bil rojen v Sarajevu, kjer je diplomiral na Filozofski fakulteti. Od leta 1990 je živel v Sloveniji ter od leta 1997 pisal, tudi poezijo, v slovenščini. Knjige so mu izšle v več kot sedemdesetih prevodih v druge jezike, pesmi pa so bile uvrščene v več antologij bosansko-hercegovske, hrvaške, jugoslovanske in slovenske poezije, pa tudi v nekaj antologij balkanske, srednjeevropske in svetovne poezije. Za svoje literarno delo je, poleg nagrad v BiH, prejel nagrado Zlata ptica (1992), mednarodno literarno nagrado Vilenica (1994), plaketo mesta Ljubljana (1997), Veronikino nagrado (1999), Župančičevo nagrado (2000), posebno mednarodno priznanje za poezijo »Scritture di Frontiera« (Trst, 2005), Jenkovo nagrado (2006), plaketo Srečka Kosovela občine Sežana (2015) in mednarodno nagrado za poezijo »Annibale Ruccello« (Castellammare di Stabija, 2016).
