Palestina – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Letos mineva 71. let od nakbe, procesa etničnega čiščenja, ki so ga izvedle sionistične milice v Palestini in ki je vodila v razselitev in razlastitev več kot 750.000 Palestincev, tudi moje družine.
Svoj razmislek ne bom omejil le na abstraktne koncepte in teorije, ampak se bom navezal na resničnost, kot jo živimo in razumemo v Gazi in diaspori. Mi, Palestinci, se v polni meri zavedamo, da smo žrtve zgodovinskih okoliščin, ki so vplivale na mnoga življenja in ki so razdelila razpravo o mednarodnem miru in varnosti. Svojo tezo bi rad podkrepil s svojo zgodbo in z zgodbo mojih staršev. Maja 2005 se je moja mati, Amneh Abdulah Ahmed Eid odločila, da ne bo več prenašala neprestane nakbe! Je bilo naključje – čeprav težko verjamem v taka naključja – da je bila skupaj s preostalimi člani rodbine Eid, maja 1948, pred 57 leti, prisiljena, da zapusti svoj raj Zarnoukvo? Takrat je bila stara komaj 19 let, in imela je otroka, ki ga je dve leti zatem izgubila.
Toda kaj vem o Zarnoukvi? Kaj me povezuje s to »pozabljeno«, uničeno vasjo, ki so jo spremenili v industrijsko cono?
David Ben Gurion, prvi premier izraelskega apartheida je mislil, da bom po Amnehini smrti »pozabil«. Toda, kot je jasno povedal Edward Said: »Vsak Palestinec dobro ve, da je to, kar se je z nami dogajalo zadnjih šest desetletij, neposredna posledica izraelskega uničenja naše družbe leta 1948… Težava je v tem, da se zaradi kompleksnosti naše izkušnje, ne da potegniti jasne, ravne črte med našimi nesrečami leta 1948 in današnjimi nesrečami.«
Zakaj me, kljub temu, da sem se rodil 16 let po nakbi, neprestano tlačijo nočne more – enake nočne more, kot jih je imel Nadži Al-Ali, slavni palestinski karikaturist? Nočne more o sto tisočih ljudeh, med katerimi so tudi moji starši, ki so jih en masse pregnali z domov. Moja mama je oblečena v thoub (Palestinsko oblačilo), nosi otroka, a se ozira nazaj. Jaz sem tam, a nisem tam! In zbudim se prepoten. Carl Jung bi temu rekel arhetip »palestinskega kolektivnega nezavednega«.
Na dan, ko je Amneh umrla, je odprla oči in vprašala, ali se je moj oče vrnil iz Jafe! Vseeno se je odločila, da bo izbrisala 57 let razlaščevanja!
NE. Amneh Abdulah Eid, rojena leta 1929 v vasi Zarnoukva, se je odločila, da ne bo več prenašala Izraela.
Od Zarnukve do Deir el Balah, od Deir el Balaha do Gaze, od Gaze do begunskega taborišča Nusairat, pa spet nazaj do Gaze in Nusairata, kjer so ptiči nehali leteti, kjer je izgubila edinega moškega, ki ga je poznala več kot 60 let. 57 let je čakala z njim – njenim moškim, da se »luč njenih oči«, Palestina njenega srca vrne.
To je bila begunska zgodba mojih staršev, zgodba razlastitve, izgona in smrti! Ta grozljivi zločin je zagrešil izraelski apartheid.
Toda kar smo se naučili iz zgodovine oblikovanja države, je, da ni lahko ohraniti državo, ki temelji na zgodovinskih krivicah in zanikanju univerzalnih svoboščin. Zgodovina držav je polna primerov ljudi, ki so se zatekali k najrazličnejšim sredstvom odpora, da bi obranili svoje univerzalne človekove pravice in temeljne svoboščine. Palestincem so oboje odvzete! Zaradi tega že desetletja potekajo najrazličnejše oblike odpora: oborožen odpor, ljudski odpor, BDS (bojkot, neinvestiranje, sankcije) … itd.
Pred devetimi leti sem napisal članek, v katerem sem citiral prvi člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah, kjer piše: »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice.« Ne piše pa »razen Palestincev.« Toda mi, 12 milijonov Palestincev, dobro vemo, da nas to pravilo ne vključuje. Ne glede na to, ali smo palestinski ali izraelski državljani, z Zahodnega brega, Gaze ali begunci v diaspori, nam ni dovoljeno pričakovati enakih pravic, kot jih imajo »vsi ljudje«.
Vsak poskus razumevanja razlogov za očitno kršenje temeljnih človekovih pravic trči ob obtožbo antisemitizma, orožja, ki ga uporabljajo za utišanje glasov, ki terjajo pravico na Bližnjem vzhodu.
Prepričan sem, da je možnost vzpostavitve pravičnega miru danes daleč od uresničitve zaradi srednjeveškega obleganja več kot dveh milijonov že tako obubožanih prebivalcev Gaze in zaradi razkosavanja že tako razkosanega Zahodnega brega. Nezmožnost uresničenja nacionalnih sanj tretjine Palestincev je opozorila na nadležno vprašanje pravic preostalih dveh tretjin, namreč razlaščenih beguncev, ki živijo v bednih taboriščih v drugih državah ter na drugorazredne državljane Izraela.
Kaj je cilj Palestincev, če ne vrnitev beguncev?
Nikoli se ne utrudimo postavljati vprašanja, ki ga je postavila generacija nakbe, generacije, ki bi morala umreti, medtem ko bi naša morala pozabiti: Kaj je cilj Palestincev, če ne to, da se beguncem, tako tistim v Palestini kot tistim zunaj nje, zagotovi pravica do vrnitve? Lahko brez razrešitve tega problema dosežemo trajen mir?
Živimo v svetu, ki zagovarja demokratičen sistem vladanja. Ta naj bi omogočal politično stabilnost v državi, zagotavljal enakopravnost državljanov in osebne svoboščine. Kljub temu so temeljna načela sistema vladavine večine na preizkušnji v večrasnih, večverskih, večetničnih in večkulturnih skupnostih.
Obstaja neskladje med zagovarjanjem demokracije kot univerzalne ideje in branjenjem monoetnične države Izrael. Zaradi takega pristopa so Palestince v državi Izrael razvrednotili v drugorazredne državljane. To spodkopava, inter alia, načelo enakopravnega državljanstva, ki je v jedru demokratičnega sistema vladanja.
Sionizem temelji na ideji ločevanja, zavračanja, ustvarjanja razlik in etnično-religiozne prevlade; temelji na dogmi, da Judje po vsem svetu predstavljajo en narod. V sionistični zavesti predstavljamo mi, avtohtoni prebivalci Palestine, podobno kot ameriški domorodci, presežek prebivalstva, ki se ga je treba znebiti.
Tiste, ki bodo ostali, bodo imeli za manjšino brez političnih in nacionalnih pravic. Na nas, avtohtone prebivalce Palestine, je hegemonistični sionizem gledal kot na oviro za uresničitev sionističnih sanj že zaradi našega obstoja in prisotnosti na tem območju. To lahko razloži neprestano etnično čiščenje na Zahodnem bregu in postopen genocid v Gazi.
Tako kot vsaka zavojevalska kolonialistična sila tudi sionizem gleda na avtohtone Palestince kot na »druge« (Nejude), proti katerim se je treba bojevati. Na palestinski odpor, naj bo miroljuben ali ne, zato gledajo kot na »kriminalno dejavnost«, »nezakonito dejavnost«, »terorizem« … itd.
Uresničitev sionističnih sanj je za nekatere Jude pomenila odrešitev na račun avtohtonih Palestincev, ki so bili razlaščeni in razvrednoteni v položaj, ki ga Frederic Jameson v drugem kontekstu označuje kot »politično nezavedno«. S palestinske perspektive zato uresničitev sionističnih sanj pomeni razlaščevanje in Ghurbo (izgnanstvo).
Sionisti so hoteli, da bi bili za vedno pozabljeni v »politično nezavednem«. Vendar pa masakri, ponižanja, razlaščanja, porazi, prilastitve, invazija, zanikanje obstoja in zdaj srednjeveško obleganje itd. niso privedli do našega »izginotja«. Ukradli so nam našo zemljo, nam odvzeli identiteto in zgodovino; celo prihodnost so nam ukradli. Sionistični odgovor na ta grozodejstva je, da Palestinci sploh ne bi smeli obstajati. Ostati moramo nevidni!
»Neodvisnost« Izraela je pomenila katastrofo za Palestince, ki so postali žrtve žrtev. Cilj sionizma je vedno bil narediti nas nevidne, begunce brez obraza in glasu, ki ne prihajajo od nikoder, nas odstraniti iz zavesti sveta. »Nismo imeli zgodovine« , »nismo imeli zavesti« , »nismo imeli kulture« in zato nimamo nobene zgodbe, ki bi jo lahko povedali. Mi, Palestinci, smo »avtohtoni tujci«, ki so postali taki zaradi nesreče, da jih je rosila nejudovska mati.
Vedno me razočara, da toliko aktivistov nima pojma o temeljih palestinskega problema. Vedno moram presenečen razlagati, kako v nasprotju z moderno liberalno mislijo v Izraelu zamisel o državljanih sploh ne obstaja. Izrael je država, v kateri sta državljanstvo in nacionalnost dva ločena, nepovezana koncepta. Z drugimi besedami, Izrael ni država svojih državljanov, ampak država judovskih prebivalcev. Poleg tega Izrael nima ustave. Nadalje, ker je judovstvo religija in ker je temelj obstoja »moderne države«, zakaj to ne morejo biti tudi islam, krščanstvo in hinduizem?
Mnogi od nas menijo, da je edina rešitev za končanje te grozote, ki jo je povzročil zavojevalsko-kolonialistični projekt, zasejan v srce arabskega sveta, demokratičen proces, ki bo desioniziral državo Izrael in jo spremenil v državo vseh državljanov, ne glede na raso, vero, narodnost ali spol. Na ta trenutek čaka 7 milijonov beguncev in 2 milijona jih je že začelo dolg pohod proti svobodi ob vzhodnih in severnih ograjah Gaze, ki jih ločujejo od mest in vasi, iz katerih so jih nasilno izgnali leta 1948. Na žalost mojih staršev ni med pohodniki, toda jaz sem z njimi.
Iz angleščine prevedel Igor Divjak
Preostali prispevki in literatura na portalu
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Palestina – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
