/ 

Kratki kratki zgodbi iz knjige »Ribe pljučarice«

Gyrðir Elíasson Islandska književnost na Vilenici 2020 – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Z LETOŠNJE VILENICE – Proza Gyrðira Elíassona je predstavljena v Antologiji sodobne islandske književnosti, ki sta jo za festival Vilenica 2020 uredila Sverrir Norland in Lucija Stupica.

   

***

Dvojna tema

  

Tlakovana pot za hišo je bila ob večerih zlovešča. Kadar sem šel ven, v očetov studio, sem s sabo vzel baterijo, da sem si osvetlil tlakovce, obraščene z mahom, in pregnal temo. Nekega večera je oče sedel v kuhinji in poslušal radio (to je bilo, še preden smo dobili TV). Prosil me je, naj skočim v studio in ugasnem luč, češ da jo je pozabil. Nisem bil preveč navdušen, ampak sem vseeno šel v temo s svojo baterijo. Ker sem videl svetla okna studia, mi je bilo grozno, da bom moral obrniti stikalo in se vrniti v hišo s težko temo na ramenih.

Odprl sem vrata v studio, tam je stal oče in slikal na platno ob svetlobi ene same luči. Bil je ves zatopljen v platno in me ni opazil. Hotel sem ga vprašati, zakaj je tudi tukaj, a ga nisem. S prsti, ki so mi odreveneli in zmrznili, sem ugasnil luč in si nekako predstavljal njegov obris, ki še naprej slika v temi. Ko sem se vrnil v kuhinjo, je še vedno sedel tam in poslušal radio, luč je bila ugasnjena.

  

***

  

Ribe pljučarice

  

Akvarij z ribami je stal na stolu poleg televizije in večere sem preživljal tako, da sem izmenično gledal ribe in hollywoodske igralce. Običajno so bile ribe veliko zabavnejše. Dobro sem jih hranil in rasle so. Ampak zadnjo zimo sem opazil, da so se začele strašljivo razmnoževati. Januarja so bile že tako velike kot postrvi v Þingvallavatnu. Marca jim je bilo v akvariju tako tesno, da so se komaj obračale. One pa so še kar rasle, čeprav sem jih čisto malo hranil in upal, da se bodo spet skrčile. Zgodaj junija sem se vrnil s sprehoda. Ko sem stopil v dnevno sobo, sem zagledal ribe, kako ležijo na tleh med razbitimi delci steklenega akvarija. Razbile so ga, ker so bile tako ogromne, zdaj pa so ležale tam in patetično sopihale na mokri preprogi. Ne vem, zakaj, ampak pustil sem jih, naj kar ležijo, si medtem skuhal večerjo in poslušal radijska poročila. Ko sem potem pogledal, kako je z njimi, so še zmerom hlastale za zrakom. Kmalu zatem pa sem opazil, da so začele dihati skozi usta. Na teh ribah ni bilo nobene muhe.

  

   
  

Prevedla Ana Pepelnik

   

       

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

Gyrðir Elíasson Islandska književnost na Vilenici 2020 – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

 

Gyrðir Elíasson
O avtorju
Gyrðir Elíasson (1961) ima za seboj že uspešno pisateljsko kariero. Po pesniškem prvencu leta 1983 je objavil še devet pesniških in pet proznih knjig, tako romanov kot kratkih zgodb, in je eden najbolj prevajanih islandskih pisateljev. Elíasson je tudi priznan prevajalec ameriške literature. Njegova zbirka Gula húsið (2000; Rumena hiša) je prejela Nagrado Halldórja Laxnesa in literarno nagrado Islandije, leta 2011 pa je za zbirko kratkih zgodb Milli trjánna (2011; Med drevesi) prejel nagrado Nordijskega sveta za literaturo.