O izgubljenem prijatelju

Dragi Esad,

pravijo, da je vse prevedljivo, a kako prevesti verz I can split the sunshine to the day, če veš, da ga je napisal Irec in ima zato v izvirniku smisel, ki ga ne more imeti tam, kjer se sonce ne prebija skozi oblake kot skozi šivankino uho in kjer sončnih žarkov ni potrebno razdeljevati? Dobesedni prevod v najin jezik naredi ta verz povsem nerazumljiv, mene pa zabava, ko razmišljam, kako bi ta verz v dobesednem prevodu razumeli beduini v puščavi, ki bi lahko razdeljevali kvečjemu dežne kaplje in jih razporejali skozi leto.

Včasih so človekove izkušnje neprevedljive, naj smo si ljudje še tako podobni in se nam zdi, da lahko drug drugega razumemo, če le imamo dobre prevajalce. A včasih se zgodi, da začutimo nekaj neprevedljivega, nekaj, česar niti sami ne zmoremo razumeti in zato tudi ne prevesti. Morda zato to pismo prihaja na tvoj naslov pozneje, saj bi ti rad napisal, kaj čutim, a nikakor ne zmorem. Z gotovostjo ti lahko povem le, da sem izgubil prijatelja, in da se mi zdi, da bi mi bilo lažje, če bi umrl, četudi sem vesel, da ni in mu nikakor ne želim smrti.

Ob tej izgubi čutim toliko stvari hkrati in zdi se mi, da moja čustva drugo drugemu nasprotujejo. Morda bom nekoč zmogel povedati kaj več o vsem tem, morda bom o tem, kar se je zgodilo, napisal roman, pismo ali pesem, a zdaj lahko le molčim in dopuščam, da si moj molk ljudje poljubno prevajajo v besede. Molčim, ker vem, da bi bil enako nerazumljen, tudi če bi govoril. Ker so ljudje, ki vedo, kaj čutijo, nezmožni razumeti nas, ki ne zmoremo razvozlati svojih čustev. Oziroma nočejo razumeti, da lahko nekdo čuti drugače kot čutijo oni, ker je zanje vse tako preprosto. Zato ne najdem besed, s pomočjo katerih bi bil razumljiv tistim, ki nočejo razumeti. In molčim.

Molčim in se skrivam pred njimi, ki govorijo. Poslušam jih, ko govorijo meni tuje, nerazumljive stvari. Branim se z molkom, dragi Esad, a se bojim, da me bodo odkrili, molčečega in zbeganega, da bo nekdo s prstom pokazal name in moje rahmetli prijateljstvo, da mi bo nekdo postavil mikrofon pred usta in me vprašal, kaj je prav in kaj narobe, in da takrat ne bom znal več molčati. In da bom tudi jaz začel izgovarjati njihove, tuje besede. Bojim se, da bom lagal, kakor lažemo vselej, ko nam zmanjka besed. Ko ne govorimo tega, kar čutimo.

Zato, dragi Esad, bolj kot kdajkoli razumem športnike, ki onemijo, ko prednje v ciljni areni postavijo mikrofon in jih vprašajo: »Kako se počutite?« Njim gre po glavi toliko stvari in ne vedo, ali so veseli, žalostni, jezni, utrujeni, razočarani, ali vse to in še veliko več hkrati. In zato, ko naposled vendarle spregovorijo, če spregovorijo, začno lagati, začno govoriti tuje, slabo naučene besede, govorijo, da so dali vse od sebe in da hvala navijačem in da je bilo res težko in da so si rekli, da zmorejo in se je na srečo izšlo in da brez podpore navijačev ne bi šlo in da je še prezgodaj za analize in da je potrebno vse skupaj prespati in da je jutri nov dan in da se morajo spočiti in da še enkrat hvala navijačem in da ne vejo, kaj reči.

In mi se jim posmehujemo, ker nismo ravnokar sto kilometrov bežali pred zasledovalci in si prikolesarili naslova svetovnih prvakov. Posmehujemo se njihovim puhlicam, ker mi imamo besede in se kot za šalo poigravamo z njimi. A pridejo trenutki, ko se tudi mi ustrašimo vprašanja »Kako se počutite?«, ker bi tudi mi lahko odgovarjali le v medmetih ali pa s tujimi besedami. Kakopak … mhm … kajti … eee … tako rekoč … hm … morebiti … v bistvu … mhm … kako bi rekel …

Če veš, kaj čutiš, je vse lažje, dragi moj. Pa tudi če ti to, kar čutiš, ni všeč. Tudi če te je sram lastnih čustev, je lažje. Lažje je, če veš. Pogosto pravimo, da moramo urediti misli ali da ne vemo, kaj naj si mislimo, a v resnici bi morali reči, da si moramo urediti čustva. Ker največkrat ne vemo, kaj čutimo. In ker ne vemo, kaj čutimo, tudi ne vemo, kaj naj si mislimo.

Seveda včasih nočemo misliti tega, kar čutimo, a tudi takrat moramo vedeti, kaj čutimo, da lahko naš razum prevlada nad našimi napačnimi čustvi. Če lahko prevlada, seveda.

Ker včasih je prekleto težko ne slediti svojim čustvom. Včasih ne gre in mora razum popustiti. Včasih zmagujejo čustva, nagoni in vzgibi, včasih zgodovino piše odpoved razuma. Kot pri Tadeju Pogačarju, ki je potem, ko je po zgodovinskem pobegu prikolesaril v cilj in postal svetovni prvak, iskreno priznal, da je bil njegov pobeg sto kilometrov pred ciljem hipna, nepremišljena odločitev, da je v resnici šlo za napako, za neumnost. Tadej je verjetno sledil čustvenemu vzgibu, je rekel Primož Roglič, in je zmagal. Četudi je bila razumska moštvena strategija povsem drugačna. A nekaj je Tadeja povleklo naprej in je zdirjal do cilja in zdaj je vse prav. Njegova napaka ni zares napaka. Je le dobra zgodba. A če bi se zasledovalci bolje povezali med seboj, če bi ga ujeli in prehiteli, bi seveda danes pisali o tem, kako Pogi ni uspel ohraniti trezne glave in kako je podlegel pritisku in kako se je pustil sprovocirati, kako je še vedno zaletav in nedomišljen, kako še ne zna obvladati svojih čustev. Kot jih še vedno ne zna obvladati Luka Dončić.

Zato je tako lepo, da je Pogi na koncu vendarle zmagal. In nas vse spomnil na to, da taktika ni čudodelna in da moraš včasih pač le dati tistih sto deset procentov in pustiti srce na cestišču. Seveda mi še vedno vemo, kje konča tisti, ki »igra za raju i zanemaruje taktiku«, a ko je vse le še taktika, šport izgubi smisel.

Pogijev beg je bil zato bližje poeziji kot priročniku o kolesarjenju, bil je veličastno nepremišljen in morda celo neumen, tako kot dribling Lea Messija skozi na videz neprebojno gručo obrambnih igralcev, ali podaja Nikole Jokića med krošnjami rok, ali kot step-back Luke Dončića čez dolge roke Rudija Goberta, tako nepredvidljiv je bil ta beg, da sta tudi komentatorja potrebovala čas, da dojameta, kaj se dogaja.

Ali je to …? Ali res beži …? Ali ni prezgodaj …? Ali res vidimo to, kar se nam zdi, da vidimo? Ali Pogi res …?

Če bi Pogi znal utišati svoja čustva, bi ostal v koloni in kdo ve, kako bi se dirka na koncu razpletla. A jasno je, da to potem ne bi bil Pogi. To bi bilo lažno kolesarjenje. Ali vsaj oponašanje kolesarjenja. On bi vse naredil prav in morda bi na koncu zato tudi zmagal, a to ne bi bil več naš Tadej Pogačar.

Tako kot bi tudi jaz, če bi zanemaril to, kar čutim, v hipu vedel, kaj moram povedati o svojem izgubljenem prijatelju. Vse bi bilo nenadoma tako preprosto, kot se zdi preprosto neštetim ljudem, ki te dni govorijo in pišejo o njem. A če ne bi govoril tistega, kar čutim, bi lagal. Jaz pa ne zmorem lagati o prijatelju, niti o izgubljenem ne. Nočem lagati o prijatelju, dragi Esad, zato bom še nekaj časa molčal.

Molčal bom, vse dokler ne bom nekoč začutil, da se moram odlepiti od množice molčečih in povleči naprej, povsem sam, če je treba, v svoj stokilometrski beg. Do neskončno oddaljenega cilja.