/ 

Ciljna ravnina

Goran Vojnović  – pismo Esadu Babačiću – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Dragi Esad,

vsi smo mi v ciljni ravnini, le eni so bolj daljnovidni in že vidijo cilj v daljavi. Ali pa se jim od utrujenosti prikazuje, v resnici pa še dolgo ne bodo na cilju. Spet drugi bi radi zmagali v zaključnem šprintu in se že prerivajo naprej, iščejo boljši položaj za zaključni pospešek, verjamejo, da je to le etapa daljše dirke in da bodo jutri spet na štartu. Jaz pa, vidiš, skušam dvigniti noge s pedal in se prepustiti, zmanjšati hitrost in podaljšati vožnjo. Pa mi ne gre, saj moje noge same obračajo pedala. Nekaj v meni očitno ne želi zaostati. Nekaj v meni želi poganjati do konca. In to nekaj me jezi, dragi moj. To nekaj nisem jaz. Ali pa sem, kdo bi vedel.

Pred dnevi je bil v Cukrarni pogovor s hrvaškim pisateljem Kristianom Novakom, nekoč vrhunskim karateistom, ki je med drugim pripovedoval tudi o tem, da je športno pot zaključil, ko je spoznal, da je odvisen od dopamina. Osvojena medalja na evropskem ali svetovnem prvenstvu ga je osrečila in v njem sprožila prevzemajoč občutek zmagoslavja, a že čez dan ali dva je čutil le še praznino. In lakoto po novi dozi hormonske droge. Do naslednjega velikega tekmovanja, kar je običajno trajalo pol leta, je tako živel le v pričakovanju novega uspeha, novega trenutka zmagoslavja. Kmalu zato ni več videl smisla v tem, da mesece dolgo trpi za en kratek občutek zadovoljstva, ki je sčasoma postal le še potešitev. In je odnehal. Nekaj časa je bil trener, nato pa se posvetil študiju in naposled pisanju. In danes je verjetno najboljši pisatelj moje generacije na Balkanu pa i šire.

In ko sem poslušal Kristianovo izpoved o karateju in dopaminu, sem si zastavljal enako vprašanje, kot ga je Kristianu malo zatem zastavil njegov izpraševalec, kulturolog in po novem tudi pesnik, izjemni Aljoša Pužar.

Mar ni v literaturi podobno? Ali ni tako, da tudi med pisanjem nove knjige hrepeni po ponovitvi uspeha prejšnje? Ali ni še vedno odvisen od uspeha? Od tega, da ponovno začuti, kar je nekoč za nek kratek hip začutil, ko je osvojil pomembno nagrado, ko je pisatelj, ki ga izjemno ceni, napisal slavospev njegovi knjigi, ko je …

Kristian je na vprašanje odgovoril, da gre na srečo pri literaturi in knjigah vse tako neznosno počasi, zato tega nikakor ne zmore primerjati. Pa tudi uspeh pri literaturi je relativen, predvsem pa je razdrobljen na kopice drobnih dražljajev, ki redko sprožajo dopamin. Zato tudi ni primerljiv z zmago v športu, ko se včasih tudi večletno delo, odpovedovanje, trpljenje poplača v trenutku, v eni tekmi, ko pri vzponu na vrh zmagovalnega odra čutiš, da si se povzpel na vrh, z medaljo okoli vratu in himno, ki igra tebi v čast.

Preudarno in tolažilno so zvenele njegove besede, a vendar me niso povsem prepričale. Če bi sedel na Aljošinem mestu, bi mu zato najbrž zastavil še kakšno podvprašanje in bi še malo povrtal po tej temi. A najbrž sploh ne bi spraševal Kristiana, marveč sebe.

In če bi sedel na odru, bi najbrž odgovoril podobno, kot je Aljoši odgovoril Kristian. Čeprav nisem sam nikoli dosegel kakšne velike športne zmage in sem na zmagovalnem odru stal le enkrat v življenju – takrat ko sem kot dvanajstletnik na občinskem tekmovanju v skoku v višino osvojil srebrno kolajno – a vendar je moje telo sprožilo veliko več dopamina ob športnih zmagah drugih, kot pa ga je ob mojih lastnih literarnih uspehih.

In čeprav verjamem, da sem to napisal iskreno, v meni vztraja močan dvom. Povedano drugače, sumim, da četudi pisatelji uspeh merimo malce po svoje in smo nagnjeni k temu, da svoj uspeh relativiziramo in ga celo vidimo kot neuspeh, še vedno ujeti v podoben začaran krog kot je bil nekoč vrhunski hrvaški karateist Kristian Novak.

Še več, dragi prijatelj, pridejo dnevi, ko mi manjka dopamina in imam občutek, da se vse življenje le vrtimo v svojih začaranih krogih in skušamo podoživeti tiste kratke trenutke sreče ali zadovoljstvo, ki smo jih nekoč doživeli. To niso naše velike zmage, včasih si želimo le, da bi nas kava ali cigareta sprostila enako kot prejšnje jutro, ali da bi nas humoristična nadaljevanka nasmejala kot nas je prejšnji večer. Ja, morda si včasih zaželimo še seksa, drog in rock&rolla, včasih pa le še kakšno knjigo, ki nas bo zadela tako kot nas je zadelo Marquezovih Sto let samote, ko smo jih brali pri osemnajstih.

Mimogrede, dragi Esad, Zadie Smith je pred leti v nekem londonskem parku, kjer sem jo imel priložnost poslušati, izjavila – ali pa je nekoga citirala, ne spomnim se več – da je branje knjig edina družbeno sprejemljiva odvisnost.

In moram priznati, da se strinjam s tem. Pridejo dnevi, ko se mi zdi, da so vse naše navade, vsi naši rituali, vsi naši hobiji, neke vrste odvisnosti, naši mali vsakodnevni poskusi, da osvojimo novo kolajnico. In seveda nam malokrat uspe, saj je vsaka nova zmaga manjša in je dražljaj zmagoslavja šibkejši, pa najsi gre za ljubezen ali za zaporedno zadeti trojki ob ponedeljkih zvečer. Prvič zadane bolj kot drugič, če seveda ne povečaš doze. In tako kot prvi Marquez zadane bolj kot zadnji Marquez ali tako kot zgodnji Lačni Franz zadane bolj kot pozni Zoran Predin, tako tudi prva ljubezen zadane, medtem ko pozne ljubezni zahtevajo modrost. Pa še spoštovanje, potrpljenje in razumevanje.

In zato me v resnici niti ne preseneča to naše kolektivno hrepenenje po novih ljudeh in stvareh, po novih izkušnjah. Ki nas bodo vsaj prvič zadele. Zakaj pa ne? Tudi sam sem nedavno začel smučati in hoditi v hribe, nekateri pa imajo, kar ne smejo imeti, imajo mlade podnajemnice in kdo ve kaj še vse. In jaz stiskam pesti, da po vseh teh osvojenih zlatih kolajnah ne bodo padli v brezno neslutene praznine.

Rad ponavljam, dragi Esad, da pišem knjige, ker moram, ker določenih stvari, ki jih čutim in bi jih rad izpovedal, ne znam prevesti v besede drugače, kot pa da jih prevedem v štiristo strani dolg roman. Kar je najbrž res, a laž bi bila, če bi napisal, da mi je vseeno, ali bo moja nova knjiga, recimo ta, ki jo ta trenutek pišem, enako uspešna kot so bile prejšnje.

Najbrž ti ne more biti vseeno in bi bilo po svoje celo narobe, če bi ti bilo vseeno, a ko se znajdem sredi romana, ko rudarim po svoji zgodbi in iščem znotraj gore besed tiste redke delčke, ki so nekaj vredni in jih je zato vredno ohraniti, ko se bojim, da me bo zasulo in bom ostal pokopan pod to gmoto ničesar, si ne morem kaj, da ne bi hrepenel po končni zmagi. Morda ne hrepenim po zmagovalnem odru ali po nagradah, a sanjam o tistem hipnem občutku zadovoljstva, o iluziji, da mi je uspelo napisati dobro knjigo. Ali vsaj knjigo, ki jo bom lahko brez sramu ponudil nekomu v branje.

Ko pišeš, te namreč neznansko utruja to neprestano prehajanje iz občutka, da pišeš navadno sranje, v občutek, da pišeš nekaj zares posebnega, in potem nazaj. Nobenemu občutku seveda ne zaupaš, a nobenemu se tudi ne odrečeš. Ker si želiš dvomiti v to kar pišeš, veš, da je to nujno, a želiš si tudi verjeti v to, kar pišeš, ker sicer pisanje nima smisla in bi bilo bolje odnehati. In na koncu si želiš le še to, da se nekako prebiješ do konca in da ti nekdo reče, da je to, kar si napisal »v redu«. In želiš si, da mu za trenutek verjameš. Samo za trenutek. Da lahko potem še ti sam sebi rečeš, da je »v redu«. Da lahko končno pozabiš na to svojo knjigo in začneš razmišljati o naslednji.

Ne vem, kje je tu dopamin, a vendar se bojim, da pisatelji nismo tako zelo drugačni od športnikov kot bi si morda hoteli biti. Morda so naši navijači manj številni in morda nam večina njih celo takrat, ko stojimo na stopničkah, ne prizna zmage (ob čemer si ne morem kaj, da ne bi spet citiral nekdanjega ministra za kulturo, ki je nekoč povedal, da je z nagradami za literaturo pri nas tako, da več kot ljudi poznaš, več nagrad imaš), a vendarle si tudi mi želimo zmagovati, karkoli že zmagovanje v našem svetu pomeni.

In moj problem je, da se ne znam povsem pomiriti s to željo po zmagovanju. Pravzaprav se vse težje pomirim s potrebo po pisanju in dajanju napisanega v branje neznani množici, predvsem pa z zanimanjem, ki ga čutim za njen odziv. Pridejo dnevi, ko si želim, da bi kot Kafka pisal le za svoj predal in bi pustil, da zapisano najdejo šele po moji smrti. Pa naj potem všečkajo, kar hočejo.

Pridejo namreč dnevi, dragi Esad, ko me je strah, da v tem brezdušnem svetu emotikonov tudi jaz izgubljam dušo, če smem biti za trenutek malo patetičen. Ali pa ciničen, kakor želiš. Strah me je, da lažem, ko rečem – in to rečem pogosto, ko me o teh stvareh sprašujejo -, da ne uživam v pozornosti, temveč sem se je navadil. Pa ne zato, ker bi res užival, temveč zato, ker slutim, da bi se počutil poraženega, če bi napisal knjigo, a po njenem izidu ne bi bilo intervjujev, fotografiranj, recenzij, všečkov in instagram kurcev in facebook palcev, če ne bi bilo tistega najbolj zoprnega dela našega poklica, ki pa se je tako zelo vraslo vame, da ga ne zmorem več ločiti od ustvarjanja samega. In se mi zato zdi, da morda ne bi niti zmogel brez njega. Morda zato, ker potem ne bi več zmogel izmeriti uspeha knjige?

Morda zato, ker bi potem stal na zmagovalnem odru, a brez kolajne okrog vratu in brez himne, ki bi igrala v ozadju meni v čast, stal bi sredi prazne dvorane in vseokrog bi vame zevale prazne tribune. In moja zmaga bi štela le še zame. Nekaj lepega je v tej misli in hkrati tako srhljivega, mar ne?

Zašel sem, dragi Esad, vem, a priznam, da sem tokrat hotel zaiti. Hotel sem kreniti po poti Kristianove izjave v neznano in videti, kam me pripelje. In, poglej, pripeljala me je v samoto. Tako kot se za zgodbo o pisateljevanju spodobi.

No, morda pa vendarle nisem zašel.

Tvoj Goran

Goran Vojnović  – pismo Esadu Babačiću – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
(fotografija Tanja Draškić Savić) Goran Vojnović je pisatelj, scenarist, režiser in kolumnist. Objavil je tri romane in zbirko kolumn ter režiral več filmov. Piše tudi za gledališče. Živi in dela v Ljubljani.