/ 

Odlomek iz romana »Dogodek na hribu nad potjo«

   

Goran Janković o pisanju romana Dogodek na hribu nad potjo v intervjuju za Dnevnik s Tanjo Lesničar Pučko 13. januarja 2015

Čez čas sem opazil, da nič več ne pišem, četudi sem prej to ves čas po malem počel. In to spoznanje je bilo kot nočna mora, čutil sem, da kot begunec izgubljam edino, kar še imam, svoj jezik, po presekanih koreninah še edini preostali otok, kjer si lahko ogrejem svojo premraženo dušo. Zato sem se zavestno odločil, da se vrnem k srbohrvaščini, da v njej še naprej mislim in pišem.

     

***

   

     Avtobus, do konca zastarel, komaj toliko urejen in zglajen, da lahko služi golemu namenu, se cijazi po na novo skopani vojni poti skozi turoben vlažen jesenski dan k jugu, k Jadranu. Poln ljudi in zvrhan stvari: najraznovrstnejših torb, plastičnih in platnenih vreč ter cul, od ljudi pa v glavnem žensk in otrok. Starejše ženske, kakšna mlajša in četica otrok različnih starosti. Med njimi kakšen dedek, tu pa so tudi štirje moški v letih, primernih za vojsko.
     Eden od njih ravno odpira oči, prihaja k sebi, ker ga je utrujenost zmamila v kratek spanec. Sedi na začetku druge polovice vrste za šoferjem. V njegovem naročju spi triletna deklica. Pri njem, zagledana skozi okno, sedi žena in tiho vzdihuje. On s pogledom preleti avtobus in se pri tem malo zvije, potegne glavo med ramena, začenja se zavedati tega, kar vidi in sliši.
     – Potem je on šel. Vedel je, kam gre, in vseeno je šel.
     – Črna jama … Ajoooj … Črna jama, črna jaz.
     – Tam je, brat-bratu, bilo sto mrtvih.
     – Sanela, pomiri se, prosim te.
     – Varuj to kot oči v glavi.
     Potem pa se skuša skoncentrirati na to, kar govorita ta dva na sedežih za njimi.
     – Mislim, da so še dve naši in tri njihove kontrole – sliši enega.
     – Pri bogu, zadnjič ni bilo več naših, njihova pa … samo še ena in ena globinska. Zadnjič bi tu skoraj nastradal – doda drugi.
     Skozi okno se pomika sivi predel. Otrok v njegovem naročju se začenja prestavljati. Žena se premešča iz enega položaja v drugega in ga sproti oplazi s prestrašenim pogledom. Pogledom, ki bolje vprašuje “kaj bo z nami” od katerihkoli besed.
     – Ne skrbi, muci. Vse bo v redu – ji on v istem trenutku odvrne in se poskuša kar najbolj iskreno nasmehniti.
     Tudi ona poskuša, vendar so njene oči še naprej prestrašene.
     – Kaj sem ti rekel. Glej gor – izstreli eden od tistih zadaj. Vidiš tisto hišico na vrhu in ježe spredaj. Tu je.
     – Samo, da ne vzamejo veliko – odvrne drugi, kot da zaključuje neko izštevanko.
     Tudi onadva pogledata skozi okno.
     – Ne skrbi – ji reče in jo poboža po pesti.
     Ona tako močno stisne njegovo pest, da na njenih nohtih bela barva uokviri rozo.
     On ji, ne vedoč, kako naj se odzove, pomežikne in se zravna. Skozi šofersko okno zagleda jeklene ježe do katerih je ostalo še petdeset metrov. Začuti, kako se mu začnejo potiti dlani.
     Avtobus upočasnjuje. Potniki se pripravljajo: vlečejo dokumente, popravljajo oblačila, trudijo se nadeti uradne izraze. Gledajo malo v stvari, malo v umirjene otroke, malo v daljavo.
     Na drugi strani v isti vrsti z njimi sedijo babica, pri njej pa deček, star približno pet let, drema. Babica na skrivaj, s kotičkom oči, gleda vanje: on se trudi neopazno obrisati potno dlan, ona pa spet tiho zavzdihne.
     Avtobus se ustavi. Vstopita dva, oblečena tri četrt vojaško. Eden zastane, drugi molče krene v kontrolo dokumentov.
Kako je, majstor – vpraša prvi in gleda šoferja.
Glej, hvala bogu, za zdaj brez problemov – ta odgovori.

     – Mamo jim jebem! Govori se, da je umrlo petdeset ljudi.
     – Osemindvajset – ga popravi šofer – Samo v eni hši dvanajst.
     – Uhhh … Uhhh – prvi vojak jezno piha.
     – Ma ni mogoče?! Koliko si star, Ibro – ga preglasi glas drugega vojaka.
     – Oseminšestdeset – odgovori vprašani.
     – Oseminšestedeset, ampak nikjer sivega lasu – se čudi drugi vojak.
     – Naša družina je znana po tem. Zato se tako tudi pišemo.
     – Eh, ne bi ti pripisal več kot petinštirideset, petdeset, pa če me kolješ. Sploh ne izgledaš tako star.
     – Videz vara. No, poglejte – kaže Ibro Kosanović roke in govori – Toliko starčevskih peg nima noben petdesetletnik.
     – Poglej, pa res.
     – Hej, a so to neki problemi – navrže prvi vojak.
     – Ma ne – odvrne drugi in vzame dokumenta Kosanovićevega soseda. – O, še en Kosan. Sta sorodnika?
     – Jaz sem njegov sin.
     – Letnik dvainšestedest. Dobro. Sopi malo ven – drugi vojak spravi njegove papirje v žep in krene naprej.
     – Ampak zakaj? Vsi dokumenti so pravilni, do sem pa je bilo sigurno deset kontrol. Če nekaj ne bi bilo v redu, ne bi … – se pritožuje Kosanović starejši.
     – Jaz nič ne vem. On je vojno sposoben in treba ga je malo preveriti – ga prekine drugi vojak in gleda v dokumente ženske, ki sedi zadaj.
     – Kako je pa pri vas? Ali je res, kar se govori za tisti dve vasi – zdaj šofer vpraša prvega vojaka.
     – Vse so zravnali z zemljo. Po vrsti so vse pobili. Tudi otroke in starce. Tudi krave in ovce. Celo mačke. Samo en mali je preživel. Jebem jim kri! Uhh, samo, ko pomislim. Razumi: šestletni otrok, ampak popolnoma siv.
     – Uhh.
     – Ampak včeraj smo jim vrnili prvi obrok. Tam zadaj … – pokaže prvi vojak v daljavo in gleda šoferja in bližnje nekako svečano.
     – Kaj je tam njihovo? Vem samo za pol vasi Mrakoljovcev. Ampak zanje pravijo, da so dobri – pove šofer zamišljeno.
     – Ma kako bodo dobri!? Čim so ONI, ne morejo biti dobri – ga jezno prekine prvi vojak.
Vtem je drugi vojak že prispel do babice, ki sedi nasproti njim trem. Površno ji je pregledal dokumente, vrgel pogled na spečega dečka, pokimal z glavo ter se obrnil proti njim in njihovim iztegnjenim papirjem. Bežno jih je pogledal in mu rekel:
     – Izstopi.
     – Pojdi k mami – je rekel moški in prijel deklico pod pazduhami.
Mala je odprla oči in jih zaprla. Žena se je malo bolje namestila, izstegnila roke, on pa je objel otroka in bilo je, kot da se je zakrčil.
     – Tudi vidva izstopita – reče drugi vojak tistima zadaj.
     – Daj jo – reče žena odločno.
     – Pojdi k mami – ponavlja moški, male pa ne izpusti iz objema.
Dvojica poklicanih pojdeta mimo njega in babice. Močna sta, debela in to ne gre ravno gladko. Deček se zbudi, menca oči, in ko jih zagleda, sestopi s sedeža.
     Moški končno izpusti otroka iz objema, ga prestavi v ženino krilo ter vstane in pojde k izhodu. Tudi mali, poln zaspančkov, krene, vendar se zatakne pri babici.
     – Pa kam greš ti – ga ona presenečeno vpraša.
     – Pa prispeli smo, babica – deček razločno odvrne.
     – Prispeli!? Ma nikamor mi nismo prispeli. Hitro gor, tečnobica.
     – Kaj pa striček? Ali je on prispel – vpraša deček in se vrača na sedež.
Prvi vojak spremlja četvorico moških za jeklene ježe in jim zapove, naj se postavijo tik zanje. Pomenljivo usmeri pogled k tretjemu vojaku (ta energično usmeri mašinko proti njim) ter odide k bližnji vzpetini, s katere vse s topim očesom opazuje stari mitraljez.
     – Kam ste krenili? Odprite torbe – pristopi drugi vojak, gleda vanje in v torbe, pa v dokumente.
     – Jaz k sestri. Ubožica je precej bolna – je rekel eden od tistih dveh, ne da bi glas drugega vojaka pri tem zamrl.
     – Ti – sikne on in gleda Kosanovića in papirje. – Kateri si ti?
     – Kosanović, gospod.
     – Kaj imaš tukaj – vpraša vojak, ko najde papirje in kaže torbo.
     – Osebne stvari. 
     – Osebne – poudari vojak.
     – Da. In nekaj daril.
     – Osebnih daril?
     – Pa dve kili kave in tri dimljene sire – razoroženo umirjeno poroča Kosanović.
     – Imaš še kakšne dokumente – ga pomirljivo vpraša drugi vojak.
     – Imam – pove Kosanović in pripravljeno iztegne modro kuverto.
Drugi vojak iz nje izvleče dva papirja, hitro preleti njihovo vsebino in potem vse njegove papirje prestavi na zadnje mesto ter se premakne k naslednjemu, pri čemer naklonjeno prikima Kosanoviću.
     – Kako je tebi ime – šele zdaj pogleda tistega, ki se je prvi oglasil.
     – Meho.
     – Meho, kam si krenil?
     – K sestri. Strašno je bolna.
     – In kaj ti bo takšna torba? Meni izgleda, da bežiš.
     – Ma to je za sestro. Ubožica je sama, penzije pa ni prejela že šest mesecev.
     – Imaš še kakšne dokumente – namrgodeno vpraša vojak.
     – Evo, tale telegram.
     – Ti – reče vojak, vzame telegram ter se obrne k njegovemu sopotniku.
     – Nagib, gospod. Krenil sem pogledati, kaj je z mojim vikendom. Slišal sem, da jih zaporedno uničujejo in da …
     – Vikendaš, ali imaš še kakšno papirologijo – ga posmehljivo prekine vojak.
     – Imam odločbo o invalidnosti.
Drugi vojak vzame odločbo in se premakne k zadnjemu. Vpraša ga isto kot predhodne, ampak brez besed, z lahnim dvigom glave in obrvi.
     – Mirza Sokoljak. Grem na Nizozemsko, v Roterdam, postavit razstavo – odgovori on.
     – Razstavo!? Kakšno razstavo – se iskreno preseneti vojak.
     – Jaz sem slikar.
     – Umetnik – posmehljivo vzklikne vojak – Ah, moj umetnik, VOJNA JE!. Zdaj ni čas za umetnost – pogleda prvega vojaka, se široko nasmehne in boža mašinko – Mi smo zdaj edini umetniki! MI, ki rišemo s temle!
Prvi vojak se zakrohota.
V hišici je samo en prostor. Skromno opremljena daje vtis začasnosti. V njej sedita dva: prvi za preprosto leseno mizo v kotu; diagonalno, poleg peči, pa drugi. Oblečeni so v povsem nove prave maskirne uniforme. Prvi v desni roki drži telefonsko slušalko, v levi cigareto, medtem ko drugi predano čisti pištolo.
     Izstopi drugi vojak in pristopi k mizi. Nanj postavi papirje. Tisti, ki sedi za njim, ga vprašujoče pogleda.
     – Avtobus, šef.
     Šef s prsti, med katerimi je cigareta, kaže drugemu vojaku, naj razvrsti dokumente, kar ta tudi stori. Rahlo se nagne naprej in s pogledom tava proti njim, nato pa naglo zastane, ko zagleda diplomo likovne akademije v Sarajevu z imenom Mirza Sokoljak.
     – Poglej tole – vzhičeno zavpije in zmanjša višino glasu, ne pa tudi veselja ter nadaljuje – Ne, ne. Nič tebi. Poslušaj, počakaj malo – spusti slušalko na prsi in vpraša – Kaj imamo?
     – Tale je naš – odgovori vojak in z roko kaže papirje – Ta ima bolno sestro. Ima izvide in telegram. Tale gre pogledat, kaj je z njegovim vikendom. In tale je slikar-umetnik. Neko razstavo …
     – Pripelji turista in Mirzo – reče šef in vrne slušalko na uho – Halo. Poslušaj, nekaj je prišlo vmes. Zelo zanimivo. Te kmalu pokličem.
Hodi gor in dol po sobi ter skrene k ogledalu. Gleda vanj, dva- ali trikrat pokima z glavo nekaj potrjujoč samemu sebi, potem pa si popravi frizuro in obrvi.
     Drugi vojak pripelje poklicane. Šef gleda enega, drugega, tretjega.
     – Kje je Mirza?
     – Tukaj je – pokaže vojak.
     – Kako ti je ime – jezno vpraša šef.
     – Mirza Sokoljak.
Šef ga nekaj časa molče gleda, potem pa se naglo obrne proti drugemu:
     – Kako pa je turistu ime? Ha?
     – Nagib Torlukić, gospod.
     – No, Nagib, nečesa pa jaz res ne razumem. Vidiš, postal si plešast, postaral si se, pameti pa nisi dobil. Kakšen, prekleto, vikend, medtem ko nas jebejo, kjerkoli morejo?
     – Mislil sem …
     – Ma kaj si ti mislil. Če bi kaj mislil, bi vzel puško in tolkel golazen.
     – Puške nisem vzel, ker sem osemdesetodstotni invalid. Sem pa drugače aktiven – hitro zrecitira Nagib.
     – A si jezen? Kaj kričiš?
     – Ma ne kričim. Samo dajem vam v vednost da …
     – O, zdaj smo pa še nesramni – hladno poudari šef. – Človek mi daje v vednost.
     – Nisem tako mislil …
     – Joj, tile mi najbolj dvigujejo pritisk. Tako slabo mi je zaradi vas. Ma zdaj bomo takoj videli, kakšen invalid si – dvigne slušalko, obrača številko – Daj mi zdravnika … Kdaj se vrne … Dobro. Reci mu, naj me takoj pokliče.
     – Jaz samo …
     – Začepi – zavpije šef, se dvigne in gre k njemu. – Imaš druge papirje?
     – Imam – hitro reče Nagib in iz notranjega žepa izvleče dvakrat prepognjen list papirja. – Evo, izvolite.  
Šef odpre list. Ko vidi, da iz njega kukata dva bankovca za sto dolarjev, ga vrne v predhodni položaj in spravi v žep.
     – No, dobro, Nagib-beg. Zaenkrat si svoboden – in se obrne k drugemu vojaku – Pelji ga nazaj in reci šoferju, naj šiba.
     – Kaj pa tale?
     – Tu so neke nejasnosti – odvrne šef in gleda v Mirzo – S kom potuješ?
     – Sam.
     – Preveri – reče šef.
     – Čigav pa je potem tisti otrok? – zastane drugi vojak.
     – Od tiste ženske. Ne poznam ju. Samo malo sem se igral z malo in mi je zaspala na rokah.
     – Preveri – ponovi šef.
Nagib in drugi vojak vstopita v avtobus. Nagib se pozibava k svojemu sedežu, vojak pa postane pri šoferju in ga vpraša:
     – S kom je potoval tisti četrti.
     – Pri bogu, ne vem. Sedi, sedel je z ono žensko in otrokom, ampak jaz sem na vozovnicah videl, da imajo različne priimke. Niso niti skupaj prišli.
     – Kako je šlo, prijatelj – vpraša Meho Nagiba.
     – Ne sprašuj – ta žalostno odgovori.
     – Kaj, je bilo veliko?
     – Ma odrl me je kot Musa osla.
     – Si se pa tudi spomnil kaj reči … kar vikend.
     – Kaj – se obregne Nagib – Zgoraj to vžge.
     – Zgoraj, ampak zdaj smo vmes in … Kolik o so ti vzeli?
     – Ali tisti potuje z vama – vpraša drugi vojak in krene k ženski in otroku.
     – Ne – odgovori ona in obrne glavo proti njemu, medtem, ko gleda otroka.
    – Se pravi, niste … – začne drugi vojak, pri tem pa onemi, ko zagleda bedro ženske, ki zasveti, ker je deklica v njenem krilu spremenila položal.
     – Ne – reče ona, si popravi obleko in privije otroka na prsi.
     – Kdo pa je on?
     – Ne vem.
     – Ne poznaš ga!?
     – Samo na videz.
     – In ne veš niti, kako mu je ime?
     – Ne – odseka ženska in se posveti otroku, ki se je začel buditi.
     – Hm – pride iz drugega vojaka.
V tem času babica, Meho in Nagib, vsi trije bolj ali manj odprtih ust, gledaj zdaj vanjo, zdaj v drugega vojaka. Ta se zdrzne in pogleda okoli. Medtem pa se oni v istem trenutku začnejo pretvarjati, da se posvečajo nekim svojim posebnim opravilom. Vojak potem pogleda žensko še enkrat, najbolj tja, kjer se je prej prikazalo njeno bedro, ter se obrne in odide. Šofer prižge motor.
     – Kaj pa je z njim – vpraša Meho, namerno glasneje, da sliši tudi ženska.
     – Neke nejasnosti.
Ženska se živčno premakne in otrok se zbudi.
Ko vidi, da je sosednji sedež prazen, vpraša:
     – Kje pa je F…
     – Spi. Prišel bo – jo hitro prekine ženska.
     – Kdaj bo prišel? Zakaj pa je odšel?
     – Ne bodi tečnobica. Ima opravke. Takoj, ko konča, nas bo dohitel.
     – Daj, da potem sedem sem, da mu kdo ne zavzame sedeža.
     – Daj se pomiri, Amer, pri vsem. Poglej deklico, kako je pametna. Sonček babičin – se oglasi babica in sozarotniško gleda žensko. – Kako je lepa, mašala.
     – Če ima denar, ne bi smelo biti problemov – reče Nagib.
Avtobus, težko sopihajoč, krene. Ženska gleda skozi okno. Po steklu curljajo dežne kaplje, ki spominjajo na solze. 

     In tudi so solze na odsevu njenega obraza.

     

   

   

Prevedel Muanis Sinanović

Muanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.

     

     

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

    

         

Goran Janković
O avtorju
Goran Janković je rojen 1959 v Zenici. Diplomiral je iz filozofije in primerjalne književnosti na Univerzi v Sarajevu. Živi v Ljubljani in dela v KUD-u France Prešeren kot založniški urednik.