/ 

Pet novih

   

Goran Gluvić o svojih novih pesmih

Od moje zadnje zbirke pesmi je minilo petindvajset let. A jih nisem nehal pisati. Dve ali tri na leto, kdaj več. Zanima me zavestni (podzavestnega niti ne opaziš) vnos lastne osebnosti v verze, ki jih dojamemo kot šalo šele čez čas. Včasih tudi nikoli in potem čakajo na bralca, da jih morda razvozla kot genetično poetični zapis.

 

***

   

Samotna pesem

   

in potem se te začnejo izogibati

najprej so to misli nato besede
pozneje ljudje ulice hiše
cele pokrajine vsemirje

misli klofutajo besede
besede goltajo ljudi
ljudje prečkajo ulice
ulice se skrivajo v hišah
hiše izginjajo v pokrajinah
pokrajine se pačijo vsemirju
vsemirje si brez premora
izmišljuje nove izgovore
za svoj obstoj

jaz pa lebdim v izogib
in navkljub breztežnosti

si mislim svoje misli
besedim svoje besede
predmetim svojo človečnost
človečnim ulice hiše pokrajine
do vsemirja

ki sem se mu samo nasmehnil
in postal žalosten s solzo niz lica

in samota je pihala v brezvetrju

in potem se te še bolj začnejo izogibati
za meter dva ali več
do nekega konca sveta
do konca nekakšne brezkončnosti

 

***

   

Verz v grlu

   

ko ti verz obtiči v grlu
ga ne izpljuni
pogoltni ga
in steci

teci in teci in teci
po premišljeni neskončni črti
dokler ti korak ne spodrsne
skozi čevelj

dokler te ne
spraskajo poljubi

in potem še naprej teci

   

***

   

Nedokončana popevka

   

Dolga je dolga pot okrog lepega minevanja
trepetanja da srečaš samega sebe
Če boš kdaj
Ti ne dajejo vedra obupov
Dolga je dolga pot okrog svoje osi
Oklofutaj srečneža
Ko ga srečaš
Če ga boš kdaj
Dolga je dolga pot okrog svojega telesa
Če boš kdaj
Zažvižgal za sabo
Sredi srečanja in padanja
Dolga je dolga pot skozi svetlobo nesmisla
Ki podarja in podaja besede v misli
Ki se zapletajo v počasnosti
Dolga je dolga pot v hitrosti
Plesne večerne uspavanke
Dolga je dolga pot okrog lepe nikoli končane
Neskončnosti

 

***

 

Osladna pesem

   

Vrnil ji je ves med, ki ga je posrkal z njenih ustnic
Zdaj je grenak, je rekla
Ti je žal, da si prehodil sedem dolin in sedem gora
Da bi prišel v deželo
Kjer se odpirajo zadrge na hlačah
In gumbi na bluzah, je vprašala

Nisem hotel tvojega medu ne jagod
Namočenih v sladkor
Da bi se zdaj grdo držala in vihala nos

Vrnila mu je grdo držo in zavihan nos
Odpela je bluzo in zadrgo na hlačah
Zdaj ti ni treba več hoditi po dolinah in gorah
Povsod so borovnice in maline

   

***

   

Šala

   

Poslušaj, srečam naboj, ki kroži od srca do srca
in ga vprašam, zakaj to počne
in odgovori, da išče srce, v katerega bi se zaril
in prespal zimo ali poletje, vseeno

in ga vprašam, zakaj je tako neodločen
in odgovori z žalostnim izrazom na obrazu
in z zakrivljeno ustnico
da nima srca, da bi se vrinil v srce, ki bi nehalo biti
in, pazi, še doda, da brez bitja ne bi mogel zaspati

in ga vprašam, zakaj je potem naboj
in odgovori, da nič drugega ne zna biti
in se zasmejeva in se razideva
in si mislim: čuden ta naboj

in pazi, čez čas se spomnim, da imam tudi jaz srce
prav tako

   

   

Goran Gluvić
O avtorju
(fotografija Ksenija Mikor) Goran Gluvić (1957), slovenski književnik (pesnik, pripovednik, dramatik, književni prevajalec, član DSP); avtor preko 30 knjižno objavljenih leposlovnih del za odrasle in mladino ter preko 30 gledaliških in radijskih iger; več njegovih knjižnih del je tudi prevedenih. Živi v Grosupljem.