/ 

Zvezda nad goro

     

Najprej so bile, jasno, leteče žlice. Pa Jedert, radovedna soseda tiste avšaste sorte, ki jih pozneje kar precej spoznamo tudi v zunajliterarnem svetu. Pozabiti ne gre niti važiča ježa, ki bode (mi pa ne), niti nesrečnega ščeperja, ki tako divje podi od sebe vse in vsakogar, da nazadnje ostane čisto sam in potrt. Čez nekaj let so potem prišli šansoni, najbrž najboljši, kadarkoli napisani v slovenskem jeziku. Taki, da ti usta krivijo v strupen nasmeh in ti obenem precizno drobijo srce; taki, ki zdaj objemajo ves svet, vsakega posameznika in mu pošiljajo svetlo rojstnodnevno misel na lučko v temi, a vseeno ves čas dobro vedo za slovensko družbo humanih, humanih, humanih ljudi, ki odločno terjajo svoj davek krvi. Pa tu seveda še zdaleč ne gre samo za Slovence. Kolikor se namreč njena poezija za odrasle – poezija, katere mesto je brez najmanjšega dvoma pri samem vrhu našega Parnasa, tam nekje ob Prešernu, Murnu, Kocbeku, Koviču, Strniši in Zajcu – naslanja na izročilo ljudske pesmi, še zlasti temne balade, se pokaže, da zlo, ki si ga ljudje zadajamo iz dneva v dan, ni nekaj slučajnega, zunanjega, izraščajočega iz slepe, kontingentne igre zgodovinskih naključij. Ne, to zlo je videti scela onkraj časa, onkraj zgodovine, človeku je bržčas lastno na najbolj notranji, najbolj bistven način. Seme, s katerim privekamo na ta svet, ki vseskozi le napol živi, je pač že od začetka črno. To je misel, s katero je menda prešit ves njen pesniški opus, od Somraka iz leta 1964, do lanskoletnih haikujev, zbranih v Naj bo poleti. Ni pa, se razume, to edina misel. Tu je vendarle vseskozi še nekaj drugega; je tista daljna zvezda, visoko nad goro, ki je čez dan sicer ni mogoče videti, a je vseeno ni mogoče pozabiti. Je ta Severnica osebna integriteta, samosvoja individualnost, izbojevana za visoko ceno vseživljenjskega konflikta s filistri, preciozami, ozkosrčneži, škodoželjneži, robavsi, Šentflorjanci in sorodnimi sortami? Je osupljiva, nebrzdana kreativnost, ki brez zatikanj prerašča meje besedne umetnosti v glasbo, igro in celo slikarstvo? Je umetnost sama, ki tistega, ki hoče videti, hrabri, bogati, mu pomaga vztrajati in nemara celo rasti? – Ne vem; vem pa, da je njeno ime Svetlana.

   

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

    

   

Goran Dekleva
O avtorju
Goran Dekleva se kot literarni kritik posveča sodobni slovenski poeziji, o kateri piše v osrednjih slovenskih medijih. Za svoje kritiško delovanje je leta 2009 prejel Stritarjevo nagrado. Bil je član uredništva revije Literatura in sourednik zbrike Prišleki. Kot kulturni novinar redno pripravlja oddaje in prispevke tako za Prvi kakor za ARS program Radia Slovenija.