Pesmi in videopogovor o poeziji, naravi in vojaškem mehanizmu

Lov

Na veliko sem
neslišno lovil zajce:
muha je ubijala, ni bilo strela,
krznene vreče so brez omahovanja padale
na suho travo somraka. Ostali so
čvrsti, z odprtimi očmi, brez kapljice krvi
na zatisnjenih ranah, pravzaprav smešni,
nenevarni v tej smrti, ki ni vzela
življenja, zato je bila prozorna.
Ni mi zmanjkovalo krogel,
njim pa smrti ne; ves čas so jo producirali
po jarkih in zemljankah.
Spušča se jesen, to bo.

***

Ministrstvo za obrambo

Kdor je hrepenel po celoti
nikoli ni našel sreče

Živeti zjutraj: čakati zgodbo
in le stavke držati za lase

Stvari so večje od naše motne sreče
daljše od prividov večne prisotnosti
močnejše od zveze od zavesti do zavesti

Za razliko od leske
na platano lahko splezaš

Lubje se ločuje in padaš
na razpokan asfalt pred ministrstvom

Parada tankov
z ničimer ne spreminja prostora
najmanj pa časa

V cevi je prihodnost
in nekaj preteklosti mesa

pod železom čepi
vrnitev na začetek
in konec

Zgodovina se deli na mimohod brigad

ne moremo
mimo njihovega marša

***

In kaj če to mesto
Kaj če ulice nasilja
Sanje so jih sezidale, da bi bile še globje ranjene, zdaj
imajo imena nikoli ranjene svobode
Apollinairova Nietzchejeva

Mi iščemo stanovanje
Pomisli, iskati stanovanje v mestu bolj odraslem in bolj trdnem od resničnosti
pred
nekim končnim obračunom, voha se
ulice so pripravljene na boj
mi smo si premislili, toda v snu se zbiramo
da bi branili dan
Majhno gnezdo na ozkem
klancu za bolnišnico
Gol, mravljinčast od jeseni, boš mislil
Dobro je in tam nas mogoče nikoli ne najdejo, gredo
mimo mišje luknje kakor v risanki

In kaj če to mesto
Kaj če te ulice čakajo
V nekem globoko ranjenem času v nas, ki smo si premislili
a bomo morali spet dvigniti zastave
ki ne poznajo bližine, le
krvava kopja

Takrat v tem ugašanju kosti
pritiskanju vseh volitev

si bom želel izvedeti število luči in senc
ki preostajajo svetu

Najbolj jasnih na krhki topografiji
tvojega na ulicah
izgubljenega telesa

***

Bruckner ex machina

mesto katedral mesto čez reko
odpira vrata svoje katedrale
v cerkvi pokljanje praskanje šepet
od enega do drugega stranskega oltarja
se rahitično križajo roke mrličev
ob somraku ob zaključku obhodu kadilo
ne lebdi več v zraku lebdijo stebri
svetišča na pragovih votlih
domov zgoraj v hribih kapljajo zvezde
in skozi mrtve veje gozd tiho žari
skupaj zahod in najava milosti
pradavne in dolgočasne. Po pragovih praznega kolodvora
zvoni medenina tri štiri stoletja se nekaj
igra potem pa se utrdbi cerkve v mraku
dodajo zvonik orgle in rdeči in črni zvonovi
in rogovi močnih lovcev v noči
stresajo s treskanjem rogovje z jelenjadi
kopljejo poti s petami nori lovci od vere
v nadaljevanje zavesti izlive smrti in vina
in potem se ponorela objava ljubezni gradi
povsod pod obokom zemlje in svita
v stene in stebre se zajeda ostra in neusmiljena
kakor božja milost grmi v zoro
po timpanih kotalika srečo po klifu mesta

Pesmi drugih avtorjev in avtoric

Prevedel Jurij Hudolin

(fotografija Milovan Milenković) Jurij Hudolin se je rodil leta 1973 v Ljubljani, kjer je tudi maturiral in na Filozofski fakulteti študiral primerjalno jezikoslovje. Od leta 1995 je svobodni književnik. piše poezijo, prozo, scenarije in kolumne v različne slovenske časopise. Deluje tudi kot prevajalec in urednik. Živi v Ljubljani. Prejel je nagrado Slavka Gruma (1991), bil nominiran za za Čašo nesmrtnosti, Veronikino nagrado (2013) in nagrado kresnik (2014).