Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje Vrabec Anarhist. Društvo slovenskih pisateljev., ,
Goran Čolakhodžić je spomladi 2019 gostoval v Ljubljani v okviru projekta The Ulysses’ Shelter, pri katerem sodeluje Društvo slovenskih pisateljev. Igor Divjak se je z njim pogovarjal o razmerju med poezijo, naravo in vojaškim mehanizmom. (Opravičujemo se, ker je posnetek slab zaradi vetra. )
***
Lov
Na veliko sem
neslišno lovil zajce:
muha je ubijala, ni bilo strela,
krznene vreče so brez omahovanja padale
na suho travo somraka. Ostali so
čvrsti, z odprtimi očmi, brez kapljice krvi
na zatisnjenih ranah, pravzaprav smešni,
nenevarni v tej smrti, ki ni vzela
življenja, zato je bila prozorna.
Ni mi zmanjkovalo krogel,
njim pa smrti ne; ves čas so jo producirali
po jarkih in zemljankah.
Spušča se jesen, to bo.
***
Ministrstvo za obrambo
Kdor je hrepenel po celoti
nikoli ni našel sreče
Živeti zjutraj: čakati zgodbo
in le stavke držati za lase
Stvari so večje od naše motne sreče
daljše od prividov večne prisotnosti
močnejše od zveze od zavesti do zavesti
Za razliko od leske
na platano lahko splezaš
Lubje se ločuje in padaš
na razpokan asfalt pred ministrstvom
Parada tankov
z ničimer ne spreminja prostora
najmanj pa časa
V cevi je prihodnost
in nekaj preteklosti mesa
pod železom čepi
vrnitev na začetek
in konec
Zgodovina se deli na mimohod brigad
ne moremo
mimo njihovega marša
***
In kaj če to mesto
Kaj če ulice nasilja
Sanje so jih sezidale, da bi bile še globje ranjene, zdaj
imajo imena nikoli ranjene svobode
Apollinairova Nietzchejeva
Mi iščemo stanovanje
Pomisli, iskati stanovanje v mestu bolj odraslem in bolj trdnem od resničnosti
pred
nekim končnim obračunom, voha se
ulice so pripravljene na boj
mi smo si premislili, toda v snu se zbiramo
da bi branili dan
Majhno gnezdo na ozkem
klancu za bolnišnico
Gol, mravljinčast od jeseni, boš mislil
Dobro je in tam nas mogoče nikoli ne najdejo, gredo
mimo mišje luknje kakor v risanki
In kaj če to mesto
Kaj če te ulice čakajo
V nekem globoko ranjenem času v nas, ki smo si premislili
a bomo morali spet dvigniti zastave
ki ne poznajo bližine, le
krvava kopja
Takrat v tem ugašanju kosti
pritiskanju vseh volitev
si bom želel izvedeti število luči in senc
ki preostajajo svetu
Najbolj jasnih na krhki topografiji
tvojega na ulicah
izgubljenega telesa
***
Bruckner ex machina
mesto katedral mesto čez reko
odpira vrata svoje katedrale
v cerkvi pokljanje praskanje šepet
od enega do drugega stranskega oltarja
se rahitično križajo roke mrličev
ob somraku ob zaključku obhodu kadilo
ne lebdi več v zraku lebdijo stebri
svetišča na pragovih votlih
domov zgoraj v hribih kapljajo zvezde
in skozi mrtve veje gozd tiho žari
skupaj zahod in najava milosti
pradavne in dolgočasne. Po pragovih praznega kolodvora
zvoni medenina tri štiri stoletja se nekaj
igra potem pa se utrdbi cerkve v mraku
dodajo zvonik orgle in rdeči in črni zvonovi
in rogovi močnih lovcev v noči
stresajo s treskanjem rogovje z jelenjadi
kopljejo poti s petami nori lovci od vere
v nadaljevanje zavesti izlive smrti in vina
in potem se ponorela objava ljubezni gradi
povsod pod obokom zemlje in svita
v stene in stebre se zajeda ostra in neusmiljena
kakor božja milost grmi v zoro
po timpanih kotalika srečo po klifu mesta
Pesmi drugih avtorjev in avtoric
Prevedel Jurij Hudolin
(fotografija Milovan Milenković) Jurij Hudolin se je rodil leta 1973 v Ljubljani, kjer je tudi maturiral in na Filozofski fakulteti študiral primerjalno jezikoslovje. Od leta 1995 je svobodni književnik. piše poezijo, prozo, scenarije in kolumne v različne slovenske časopise. Deluje tudi kot prevajalec in urednik. Živi v Ljubljani. Prejel je nagrado Slavka Gruma (1991), bil nominiran za za Čašo nesmrtnosti, Veronikino nagrado (2013) in nagrado kresnik (2014).
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: