/ 

Vdihi prepoznav

 

Miriam Drev o poeziji Gašperja Trčka

Kratek, prekratek je bil dih mladega umetnika Gašperja Trčka, ki ga je neizprosna bolezen iztrgala njegovi ustvarjalnosti, družini, prijateljem, nam vsem. Poleg raziskovanj in uvidov na svoji likovni in glasbeni poti mu je intenzivni utrip njegove samoizraznosti narekoval pesmi že kot srednješolcu in pozneje študentu. V Gašperjevih pesmih se zavest o sebi in tem, kar ga obkroža, kaže kot zrela, povsem zunaj časovnic. Njegov pesniški jezik se razodeva v odmikih, ko svet doživlja kakor priča, spet v drugih verzih pa je v središču on sam s svojo senzibilno estetsko in doživljajsko dojemljivostjo. Njegova poezija, izpovedno neposredna, v verze prebesedi upanje in brezup; iz nje vre lakota po bivanju, z druge strani pa pronicajo nepričakovane, presenetljive slutnje o minevanju. In vendar pesmi Gašperja Trčka v sebi zbirajo predvsem čudenje, milino, luč.

 
 

***

 

Vdihi prepoznav

Pesmi Gašperja Trčka (1994–2018)

   Bi bil še vedno tukaj,
če bi brisal sledi?
Stopil sem na trnje.
Zdaj vem.

 

***

 

Tako bom pisal
da bom vedel
točno kaj sem napisal
samo jaz
samo zase
ko bo bral kdo drug
ne bo vedel
kaj sem napisal

vedel bo samo
kaj je prebral
videl bo sebe
in tako je prav

 

***

 

Ostal sem brez sebe

prazna sapa
diha sama
izven mojega telesa

obrazi se utapljajo v spominih
in nasmeh v mahajoči dlani

v mojem srcu je moka
v glavi praznina

kot bi nekaj pozabil
tam

 

***

 

hodnik se kot kača
zvija pred mojimi očmi
se množi in razpolavlja
in tisočero koncev
ogrinja v temno snov

za menoj se stene krčijo
drobijo še rastoče kapniške stebre
in stiskajo zrak v prostoru
da se noč napihuje
huje od vesolja

če se ozrem
mi pulzar scvre obraz

zato hodim

napenjam oči
da bi videl
po kateri poti
so posejane zvezde
a kaj ko se premikajo
skupaj z menoj

ne vem kje bodo rastle
ko bom tam kjer so sedaj

samo hodim lahko

samo hodim –
po tisti poti
kjer najlepše rastem jaz

 

***

 

čakam

zvezdna odeja ziblje svet v sen
in v spanec skriva pšenična zrna

kjer je noč
ne čutiš

če ne čutiš
boli najhuje

vsako zrno
nekoč plod toplega diha
sedaj lebdi zamrznjeno v niču
in dih v grlu
lepljiv in hladen

čas ne ve več kam
zato smo pozabili nase
in ker je hoja sedaj
le še stokanje
stojim tukaj
nikjer
s teboj
in brez tebe

čakam

 

***

»x«

 

včasih se ujameš
v neskončnost šumov
tisoče srebrnih kapljic prši okoli tebe
doneči zvoki sproščajo mogočne vibracije
ki ti kožo spreminjajo v prhutanje kril
rahle meglice te skrijejo v zavetje svojih skrivnostnih razsežnosti
in mimo tebe drsijo platna časa
povsod si                                                                                                    in nikjer

 

***

 

Ne puščaj se za seboj

 

Imaš tri oči
skodelico namesto nosu
nogavice iz sprevrženih sanj
predpotopno prevozno sredstvo
premajhna ušesa
tresoče perilo
in odtrgana krila?

(pa kaj.)

Samo krila poišči
in pojdi naprej

ne puščaj se za seboj

 

***

 

tok tok

 

ta cesta sploh ni več cesta
in dlje ko gledam nazaj
bolj se mi zdi
da sploh nikoli ni bila

saj ne vem
ali bi noč ugašala drugače
če bi bolje videl
ali bi bolje videl
če bi noč ugašala drugače

zagotovo pa
cesta ne šumi
ne vleče

prevrača
pljuva
spodjeda
poplavlja
in motni

in gotovo je
da če ta cesta ni reka
je ocean

brez obale

***

 

Rad slikam

 

Rad slikam.
Na sinje ozadje
zabodem rjave bodice
in čeznje razpnem pahljačo
zelenečega listja in rdečih peres.
Za njo razmažem soj nočnega neba
in vanj vtisnem globino gladine pod njim.
Vse slike so takšne.

Na prvo potem narišem
mogočno obzidje široke reke
in luči, ki svetijo iz njegovih oken.

Nato dodam vse nas. Srečne (Najbrž.)
Na drugo dodam še več nas.
tokrat smo tudi malo beli.

Na tretji nas je enako.
Tokrat je belih veliko več
in pahljača je začela poganjati.
Na četrti je tukaj samo še pahljača.

 

***

 

… Življenje je kot utrinek. Neusmiljeno je vrženo na svojo pot. Težko in hladno, a vendar lepo in toplo. Ne ve,  zakaj je. Ne vem, kam gre. Ve, kam si želi, a želja se ne uresniči vedno. Čeprav goreča. Sprva ga ne vidimo, a ko se pojavi, je deležno vse naše pozornosti. Pojavi se od nikoder in zažari. Sveti nam in nas polni s pogumom. Takrat se mu zdi, da je pot pred njim še dolga in se po njej brezskrbno poda. S časom svoj žar izgublja in na koncu ugasne. Zavlada tema. A ni obstajalo zaman. Spomin nanj ostane večen. Četudi je žarelo le za trenutek.
Življenje je kot utrinek …

 

Pesmi je izbrala Miriam Drev

 

 

Gašper Trček
O avtorju
Gašper Trček (1994–2018) je bil skladatelj, multiinstrumentalist, študenta jazz trobente ter videa in novih medijev