Miriam Drev o poeziji Gašperja Trčka
Kratek, prekratek je bil dih mladega umetnika Gašperja Trčka, ki ga je neizprosna bolezen iztrgala njegovi ustvarjalnosti, družini, prijateljem, nam vsem. Poleg raziskovanj in uvidov na svoji likovni in glasbeni poti mu je intenzivni utrip njegove samoizraznosti narekoval pesmi že kot srednješolcu in pozneje študentu. V Gašperjevih pesmih se zavest o sebi in tem, kar ga obkroža, kaže kot zrela, povsem zunaj časovnic. Njegov pesniški jezik se razodeva v odmikih, ko svet doživlja kakor priča, spet v drugih verzih pa je v središču on sam s svojo senzibilno estetsko in doživljajsko dojemljivostjo. Njegova poezija, izpovedno neposredna, v verze prebesedi upanje in brezup; iz nje vre lakota po bivanju, z druge strani pa pronicajo nepričakovane, presenetljive slutnje o minevanju. In vendar pesmi Gašperja Trčka v sebi zbirajo predvsem čudenje, milino, luč.
***
Vdihi prepoznav
Pesmi Gašperja Trčka (1994–2018)
Bi bil še vedno tukaj,
če bi brisal sledi?
Stopil sem na trnje.
Zdaj vem.
***
Tako bom pisal
da bom vedel
točno kaj sem napisal
samo jaz
samo zase
ko bo bral kdo drug
ne bo vedel
kaj sem napisal
vedel bo samo
kaj je prebral
videl bo sebe
in tako je prav
***
Ostal sem brez sebe
prazna sapa
diha sama
izven mojega telesa
obrazi se utapljajo v spominih
in nasmeh v mahajoči dlani
v mojem srcu je moka
v glavi praznina
kot bi nekaj pozabil
tam
***
hodnik se kot kača
zvija pred mojimi očmi
se množi in razpolavlja
in tisočero koncev
ogrinja v temno snov
za menoj se stene krčijo
drobijo še rastoče kapniške stebre
in stiskajo zrak v prostoru
da se noč napihuje
huje od vesolja
če se ozrem
mi pulzar scvre obraz
zato hodim
napenjam oči
da bi videl
po kateri poti
so posejane zvezde
a kaj ko se premikajo
skupaj z menoj
ne vem kje bodo rastle
ko bom tam kjer so sedaj
samo hodim lahko
samo hodim –
po tisti poti
kjer najlepše rastem jaz
***
čakam
zvezdna odeja ziblje svet v sen
in v spanec skriva pšenična zrna
kjer je noč
ne čutiš
če ne čutiš
boli najhuje
vsako zrno
nekoč plod toplega diha
sedaj lebdi zamrznjeno v niču
in dih v grlu
lepljiv in hladen
čas ne ve več kam
zato smo pozabili nase
in ker je hoja sedaj
le še stokanje
stojim tukaj
nikjer
s teboj
in brez tebe
čakam
***
»x«
včasih se ujameš
v neskončnost šumov
tisoče srebrnih kapljic prši okoli tebe
doneči zvoki sproščajo mogočne vibracije
ki ti kožo spreminjajo v prhutanje kril
rahle meglice te skrijejo v zavetje svojih skrivnostnih razsežnosti
in mimo tebe drsijo platna časa
povsod si in nikjer
***
Ne puščaj se za seboj
Imaš tri oči
skodelico namesto nosu
nogavice iz sprevrženih sanj
predpotopno prevozno sredstvo
premajhna ušesa
tresoče perilo
in odtrgana krila?
(pa kaj.)
Samo krila poišči
in pojdi naprej
ne puščaj se za seboj
***
tok tok
ta cesta sploh ni več cesta
in dlje ko gledam nazaj
bolj se mi zdi
da sploh nikoli ni bila
saj ne vem
ali bi noč ugašala drugače
če bi bolje videl
ali bi bolje videl
če bi noč ugašala drugače
zagotovo pa
cesta ne šumi
ne vleče
prevrača
pljuva
spodjeda
poplavlja
in motni
in gotovo je
da če ta cesta ni reka
je ocean
brez obale
***
Rad slikam
Rad slikam.
Na sinje ozadje
zabodem rjave bodice
in čeznje razpnem pahljačo
zelenečega listja in rdečih peres.
Za njo razmažem soj nočnega neba
in vanj vtisnem globino gladine pod njim.
Vse slike so takšne.
Na prvo potem narišem
mogočno obzidje široke reke
in luči, ki svetijo iz njegovih oken.
Nato dodam vse nas. Srečne (Najbrž.)
Na drugo dodam še več nas.
tokrat smo tudi malo beli.
Na tretji nas je enako.
Tokrat je belih veliko več
in pahljača je začela poganjati.
Na četrti je tukaj samo še pahljača.
***
… Življenje je kot utrinek. Neusmiljeno je vrženo na svojo pot. Težko in hladno, a vendar lepo in toplo. Ne ve, zakaj je. Ne vem, kam gre. Ve, kam si želi, a želja se ne uresniči vedno. Čeprav goreča. Sprva ga ne vidimo, a ko se pojavi, je deležno vse naše pozornosti. Pojavi se od nikoder in zažari. Sveti nam in nas polni s pogumom. Takrat se mu zdi, da je pot pred njim še dolga in se po njej brezskrbno poda. S časom svoj žar izgublja in na koncu ugasne. Zavlada tema. A ni obstajalo zaman. Spomin nanj ostane večen. Četudi je žarelo le za trenutek.
Življenje je kot utrinek …
Pesmi je izbrala Miriam Drev
