/ 

Pesmi iz zbirke »Čustvena obrt«

   
Gabriele Borgna – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Primož Sturman o prevedenih pesmih Gabriela Borgne

Kdo pravi, da nas družbena omrežja nujno in samo odtujujejo? Brez Facebooka bi se Gabriele Borgna in Primož Sturman težko spoznala. Zaenkrat nista še nič razpravljala o tem, zakaj rada pišeta. Strinjata pa se, da imata rada morje. Gabriele ga sicer lahko zagleda z okna svojega stanovanja v mestecu Porto Maurizio v Liguriji, Primož pa mora sesti v avto in se kakih deset minut peljati, da se mu odpre pogled na Tržaški zaliv.

  

***

  

A ca’ de Jose
(au Portu)1

   

Uleziva se v trebuh te košare
ostre zemlje, kjer najine ljubezni
v črnobelem še vedno spijo
brez predaha, brez minevanja.
Čutiš ta vonj tišine?
Posluša te. In vse o tebi
odkriva ter se uči med ždenjem,
goljufanjem in skrivanjem
med agavo in rožmarinom.
Skozi oblake,
polne neznank, nam narava govori
znotraj oči v pisanju neba
z lastovkami in ideogrami.
Pomagaj mi pripeti vsako
posamezno bol na nitke
obešalnika, vzgojenega za trd
poklon tramontani.
Za roko me vodi
k rojstvu peščenih sanj,
ko si med počasnim vdihovanjem morja
obljubljava življenjsko sol …

  

1Pri Joseju doma (v Portu Mauriziu)

  

***

   

Poklon

  

Amore,
na naju ne pada
sneg, ampak bela moka,
ki jo misli gnetejo
in ki v tvojem imenu vzhaja,
da bi v toplini spominov spekla
starodavni, čudežni kruh.
V lomljenju boš začutila
vonjave daljnega časa,
ki jih bova skupaj podoživela.
Bil sem požrešen v času posta,
neveren ob veliki noči,
nepremično sem čakal,
kot krivec pričakuje
obsodbo ali oprostitev …
In ti si prišla ob božiču
kot najlepše darilo.

  

***

   

Odjuga

  

                              Sneg ob jezeru je pesem, ki
                              s starodavno goro tekmuje
                              za ključ do besede
                              življenje.

Otrok, kaj delaš sam samcat tam zunaj?
Morda čakaš mamo?
Dovolj si star, da ne smeš več jokati,
igrače pusti malčkom
in prenehaj že z iskanjem očeta
v objemu vsakega neznanca.

Čas je minil in ti si se izgubil,
ko si obstal.

Nobena svetloba te ne bo obsijala
in te naredila za nesmrtnega boga,
ne bo je ženske in ne bo ga moškega,
ki bi ti podaril zaupanje,
ki si ga sam ne znaš.

    

***

   

Srce odpri
in omogoči vstop vanj.

   

Ne boš se zbudil kot heroj v oklepu,
pripravljen ubiti troglavega zmaja,
nikoli ne boš bikoborec v središču arene,
ki poljublja jeklo, ki določa trenutek,
v katerem se, morda, lahko prerodimo.

Zdi se mi, da mi tudi tole očita
noč, ko bobni med soteskami …

Bolje, da se naglo vrnem
in spravim na varno misli
ter s koledarjev odvežem
dolge, okrutne zime …

  

***

  

Otroku, ki prihaja

  

V listanju pričakovanja se vprašujem,
odkod prihajaš in kam greš,
saj si že točka bega s tega
planeta, vrtoglavi utrinek lepote,
ki ugrabi vse čute
in jih zaljubi vase.

Pogosto boš naliv zmede,
iztrgan molčečim uram,
ko bodo misli tistega, ki te ima rad,
težko dohajale tvoj korak.

Saj ni pomembno.

Meni boš ostal, kar si,
torej obrat od niča,
obraz neprevedljive dobrote,
ki vse ohrani v sebi in
vse, vse povzema.

  

***

  

Samci

  

V ugasli sivini papirja in tobaka,
med nogami nezavestnega trga
prisluhnem pesmi palm,
uglašeni z ozkim pišem
in minljivo slavo nekega poletja,
mrtvorojenega zaradi preveč jeseni.
Pogrešam tvoje izstegnjene roke
pred objemom, najine gole
rastline na poševni travi, zime,
ki sva jih prebila med žvečenjem želja …
Nikoli več se moja moškost
ni tako ponosno
slekla kot ob tovariškem
scanju na suhozidove
med bolečimi sprehodi
pozne pomladi …

   

***

  

Mrtvi tir

   

Izpraznjeni peroni vzdolž
tirov brez vsake številke.
Pogrešan turkizni balonček
se je odrekel bolečemu iskanju malih
rok, kamor se zvezati za vse življenje.
Gledam njegovo utapljanje v nasipu
med kadavri cigaret
in razmišljam, kako bi bilo kaditi
vsa pepelnata poročila
o srečanjih in slovesih.
V pisku lokomotive
ostajata le prevara v krempljih
bankine in vprašanje v potovalki …

– Po postaji, kaj? –

  

***

  

Selivec

  

Pastir skritih senc
se klatim v sebi vzdolž
drevoredov korenin, ki si želijo
v nebo s plesom.

V prsih drgeti modrice na udaru
včerajšnih šarenic, ki so že spomin.

Kdo ve, če bo lebič potešil
moja načeta usta
na temelju srca.

Ne vpelji nas

Kako je težka, moj Bog,
skušnjava, s katero me mučiš
v tej osamljeni Sahari.
S kolikimi odbijajočimi prividi
me siliš k vpitju, delaš me norega
in koliko soli treseš na odprte živce!
Daješ mi z žejo napolnjeno čutaro
in kruto je pitje
mojemu razjedenemu grlu.
Želiš, da osvobajam, in delaš me za spono,
želiš, da lajšam, in delaš me za klešče,
želiš, da kaznujem, in mi puščaš srce …

A vse to – namreč – zaradi katere ljubezni?

    

    

    

Poezija drugih avtorjev in avtoric

Prevedel Primož Sturman

  

Gabriele Borgna – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Gabriele Borgna
O avtorju
Gabriele Borgna (Savona, 1982) živi v kraju Porto Maurizio v deželi Ligurija. Njegove pesmi so objavljene v antologijah, na spletu in v literarnih revijah. Na poetičnem bienalu v Alessandrii v Piemontu (Biennale di Poesia di Alessandria) je bil uvrščen med najboljše italijanske pesnike, mlajše od 35 let. Njegov pesniški prvenec Artigianato sentimentale (Čustvena obrt) je izšel leta 2017 pri založbi Puntoacapo Editrice. Spremno besedo je pripisal pesnik Giuseppe Conte, predstavili pa so jo na Mednarodnem salonu knjige v Torinu (Salone Internazionale del Libro di Torino) in na Mednarodnem festivalu poezije v Genovi (Festival Internazionale di Poesia di Genova).