/ 

Druge umetnosti na frankfurtskem knjižnem sejmu

 

Devtindvajsetega maja je bil v prostorih Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani četrti od petih posvetov, kakšni naj bodo cilji in sredstva, ko se bo Slovenija leta 2022 kot častna gostja predstavila na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu. Tema tega posveta je bila, kako želimo [v predstavitev] pritegniti preostala umetniška področja.

Zbralo se je šest gostov z različnih (neliterarnih) umetniških področij. Osrednja nit in tudi začetno vprašanje, zastavljeno vsem gostom, je bilo, kako (kot kdo oziroma kaj) bi se Slovenija v Frankfurtu želela predstaviti ter katere so glavne identifikacijske točke slovenske kulture, ki bi jih bilo vredno in nujno postaviti v fokus. Gostje so odgovarjali izmenično, vsak glede na področje svoje stroke oziroma delovanja. Nekateri so se osredotočili na vsebino konkretnih predlogov, nekateri pa so se razmišljali o načinu, kako naj bo [ta] vsebina predstavljena.

Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra (SFC), je poudarila pomembnost nemškega filmskega prostora, saj v knjižnem sejmu v Frankfurtu vidi pot filmskega Berlinala, kar bi bil za slovenski film pomemben mejnik. Barbara Čeferin, direktorica Galerije Fotografije, je z vidika fotografske umetnosti glede nekatere vse bolj uveljavljene sodobne ustvarjalce predlagala navezavo na Janeza Puharja, izumitelja fotografije na steklo. Poudarila je, da Puharjevo ustvarjanje vidi kot zgodovinsko in vsebinsko iztočnico, predstavitev fotografije pa bi se prav lahko hkrati osredotočala na mlajše fotografe. Marjeta Lavrič, direktorica Centra kulture Španski borci, je med drugim poudarila Frankfurt kot izhodišče za posamezne slovenske ustvarjalce, kar bi se morebiti odražalo s predstavnikom na mednarodnem sejmu v Düsseldorfu, kjer se predstavi šest različnih ustvarjalcev.

Urška Brodar je v imenu SMG izrazila zaskrbljenost nad repertoarji v slovenskem gledališkem prostoru. Predlagala je, da se raje (pre)usmerimo v sodobne umetniške prakse in ne vztrajamo z zastarelimi uprizoritvami, ki motiviko zajemajo iz situacij in odnosov, ki so nam dandanes tuji in jih več na občutimo na enak način kot nekoč. Želimo si predstaviti pluralnost razmišljanja in ne »koncepte 19. stoletja«. S področja dramatike je konkretneje poudarila zmedo in nejasnost, kaj sploh je primerno dramsko besedilo (kakšni so standardi) in kako naj jih beremo? Blaž Peršin, direktor MGML, je Brodarjevi pritrdil in povzel, naj gremo »v sodobnost, ne v anahronizme«. Zatem je še poudaril, da bo treba poiskati lokalne partnerje in jih seznaniti s slovenskim ustvarjanjem.

Zdenka Badovinac, direktorica ljubljanske Moderne galerije, se je strinjala, naj Frankfurt ne bo toliko promocija naše vsebine kot dialog s srednjeevropskim prostorom; ne agresivna predstavitev, ampak iskanje umestitve v nemški prostor, vnos nečesa našega. Njene pobude k upoštevanju navezave na tuje avtorje so požele dober sprejem pri sogovorcih, ki se strinjajo, da si je treba prizadevati, da bo lastnost predstavitve odprtost v mednarodnost in ne zgolj staromodna enoličnost, konzervativnost. Nasploh tudi Nemci na tovrstnih dogodkih ne promovirajo toliko nemške kulture, ampak predvsem govorijo o fenomenih v nemški družbi.

V pogovoru je s strani poslušalcev naneslo na organizacijsko vprašanje, kdo bo koordiniral projekt – ali bo imelo vsako umetniško področje svojega kuratorja ali bomo imeli enega kuratorja, ki bo imel dovolj široko znanje in izkušnje, da bo znal vsa področja konceptualno povezati. Gostje so se strinjali, da je težko najti enega takšnega posameznika ter da bi bilo verjetno najbolj smiselno sestaviti majhno in trdno ekipo, pri čemer so posebej omenili željo, da bi se ekipi pridružil tudi kakšen tuji kurator. To ni najskromnejša želja, a bilo bi dobro, da se tudi na ta način v ekipo vnesejo dodatni (medkulturni) dialog in izkušnje, po drugi strani pa se s tem projekt nekoliko zaščiti.

Ustvariti želimo sinergično predstavitev s čim bolj enotno vizijo. Vzpostaviti je treba, menijo gostje, dialog z multikulturnostjo v Evropi in se zatorej kot Slovenci predstaviti s svojim družbenim obrazom, ne naravnimi danostmi. Četudi smo na svojo zeleno deželo ponosni in jo imamo radi, je Frankfurt priložnost, da Evropi pokažemo, kdo smo kot ljudje, kakšne so naše stiske, kaj je naše ustvarjanje in ne le, kje živimo. Letos je primer male države v frankfurtskem naboru sodelujočih Gruzija, ki se zelo trudi predstaviti se s svojo celotno podobo; v Nemčijo prihajajo ne le s svojo literaturo in umetnostjo, ampak tudi odkritji z naravoslovnih in drugih področij. Poudarjeno je bilo, da je Nemčija država, v kateri je na račun Slovenije verjetno ukoreninjenih nekaj družbenih predsodkov, pričakovanj, klišejev – tudi prtljage iz preteklosti, predvsem v navezavi na našo identiteto iz prejšnjega stoletja. Gostom se zdi, da je treba ta pričakovanja preseči tako, da naslovimo aktualne teme ter nastopimo karseda pregledno.

Ena od zaključnih tem pogovora je bilo vprašanje, kakšna je navezava drugih umetniških področij, torej fotografije, plesa, filma in podobnih, na literaturo, ki naj bo osrednja umetniška zvrst, saj vendar govorimo o nastopu na knjižnem sejmu. Pojasnjeno je bilo, da bo seveda velik poudarek namenjen slovenski knjigi, konec koncev pa je tudi knjiga le eden od medijev, medtem ko je njena vsebina prenosljiva na več področij. Bučarjeva je posebej poudarila prizadevanja za dodatna sredstva – in s tem uresničitev filmske adaptacije kakšnega literarnega dela, na čemer je slovenski film v osnovi zrastel (spomnimo se: Na svoji zemlji, Kekec, Samorastniki, Cvetje v jeseni in številni drugi). Čeferinova je s svojega področja omenila tako imenovane fotoknjige (angl. photo books), ki jim priljubljenost v zadnjem času (upravičeno) raste.

Nekateri projekti bodo bolj neposredno povezani med sabo, nekateri se bodo stekali po bolj samostojnih, (tudi) že utečenih poteh, hkrati pa se bodo vsi vračali k nekemu enotnemu konceptu. »Ne the best of, ampak the best for,« pravi Peršin. Rečeno je bilo, da večjih nemških institucij, s katerimi bi morda hoteli stopiti v stik in sodelovanje, ne zanima dejstvo, da nastopaš na knjižnem sejmu v Frankfurtu – so pa pripravljeni podpreti projekte z vizijo in (aktualnim) konceptom.

Strinjamo se, da je potencialov, ki jih s seboj prinaša vloga častne gostje leta 2022, veliko. Zaobjema denimo promocijo slovenske ustvarjalnosti, prebojno možnost za posamezne ustvarjalce, pridobivanje novih partnerjev, povabila za sodelovanje na drugih dogodkih in podobno. Glede na posvet 29. maja se zdi, da so v širši ekipi za Frankfurt 2022 posamezniki, ki so strokovni in razmišljajoči. Ključno vprašanje se torej ne zdi toliko, ali se bo nabralo dovolj idej in ali bodo te ideje dobre, temveč bolj to, ali se bo našlo tistih nekaj posameznikov, ki bodo znali in upali prijeti za vajeti ter ustvariti poenoten, udaren koncept. Treba bo torej predvsem paziti, da vizija ostane jasna in da se posamezni projekti ne razdrobijo preveč.

 

 

Luka Benedičič
O avtorju
Letnik '98, rojen v Kranju. Trudi se bivati v več krajih in časih hkrati, a mu ne uspeva. Od nekdaj ga vleče na Mediteran. Sicer ljubitelj filmov, peščenih plaž in gotskih cerkva. Kar je, je zmes matematike in mistike. Tudi urednik na portalu Pesem si in finalist Prangerjeve Mlade kritike.