Franjo Nagulov – Tomo Podstenšek – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Tomo Podstenšek o zadnji zbirki Franja Nagulova
V svoji zadnji zbirki Dežela zahajajočega sonca (Zemlja zalazećeg sunca, Brodski kulturni krug & Đakovački kulturni krug, 2019) Nagulov uspešno prepleta družbenokritično, poetološko in intimistično tematiko. Na svež, pogosto ironičen in rahlo provokativen način preizprašuje položaj umetnika in človeka v regresivno naravnani družbi, v kateri prevladujejo hipokrizija, korupcija, antiintelektualizem, skrajni nacionalizem, populizem, obremenjenost s preteklostjo itd.
***
Pozdrav zahajajočemu soncu
Dežela zahajajočega Sonca v en glas prepeva:
Svetloba je Tema!
Tema je Svetloba!
Svetloba je Tema!
Tema je Svetloba!
Dežela zahajajočega Sonca v en glas prepeva:
Svetloba je Tema!
Tema je Svetloba!
Svetloba je Tema!
Tema je Svetloba!
Dežela zahajajočega Sonca v en glas prepeva:
Svetloba je Tema!
Tema je Svetloba!
Svetloba je Tema!
Tema je Svetloba!
Dežela zahajajočega Sonca v en glas prepeva:
Svetloba je Tema!
Tema je Svetloba!
Svetloba je Tema!
Tema je Svetloba!
***
Mesto je poskrbelo, da je pesniški odred, z izjemo
sovražno nastrojene manjšine, zadovoljen.
Svoje programirane metafore objavljajo v lokalnih
glasilih, nakar jih šefi dobrovoljno potrepljajo
po ramenu, odobravajoč družbeno sprejemljivo berljivost
povprečja.
***
V deželi zahajajočega Sonca povprečnim postavljajo spomenike.
V povprečni deželi. V deželi, ki so jo naredili povprečno. Ki bo,
po enostavni analogiji, tudi sama postala spomenik. Škoda,
da je toliko sveč dogorelo.
***
Najboljši med našimi predniki so sanjali svobodo.
Predstavljali so si jo z otrokom v naročju. Zastavo. Kroglo
v nezaželenem čelu. Najboljši med našimi predniki so zavrnili
umik in končali na trgu, katerega disciplina je pod
videonadzorom; umrli so med gledanjem, kako zahaja Sonce.
Umrli so med čakanjem reform.
Umrli so med čakanjem na smrt.
***
Pooblaščeni distributerji domoljubja za deželo
zahajajočega Sonca so sprejeli odločitev: večen
ogenj bo sijal na grobove očetov naroda tudi
takrat, ko bo vsem postalo jasno, da večnosti
ni dovolj za vse.
***
Nek dobronamernež me je, potem ko se je predstavil kot glas
razuma, z grozečim glasom
opozoril: odnehaj, kurbin sin,
zlo je nepremagljivo!
***
Kljub opozorilom sem se odločil, da napadem
z vsemi razpoložljivimi sredstvi: z denarjem, ki sem ga zbral
z dodatnim delom. Z jezikom, ki ni moj. Z vestjo,
sposojeno iz filmske klasike. Potem sem vzel nož
in olupil jabolko, ki sem ga težko dihajoč dolgo žvečil. Za
potrebe jutrišnjih očividcev sem pustil vrata odprta.
Celo noč ni vstopil nihče. Bil sem nag. Bilo jim je
nerodno.
***
Največji sinovi dežele zahajajočega Sonca
ne delajo nič. Drugi delajo namesto njih. Oni pa se
družijo drug z drugim in tako skrbijo za nacionalne
interese. Pod budnim očesom novega spomenika,
na dovčerajšnjem Trgu mešanih zakonov, v
pomanjkanju ljudi postavljajo v ravne vrste golobe, ki bodo,
ko se končno naučijo leteti, tudi
sami odšli.
***
V deželi zahajajočega Sonca imajo vojni zločinci predavanja: z
božjim blagoslovom in podporo akademske skupnosti, v
dragih oblekah, skrbno počesani in z novimi zobmi, še nikoli
bolj pripravljeni razložiti mladim, kaj je dobro in kaj zlo. V deželi
zahajajočega Sonca bodo njeni klavci končali na koledarjih. Po
njihovih imenih bodo otroci današnjih otrok poimenovali svoje otroke.
***
V deželi zahajajočega Sonca si svetovnonazorski pokvarjenci
gradijo velike hiše, obkrožene z ves čas pokošenimi
travniki, na katerih se otroci igrajo s psi;
v deželi zahajajočega Sonca je svetovni nazor pot
k nepremičnini, ljubezen pa pot proti ničevosti.
***
(tistim, ki vedo, četrtič in zadnjič)
Vi, ki veste – veste preveč!
Prevedel Tomo Podstenšek
