/ 

Krik

 

Franci Novak o svoji zgodbi

Zapiski, iz katerih je nastala krajša zgodba Krik, so nastali pred leti, na nekem potovanju z vlakom. Sugestivne podobe, zapomnjene in izpisane na papir, so se ves čas vračale v moje misli kot nekaj, kar bi se lahko povezalo v bolj ali manj zaokroženo celoto; a zgodbo sem dokončal šele pred kratkim – kot da tudi podobe potrebujejo svoj trenutek, svoj čas, da se sestavijo na nov, drugačen način.

 

***

 

Gleda skozi okno vlaka, zemlja je pobeljena s tanko plastjo snega, delci pokrajine, čez katero se je že večkrat peljal, se ponavljajo kot del filma, ki preskakuje. Obrisi otrplih, negibnih stvari vstajajo in izginjajo iz njegovega pogleda: visoki, sajasti dimniki, pravokotne škatle tovarn, rjava sled reke z belimi valovi, tanke bele črte hudournikov, ki se kot kapilare izlivajo v reko, piš mimoidočih vlakov, ki kar ostaja, ko vlaki že odbrzijo mimo.
Gola drevesa z navzgor vijočimi se črnimi vejami izginejo iz okvira okna in se povsem ista vrnejo z druge strani okna.
Kot da sliši kotrljanje težkih snežink po vejah, po mokrih deblih. Kot v sanjah.
Kot v sanjah.
Drobni žvenketajoči zvoki naraščajo in pojemajo v enakomernem ritmu, plasti iz neštetih zvokov se nalagajo ena na drugo. Na vsake toliko časa se z lahnim tleskom odprejo in zaprejo neka vrata, kot da je nekje blizu neka druga dežela, dežela prebuditve.
Zdrami se in pogleda po vagonu, posluša zvoke koles vlaka, ki trkajo ob tračnice, kot bi poslušal glasbo, in opazuje potnike. V sosednji vrsti sedežev zagleda žensko snežno bele polti v dolgi temni obleki. Vidi, kako se smehlja, kako zaljubljeno gleda moža in otroka, ki ji sedita nasproti; njunih obrazov, obrazov moškega in dečka, ne vidi v celoti, vidi ju le s strani, na ozadju zabrisane zimske pokrajine, ki hiti mimo z rjavimi dimniki, s sledjo blatne reke ob črnih drevesih. Deček vstane s sedeža in hodi gor in dol po vagonu, dokler spet ne sede nazaj. Pogovarjajo se, šepetajo, smejijo se eden drugemu, ne razloči njihovih besed. Potem ženska s snežno belo poltjo iz torbe izvleče risalni blok in barvico ter ju poda dečku. »Rad imam rumeno!« zakliče deček in začne risati. Gleda ples pisala v dečkovi roki, vidi, kako z rumeno barvico riše velike kroge in jih barva, kako se črte množijo in zapolnjujejo krog v rumeno obilje, v rumeno eksplozijo na belem papirju. Ženska občudujoče gleda otroka: »Tako rad riše, najraje ima rumeno barvo,« reče moškemu, ki ji sedi nasproti. Nato ji deček vrne barvico in risalni blok in spusti glavo na naslonjalo sedeža. Mati ga pokrije z odejo in deček zaspi.
Ženska potem gleda skozi okno, v šipe, po katerih polzijo kaplje. On gleda v njeno smer, vidi stvari, ki so že zdrsele iz njenega pogleda, kako dokončno izginejo za robom okna. Ko se vlak začne približevati mestu, v katerem je končna postaja, se ženska nagne naprej in se nalahno dotakne dečka, da bi ga prebudila.
Deček glasno zakriči, s kratkim in ostrim krikom.
Potniki vznemirjeno dvignejo glave.
»Vedno je takšen, vedno se zbudi s kričanjem,« reče ženska z nasmeškom na ustih, ko gleda naokoli, kot bi se opravičevala.
Potem vsi sestopijo.

Na železniški postaji, kjer čaka na prestop na naslednji vlak, močno sneži; tirnice so tanke, komaj vidne črte v snegu. Moder vlak se ustavi na postaji in potniki se izlijejo ven, kot bi iz vagonov vlaka prihajalo dolgo zadrževano obilje. Skozi odprta vrata enega od zdaj praznih razsvetljenih vagonov lije svetloba na tla, velik rumen krog se zariše na novozapadli sneg.
Potem pridejo snažilke z metlami in vedri, v fluorescentno svetlečih se rumenih jopičih, z negibnimi, otrplimi obrazi vstopijo v odprti vagon in izginejo.
On stoji na peronu, pod nadstreškom, drobno dekle v kavbojkah, z velikimi očali in s torbo na rami se ustavi v njegovi bližini in gleda proti modremu vlaku. Obuta je le v tanke športne copate iz blaga. Dekle stopi naprej, na rob perona, in za hip obstoji pred zasneženo ravnino, kot bi se pripravljala na dolgo pot. Potem se odpravi čez tire, gazi v nanose snega, ki ga še nihče ni očistil. Vidi, da je namenjena proti vagonu, pred katerim se na snegu zarisuje velik rumen krog.
Začuden jo gleda, ko stopa čez tire, ne ve, zakaj mu je tako žal zanjo, mogoče zaradi pretankega blaga, ki ovija njena stopala, zaradi mraza in mokrote, ki pronicata v njeno drobno postavo, zaradi snega, ki zasipa njene tanke gležnje. Tako slabo je pripravljena na to pot, blazno ga skrbi zanjo, ko luči drugih vlakov lebdijo nad tlemi, kot da nekaj čakajo. Kolesa neke lokomotive se počasi obrnejo na nekem drugem tiru, skritem pod snegom, videti je ples svetlobe, kot bi se obračala bleščeča rezila. A nobenega zvoka ni slišati v naletavanju težkih snežink, ki počasi polzijo in se kotrljajo po temnih žlebovih železniške postaje.
Dekle se zdaj bliža velikemu rumenemu krogu, ki ga meče luč iz odprtega vagona na novozapadli sneg. Hoče jo opozoriti, hoče zakričati, a noben glas ne pride iz njega, kot da je njegovo grlo zadrgnjeno. Njena drobna postava izginja med kosmi snega, njene stopinje se brišejo, kot bi kdo za njo vlekel z radirko po tleh.
Rumeni krog je še vedno tam.
Nekdo bi moral zakričati; pogleda naokoli, a nikogar ni.
Prosim, si reče. Prosim. Nekdo mora zakričati.

 

 

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju / avtorici
Franci Novak se je rodil leta 1969. Živi v Vidmu v Dobrepolju. Poklicno se ukvarja s pripravo za tisk in grafičnim oblikovanjem, predvsem s prelomom knjig in časopisov. V literarnih revijah objavlja poezijo, kratke zgodbe in krajša lirično-prozna besedila. Leta 2011 je izšel njegov prvenec, pesniška zbirka »Otroštvo neba« (Mladinska knjiga), ki je bila nominirana za Veronikino nagrado; nekaj let kasneje, leta 2014, pa zbirka kratkih zgodb »Podnebne spremembe« (LUD Literatura).