Vročina

23. aprila v Barceloni in celi Kataloniji praznujejo Sant Jordi (sv. Jurij), to je dan ljubezni in književnosti. Ljudje si izmenjujejo knjige in vrtnice kot znak hvaležnosti. Sv. Jurij je zaščitnik Katalonije od 15. stoletja naprej, ter se po drugi strani naslanja na znano katalonsko legendo o zmaju. Glede na legendo se je vitez boril z zmajem, ki je teroriziral vas in princeso. Ko je ga le premagal, se je sv. Jurij poklonil princesi in ji podaril prelepo rdečo rožo.

V zadnjih letih se je pobuda »knjige in vrtnice« manifestirala in razširila tudi drugod po svetu in sedaj beleži že 150 dogodkov v več kot 50 državah. Tej pobudi se letos pridružuje tudi Društvo slovenskih pisateljev, tako da jo lahko prvič doživite tudi na slovenskih virtualnih tleh.

Vrabec Anarhist ob letošnjih dnevih knjige predstavlja nekaj avtorjev iz sodobne katalonske književnosti. Avtorji opisujejo urbano okolje moderne katalonske družbe, ki je po eni strani umeščena v visoko gospodarsko in tehnološko razvit globaliziran svet, po drugi strani pa se še vedno bojuje za uveljavitev osnovnih demokratičnih in nacionalnih pravic. Katalonska literatura je v središču zanimanja našega portala tudi zato, ker je od nadaljnjega razvoja katalonske družbe v veliki meri odvisen nadaljnji demokratični razvoj celotne Evropske unije.

*** 

Francesc Serés: odlomek iz novele Vročina iz zbirke Surovine 

Zgodilo se je drugo leto, ki sem ga preživel tam. Šestinosemdesetega je bila jesen grozna, vreme nam je nagajalo in gospodar je bil zaskrbljen. Treba je bilo izkoristiti do konca vsak dan brez dežja, hiteti, allez, allez; obirali smo do mraka ali dokler ni spet začelo deževati, allez, allez; ves ljubi dan, allez, allez … Bili smo zaviti v nepremočljive pelerine, zaradi katerih si bil na koncu še bolj moker, zaradi potu se je v notranjosti nabirala vlaga, da nisi vedel, če je premočilo tkanino ali kaj, toda na koncu si bil kot polit kuža. Obuti smo bili v gumijaste škornje ali plastične sandale, kakor je kdo hotel, tisti, ki so bili vajeni, pa so hodili kar bosi. Jedli smo brez vsakega reda in bili so dnevi, ko smo delali šestnajst ali sedemnajst ur, da bi ujeli čas, ki nam ga je odplaknil dež. Domnevam, da niti ni čudno, da sem v takih okoliščinah zbolel. Gospodar je rekel, da moram v bolnico, ker imam najbrž pljučnico, toda Emilia, babica družine Chinchones [činčónes] je rekla, da ni res, da sem se samo pošteno prehladil in da bo že minilo. Tistega leta je bila kmetija razdeljena v dve skupnosti, en prostor za Italijane in drug za Špance. Španci smo bili samo jaz in nekaj družin iz Granade, iz mesteca Fuente Vaqueros [fuénte vakéros]. Chinchoni so tako postali moja druga družina.

Emilija ni hodila na trgatev, ostala je na kmetiji, da je kuhala kosilo in večerjo. Prala je tudi perilo, postiljala postelje in skrbela za dojenčka, ki ni bil starejši od treh mesecev, za svojo vnukinjo. Prvo in drugo leto sem šel na trgatev sam, tretje in peto leto pa sta me spremila dva prijatelja, četrto leto nas je bila cela skupina in šesto, zadnje leto, sem spet prišel sam. Po nekaj tednih, ko je Emilia videla, da sem si kuhal sam, me je povabila za svojo mizo. Hotel sem jim dati nekaj denarja, toda rekla mi je, da se puñadito [punjadíto= slo. pest] fižola ne pozna, edino kar me je motilo, so bile pekoče začimbe, toda tudi temu se človek privadi. Zanimivo je, kako se privadiš vsaki stvari, privadiš se celo temu, da si živ in vsemu, kar si doživel, zdajle se mi zdi nemogoče, da sem hodil na trgatve ali da sem pobiral artičoke na poljih na Pratu zraven Barcelone, občutek imam, da bi si lahko izmislil čisto drugačno preteklost, če bi hotel.

Med prehladom je zame skrbela ona, Emilia. Emilia mi je stregla z juhami in čaji in mi prala prepotene rjuhe. Znoj, strašno sem se znojil, spomin na ta čas je povezan s kožo, prilepljeno ob pelerino ali ob premočene rjuhe … Pripravljala mi je čuden zvarek, neke vrste kalorično bombo, ki naj bi človeka zanesljivo pozdravila: v kozici je v vinu raztopila med in dodala suhe fige in rozine. Okus ni bil slab, ampak težko je bilo prebaviti tolikšno količino energije. S njim mi je postregla šele, ko sta minila prva dva dneva najhujše vročine, ker ima telo na začetku dovolj dela s tem, da prebavi prehlad, zato ga ne gre siliti s takšnim napitkom. Spominjam se, kako sedi na robu postelje z lončkom polnim vina. Ko sem ga spil, je zajemala je fige in rozine s prsti in me pitala z njimi. Naj me ne moti, mi je govorila, tako sadeži bolje teknejo. Še vedno je živa, predlansko poletje sva jih skupaj s Croix [kroš] obiskala. Vse mogoče sva jim prinesla, vložene slive, breskve, feferone in paprike, suhe salame … Poslovili smo se z objemom, s solznimi očmi, ne da bi vedeli, zakaj…

Spomin na tiste dni je meglen, nejasen, ohranil sem samo nekaj prizorov in zvokov, okus in zrnatost v vinu in medu namočenih fig, jok dojenčka, male Rosalie … Emilia jo je pogosto dvignila v naročje, da ne bi jokala, medtem ko sem spal. Ne vem, kako visoko vročino sem imel, saj niti termometra nismo imeli, toda Emilia je rekla, da ga ne potrebujemo, da imam samo hud prehlad in da to ni pljučnica. Po dveh dneh je končno prišel zdravnik in je rekel, da se mi stanje izboljšuje, da ne bom dobil pljučnice in Emilia ni nehala ponavljati, da je ona to takoj ugotovila in da nisem potreboval nobene bolnišnice.

Rosalina mama, Herminia, je prišla na kosilo, podojila otroka in odšla nazaj v vinograd. Takoj, ko je prišla, je sedla za mizo, hitro pokosila in se nato zleknila zraven Rosalie. Tako je izgubila celo uro, predvideno za delo, toda ker so vsi drugi člani družine ostajali deset minut dlje na trgatvi, se ni nihče pritoževal zaradi Hermininega podaljšanega počitka. Prve dni vročine se nisem ničesar zavedal, vseeno mi je bilo, če so prihajali na kosilo ali na večerjo, če so kričavo razpravljali ali če je Rosalia jokala, zaradi vročine sem bil v čisto drugi razsežnosti, edino, kar me je skrbelo, je bilo, da ne bi o moji bolezni obvestili domačih, saj se bom že sam pozdravil. Emilia mi je povedala, da se mi je bledlo, da sem igral nogomet, da sem ves čas govoril, da igram nogomet. Leta kasneje, ko sva jih z ženo obiskala v Fuente Vaqueros, me je vprašala, kako se počuti njen nogometaš. Od tretjega dne naprej sem se počutil bolje in sem se lahko začel pogovarjati z ljudmi, ki so prenočevali na kmetiji in začel sem jesti sam, ni me bilo več potrebno pitati. Govorili so mi, da sem videti kot mrlič, da sem shujšal, da sem bil bled kot vosek, da sem imel podočnjake in razpokane ustnice, da sem bil videti vampir, Drakula, Drakula, so me klicali otroci. Spominjam se sanj, v katerih se je prikazal ogromen dojenček, pravi velikan, ki je jokal in jokal, spomnim se tudi neskončno dolgih vrst vinske trte.

Toda najbolj se spominjam žensk, Rosalie v zibelki in kako jo je Emilia jemala v naročje in se z njo sprehajala po celi kmetiji, kako sta me prišli pogledat, čeprav vedno od daleč, da bi se otrok česa ne nalezel, da ne bi zbolel. Nekoliko kasneje, ko sem si že na pol opomogel, mi jo je dajala v naročje, ker se tako otroci postanejo bolj odporni. Zelo dobro se spominjam vseh treh, ker sem v postelji obležal za celih deset dni. Herminia se je ulegla in pustila, da otrok pije pri njej. Opazoval sem ju, opazoval sem Herminio, Emilia je tudi obsedela v bližini in ves čas ponavljala, kako je deklica lepa. Ko je bil dojenček sit, je Herminia za kratek čas zadremala, samo za četrt ure. Emilia ji je, preden je odšla, zatlačila suhe fige v žep na predpasniku … Dobro se ju spominjam, kako ležita na postelji, mati in hči, Emilie v tem prizoru, ki se ga tako rad spominjam, ni, Emilia je bila nekje zunaj. Mati, Herminia, se je zvila v klobčič in dekletce je ležalo na boku, tako da se ji je glavica naslonila na prsi matere. Nekega dne proti koncu bolezni sem vstal, da bi ju šel pogledat, Emilia je od zunaj opazila mojo namero in mi rekla, naj grem bliže, le da naj pazim, da ne bom povzročal hrupa. Še vedno ju vidim, še vedno vidim, kako dihata skupaj, vse je bilo tako mirno, da sem lahko slišal, kako dihata, kot bi druga drugi podajali sapo. Ko sem imel hčerko s Croix [kroš], sem pogosto čakal, ali se bosta kdaj skupaj ulegli na tak način, a tega nista nikoli storili pred mano.

To je vse, kar mi je ostalo v glavi od trgatve, tri ženske, tašča, snaha in vnukinja. Zdaj ti ne bi vedel povedati, ali sem imel Herminio rad ali ne, bila je čudovita mavrska lepotica, visoka, z lepo oblikovanimi boki … Predlansko poletje sem jo spet videl, še vedno je postavna, čeprav se je zredila, toda ima še vedno iste oči … Rosalia je kot punčka iz porcelana. … Francije iz tistih časov pa se spominjam predvsem zato, ker sem poročen s Croix [kroš]; toda, če bi moral povedati, česa se spomnim, ko pomislim na trgatev, bi moral priznati, da se spomnim treh žensk zraven kmetije, blizu korita za napajanje živine.

In tega, da sem imel vročino.

Prevedla Simona Škrabec

Preostali prispevki in literatura na portalu

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Francesc Serés– Sodobna katalonska književnost – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.