France Prešeren – pesmomat – izbrane pesmi

   

Sonetni venec 1

  
Poet tvoj nov Slovencem venec vije,
‘z petnajst sonetov ti tako ga spleta,
de magistrále, pesem trikrat peta,
vseh drugih skupaj veže harmoníje.

Iz njega izvira, vanjga se spet zlije
po vrsti pesem vsacega soneta;
prihodnja v prednje koncu je začeta;
enak je pevec vencu poezije:

Vse misli zvirajo ‘z ljubezni ene
in kjer ponoči v spanju so zastale,
zbudé se, ko spet zarja noč prežene.

Ti si življenja moj’ga magistrále,
glasil se ‘z njega, ko ne bo več mene,
ran mojih bo spomin in tvoje hvale.

  

*** 

  

Sonetni venec 2

  
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale
glasil Slovencem se prihodnje čase,
ko mi na zgodnjem grobu mah porase,
v njem zdanje bodo bolečine spale.

Prevzetne kakor ti dekleta zale,
ko bodo slišale teh pesmi glase,
srcá železne d’jale preč opáse,
zvestó ljubezen bodo bolj spošt’vale.

Vreména bodo Kranjcem se zjasnile,
jim milše zvezde kakor zdaj sijale,
jim pesmi bolj sloveče se glasile;

vendàr te bodo morebit’ ostale
med njimi, ker njih poezije mile
iz srca svoje so kalí pognale.

  

*** 

   

Sonetni venec 3

   
Iz srca svoje so kalí pognale,
ki bolečin molčati dalj ne more;
enak sem pevcu, ki je Leonóre
pel Estijánke imenitne hvale.

Das’ od ljubezni usta so molčále,
ki mu mračila je mladósti zore,
ki v upu nič imela ni podpore,
skriváj so pesmi jo razodevále.

Željá se ogenj v meni ne poleže,
das upa tvoj pogled v srce ne vlije,
strah razžalíti te mi jezik veže.

Bridkóst, k’ od nje srcé več ne počije,
odkrivajo njegove skrivne teže
mokrócveteče rož’ce poezije.

  

*** 

   

Sonetni venec 4

    
Mokrócveteče rož’ce poezíje
očítajo to, kar se v prsih skriva.
Srcé mi je postalo vrt in njiva,
kjer seje zdaj ljubezen elegíje.

Njih sonce ti si. V oknu domačíje
ne da te najti, luč ti ljubezniva,
v gledišču, na sprehodih sreča kriva,
ne v krajih, kjer plesávk vrstà se vije.

Koliko krátov me po mestu žêne
zagledat’ tebe želja; ne odkrije
se meni obraz lepote zaželêne.

V samoti iz oči mi solza lije,
zatórej pesmi tebi v čast zložêne
iz krajev niso, ki v njih sonce sije.

   

*** 

  

Sonetni venec 5

  
Iz krajev niso, ki v njih sonce sije,
kjer tvoje milo se okó ozira,
kjer vsa v pogledu tvojem skrb umira,
vseh bolečin se pozabljívost pije;

kjer se veselje po obrazu zlije,
kjer mine jeza nótranj’ga prepira,
kjer petje ‘z polnega srca izvira,
zbude se v srcu sladke harmoníje.

Kjer porošêno od ljubezni čiste,
kalí, kar žlahtnega je, žene zale,
ko, ki budí dih pomladánski liste,

od tamkaj niso pesmi tvoje hvale,
pomladi srečne, blagodarne tiste
cel čas so blagih sápic pogreš’vále.

  

*** 

  

Sonetni venec 6

  
Cel čas so blagih sapic pogreš’vále,
od tebe, drage deklice prevzetne,
prinesle niso bóžicam prijetne,
ki bi bila jih oživíla, hvale.

Bilé so v strahu, da boš ti, da zale
Slovenke, nemško govorit’ umetne,
jih boste, ker s Parnása so očetne
dežele, morebiti zanič’vale.

Kaméne naše, zapuščene bož’ce,
samíce so pozábljene žal’vale,
le tujke so častile Kranjcev množ’ce.

Cvetlice naše poezije stale
do zdaj so vrh snežnikov redke rož’ce,
obdájale so utrjene jih skale.

  

*** 

  

Sonetni venec 7

  
Obdajale so utrjene jih skale,
ko nekdaj Orfejovih strun glasóve,
ki so jim ljudstva Tracije surove
krog Hema, Ródope bile se vdale.

De bi nebesa milost nam skazale!
otajat’ Krajna našega sinove,
njih in Slovencov vseh okrog rodove,
z domačmi pesmam’ Orfeja poslale!

De bi nam srca vnel za čast dežele,
med nami potolažil razprtije,
in spet zedinil rod Slovenš’ne cele!

De b’ od sladkóte njega poezije
potihnil ves prepir, bile vesele
viharjov jeznih mrzle domačije!

   

*** 

  

Sonetni venec 8

   
Viharjov jeznih mrzle domačije
bile pokrajine naše so, kar, Samo!
tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo
pozabljeno od vnukov veter brije.

Oblóžile očetov razprtije
s Pipínovim so jarmom sužno ramo
od tod samó krvavi punt poznamo,
boj Vitovca in ropanje Turčíje.

Minuli sreče so in slave časi,
ker vredne dela niso jih budile,
omólknili so pesmi sladki glási.

Kar niso jih zatrle časov sile,
kar raste rož na mladem nam Parnasi,
izdíhljeji, solzé so jih redile.

  

*** 

Sonetni venec 9

  

Izdíhljeji, solzé so jih redile
s Parnasa mojga rožice prič’joče:
solzé ‘z ljubezni so do tebe vroče,
iz domovinske so ljubezni lile.

Skeleče misli, de Slovenec mile
ne ljubi matere, vanj upajoče,
de tebe zame vneti ni mogoče,
z bridkostjo so srcé mi napolnile.

Željé rodile so prehrepeneče,
de s tvojim moje bi ime slovelo,
domače pesmi milo se glaseče;

željé, de zbudil bi Slovenš’no célo,
de bi vrnili k nam se časi sreče,
jim moč so dale rasti nevesélo.

  

*** 

   

Sonetni venec 10

   
Jim moč so dale rasti neveselo,
ko zgodnja roža raste, zapeljána
od mlad’ga sonca kopnega svečána,
ak’ nekaj dni se smeja ji veselo;

al nagne žalostno glavíco velo,
megla k’ od burje prileti prignana
in pade iz nebes strupena slana,
pokrije sneg goré in polje celo.

Sijálo sonce je podobe zale,
pogleda tvoj’ga pil sem žarke mile,
ljubezni so cvetlice kal pognale.

Nad žarki sonca so se te zmotile,
na mrazu zapuščene so ostale,
ur temnih so zatírale jih sile.

   

*** 

   

Sonetni venec 11

  
Ur temnih so zatirale jih sile
vse pevca dni, ki té ti pesmi poje;
obup, življenja gnus začela boje,
Erín’je vse so se ga polastíle.

Ko v veži je Orést Diáne mile
zadóbil spet bil zdravje duše svoje,
tak bi bilé se od ljubezni tvoje
vmirile prsi, lica se zjasníle.

Zbežále so te sanje kratkočasne,
biló blisk nagel upanje je celo,
ki le temnejši noč stori, ko ugasne.

Od tod ni več srcé biló veselo;
kakó bilé bi poezije jasne!
Lej, torej je bledó njih cvetje velo!

    

*** 

   

Sonetni venec 12

   
Lej, torej je bledó njih cvetje velo
in redke so in slabe, nebogljene,
v zidéh tak podrtíje zapuščene
rasejo včasih rože neveselo,

ki jim kropiv krdelo rejo vzelo
in kar nežláhtnih zélišč kal tam žene;
ali ak’ v gredice vrta jih zelene
kdo presadi, cvetejo koj veselo.

Tak’ blizu mojiga bi srcá kraljice,
bi blizu tebe, sonca njih, dobile
moč kvišku rasti poezij cvetlice;

ak’ hočeš, da bi zaljši cvet rodile,
veselo vele vzdignile glavice,
jim iz oči ti pošlji žarke mile!

   

*** 

   

Sonetni venec 13

  
Jim iz oči ti pošlji žarke mile,
mi gledati daj lic svetlobo zorno!
Le nji teme kraljestvo je pokorno,
samo njo bógajo viharjev sile.

Skrbí verige bodo odstopíle,
odpadlo bo železje njih okorno,
s preblago tvojo pomočjo podporno
vse njih se rane bodo zacelíle.

Zjasnílo se mi bo spet mračno líce,
spet upanje bo v srcu zelenelo
in ústom dalo sladke govoríce;

na novo bo srcé spet oživelo,
v njem rasle jasnih poezíj cvetlice
in gnale bodo nov cvet bolj veselo.

   

*** 

   

Sonetni venec 14

  
In gnale bodo nov cvet bolj veselo,
ko rože, kadar mine zima huda
in spet pomlad razklada svoja čuda,
razsipa po drevesih cvetje belo.

In toplo sonce vabi ven čebelo,
pastir rumene zarje ne zamúda,
v grmovju slavček poje spet brez truda,
veselje preleti naturo celo.

O, vem, da niso vredne take sreče,
od straha, da nadležne poezije
bi ne bilé ti, mi srce trepeče.

Naj pesmi milost tvoja vsaj obsije,
ki iz njih, hladiti rane si skeleče,
poet tvoj nov Slovencem venec vije.

   

*** 

  

Magistrale

   
Poet tvoj nov Slovencem venec vije,
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale,
Iz srca svoje so kali pognale
Mokrócveteče rož’ce poezíje.

Iz krajev niso, ki v njih sonce sije;
Cel čas so blagih sapic pogreš’vále,
Obdájale so vtrjene jih skale,
Viharjev jeznih mrzle domačije.

Izdíhljaji, solzé so jih redíle,
Jim moč so dale rasti neveselo,
Ur temnih so zatirale jih sile.

Lej, torej je bledo njih cvetje velo!
Jim iz oči ti pošlji žarke mile
In gnale bodo nov cvet bolj veselo.

  

*** 

  

Sonetje nesreče 1

  

O Vrba, srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta;
da b’ uka žeja me iz tvoj’ga svéta
speljála ne bilà, golj’fiva kača!

Ne vedel bi, kako se v strup prebráča
vse, kar srcé si sladkega obeta;
mi ne bilà bi vera v sêbe vzeta,
ne bil viharjev nótranjih b’ igrača!

Zvestó srcé in delavno ročico
za doto, ki je nima mil’jonarka,
bi bil dobíl z izvóljeno devíco;

mi mirno plavala bi moja barka;
pred ognjem dom, pred točo mi pšenico
bi bližnji sosed vároval — svet’ Marka.

   

*** 

  
Sonetje nesreče 2

  
Popótnik pride v Afrike puščávo,
stezè mu zmanjka, noč na zemljo pade,
nobena luč se skoz oblak ne vkrade,
po mes’cu hrepenèč se vleže v travo.

Nebó odprè se, luna dá svečávo;
tam vidi gnézditi strupene gade,
in tam brlòg, kjer íma tigra mlade,
vzdig’váti vidi leva jezno glavo.

Takó mladén’ča gledati je gnalo
naključje zdanjih dni, doklèr napoti
prihodnosti biló je zagrinjalo.

Zvedríla se je noč, zijá nasproti
življenja gnus, nadlog in stisk ne malo,
globoko brezno brez vse rešne poti.

   

*** 

   
Sonetje nesreče 3

   
Hrast, ki vihár na tla ga zimski trešne,
ko toplo sonce pomladánsko seje,
spet ozelénil sem ter tje bo veje,
naênkrat ne zgubí močí poprešne;

al’ vèndar zanjga ni pomóči rešne;
ko spet znebí se gozd snegá odeje,
mladík le malo, al’ nič vèč ne šteje,
leží tam rop trohljívosti požrešne:

Tak’ siromak ti v bran, sovražna sreča,
stojí, ki ga iz visokósti jasne
na tla telébi tvoja moč gromeča;

ak’ hitre ne, je smrti svest počasne,
bolj dan na dan brlí življenja sveča,
doklèr ji reje zmanjka, in ugasne.

   

*** 

   
Sonetje nesreče 4

  
Komùr je sreče dar bilà klofúta,
kdor je prišèl, ko jaz pri nji v zaméro,
ak’ bi imel Gigántov rok stotéro,
ne spravi vkup daróv potrébnih Pluta.

Kjer hodi, mu je s trnjem pot posuta,
kjer si poišče dom, nadlog jezéro
nabere se okrog in v eno mero
s togôtnimi valmí ob stene buta.

Okrog ga drvità skrb in potréba,
mirú ne najde revež, ak’ preiše
vse kraje, kar jih strop pokriva néba;

šele v pokóju tihem hladne hiše,
ki pelje vanjo tèmna pot pogréba,
počíje, smrt mu čela pot obriše.

   

*** 

   
Sonetje nesreče 5

  
Življênje ječa, čas v nji rabelj hudi,
skrb vsak dan mu pomlájena nevesta,
trpljenje in obup mu hlapca zvesta
in kes čuváj, ki se nikdar ne utrúdi.

Prijazna smrt, predolgo se ne mudi:
ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta,
ki pelje nas iz bolečíne mesta
tja, kjer trohljivost vse verige zgrudi;

tja, kámor moč pregánjavcev ne seže,
tja, kámor njih krivic ne bo za nami,
tja, kjer znebí se človek vsake teže,

tja v posteljo, postlano v črni jami,
v kateri spi, kdor vanjo spat se vleže,
da glasni hrup nadlog ga ne predrami!

   

*** 

   
Sonetje nesreče 6

   
Čez tebe več ne bo, sovrážna sreča!
iz mojih ust prišlà beseda žála;
navadil sem se, naj Bogú bo hvala,
trpljénja tvojega, življênja ječa!

Navádile so butare se pleča
in grenkega se usta so bokála,
podplàt je koža čez in čez postála,
ne straši več je trnjevka bodéča.

Otrpnili so udje mi in sklêpi
in okam’nelo je srcé prežívo,
duhá so vkrótili nadlóg oklêpi;

strah zbežal je, z njim úpanje golj’fívo;
naprej me sreča gladi, ali tepi,
me tnalo našla boš neobčutljívo. 

  

    

Preostali prispevki in literatura na portalu Vrabec Anarhist