/ 

Film, roman, prešuštvo

 

Bil je april 1961. Že se je nagibal k maju. Praznik dela se je bližal. Dogajanja na nebu so bila dramatična: sivina, tudi temna, je tekmovala s sinjino, še bledo, plašno od zime. Sonce skoraj jetično. Zelenilo, sveže, zapeljivo, da bi ga pil in se v njem kopal, je šumelo, pritajeno, naznanjajoč bogastvo Grčije za prebujajoče se poletje. Sestra Nasta se je pred mesecem, dvema, vrnila iz Pariza in doma je zavladala majhna oblika frankofilije; Edith Piaf, Johnny Hallyday, Sylvie Vartan … glasba in malo mode: moherjasti puloverji in jopice, nekaj številk revije Elle, v katerih sem odkril izredno lepe, skoraj aerodinamično oblikovane čevlje znamke bali; dizajn kot jaguar E–type. Star sem bil še ne trinajst let.

Kaj sem tedaj bral? Nič več tistih knjig, v katerih se je umišljena resničnost prikazovala kar najbolj nazorno, plastično: Julesa Verna, kriminalke Zelena snet, Žametni copati, Dr. Fu Manču … seveda tudi Sherlocka Holmesa. Pravzaprav literatura za odraščajoče otroke, ki te je tako hitro zapeljala v svet, ki ga ni nikjer na svetu. Sam sebe nisem videl: živel sem za zaveso utvare. Sanjaril; buden ali napol potopljen v sanje. In zato vse pogosteje hodil v kino, bil obseden s filmom, s temoto dvorane in z velikim platnom. Vedno sedel na začetku vrste, kot da bi se bal, da bi ne mogel zbežati, če bi se bilo treba pognati iz dvorane, ko bi se življenje s platna zlilo v dvorano in nas zalilo, da bi utonili v tujem življenju, bolj resničnem od našega, mojega, ki je bilo skromno in nevedno, kot je življenje trinajstletnika.

Kaj sem vedel o svetu? Veliko? Malo? Da je Ivo Andrić dobil Nobelovo nagrado. Da so ubili kongoškega predsednika Patrica Lumumbo, da se je na tekmi formule 1 smrtno ponesrečil nemški dirkač Wolgang von Trips, da je v letalski nesreči umrl generalni sekretar OZN Dag Hammarskjöld … Svet se je vrtel kot danes, med svetlobo sonca in temno stranjo lune, vendar počasneje. Počasneje, da se mi je včasih zazdelo, da se zna čas tudi ustaviti in nastopi obdobje dolgčasa. A tistim praznim trenutkom sem ubežal s tem, da sem zbežal v kino. Kljub temu da sem imel besede rad, so me še bolj navduševale slike.

Včasih sem skočil v Kinoteko celo dvakrat na dan in najbolj so mi bili pri srcu sovjetski porevolucijski filmi režiserjev Dzige Vertova, Eisensteina, Pudovkina, Dovženka … In leta 1962 Ivanovo otroštvo mojstrovina Andreja Tarkovskega. Vsi ti filmi so bili v črno-beli tehniki, ki je samo stopnjevala dramatičnost, saj so bili svetloba, tema in sence nepopustljivi do doživljanja. Brez kakršne koli holivudske barvne osladnosti, mehkobe, sentimentalnosti happy endov …

Nekaj let pred tem, 1958, je začela izhajati zbirka Kondor. Odkril sem novo celino: literaturo, ki ni bila več pravljično prikazovanje sveta in avanturistično raziskovanje skrivnostnih otokov, ampak me je soočila s tistim, česar tedaj še nisem dodobra razumel: z umetnostjo. In prav leta 1961 je izšel izbor kratkih zgodb Splet norosti in bolečine Franza Kafke. Že sam naslov je bil izzivalen: o norosti nisem vedel ničesar, o bolečini pa le malo. Fantastika Kafkove proze, najprej s Preobrazbo, me je zadela naravnost v srce ali dušo, kdo ve. Nisem še vedel, da je Ingarden poimenoval resnično literarne umetnine za kvaziresničnost, meni se je literatura začela odkrivati, počasi in zapeljivo, kot druga, višja resničnost, ki jo moram doseči, saj je tam življenje polno, živobarvno, pisano in mavrično, nedoumljivo in vabljivo, veliko bolj kot profil sošolke, v katero sem bil zagledan.

V Kondorju so se vrstili naslovi: Iliada, Hamlet, Revizor, Tartuffe, Življenje velikih Rimljanov, Mati, Kralj Ojdip, Dekameron, Španske romance, Tagore, Turgenjev, Cervantes, Dante, Wilde, Hemingway, Montaigne … A bili sta še dve knjigi, ki sta mi odprli kratkovidne oči, da se je pogled, notranji pogled, zjasnil, zbistril in sem resničnost ugledal tudi skozi prizmo zgodovine. Zweigov Včerajšnji svet v prevodu Angele Vode, katere tragična usoda mi ni bila znana, tako kot še marsikomu drugemu. Lahko bi kaj več izvedel o njej, če bi o tem povprašal svoja starša, oba člana partije. Zweigov pogled nazaj, v čas, ko je odraščal in hkrati začel svet brati kot odprto, četudi nikdar do konca napisano knjigo, me je z elegantno, a sugestivno pisavo popeljal v čas, ko se je Evropa začela oblikovati v celino nenehnih prevratov, revolucij, nacionalnih in internacionalnih, ko je prva vojna skotila drugo in Evropo preklala na pol. In je človekovo življenje postalo številka: tisoč, sto tisoč, milijon, dvajset milijonov življenj.

Da svet ni le od včeraj, ampak da je star, morda celo zelo star, mi je pripovedovala knjiga pisem, ki jih je Nehru iz zapora pisal hčerki Indiri. Bil sem začuden, kako je mogoče iz zapora svojemu otroku pisati o zgodovini, ne le Indije, ampak vsega sveta, preprosto, a ne poenostavljajoče, tako, da lahko zgodovino, ki ni le zgodba, ampak tudi nauk, razume celo otrok. Nehru je bil zaprt leta 1921, Indira pa se je rodila le nekaj let pred tem, leta 1917. Knjiga je izšla leta 1929, slovenski prevod pa leta 1961, nemara kot »posledica« začetka gibanja neuvrščenih, katerega ustanovni očetje so bili Tito, Nehru in Naser.

 

***

 

Nemara bi bilo treba najprej pisati o romanu Moderato cantabile in nato o filmu ter ugotavljati razlike, koliko je film v režiji Petra Brooka zvest literarni predlogi, koliko se je od nje oddaljil. Ob tem je treba vedeti, da je pri filmu, za katerega je Jeanne Moreau leta 1960 v Cannesu prejela nagrado za najboljšo igralko, sodelovala tudi pisateljica Marguerite Duras, ki se je pozneje ob pisanju romanov in dram vse pogosteje ukvarjala tudi s filmom. A po tej poti ne morem kreniti, ker sem roman prebral šele desetletja pozneje, natančneje leta 1998, ko je v prevodu Staneta Ivanca izšel pri Beletrini. Zatorej moram najprej obnoviti svoje doživljanje filma, ki sem ga gledal v zgodnji pomladi leta 1961.

Spomin je nenavaden »pojav«. Je en sam, samo moj, ker nekdo drug se bo istega dogodka lahko spominjal popolnoma drugače. Psihoanaliza se je veliko ukvarjala s spominom, z lažnim spominom, še zlasti pa s tako imenovanim potlačenim spominom, ki človeka obvaruje pred nenehnim podoživljanjem travm. V Tibetanski knjigi mrtvih, Bardo Thödol, beremo, da se v devetinštiridesetdnevnem potovanju skozi Zasmrtje, od smrti k vnovičnemu rojstvu, ali – če človeško bitje zmore ta herojski napor, kot ga je imenoval Jung, k območju nirvane, osvoboditve vseh željá, predvsem želje po vnovičnem rojstvu – da bo življenje znova polno trpljenja in doseganja stanja razsvetljenja tako imenovanega budastva, človeško bitje srečuje z emanacijami svojega spomina, ki zadobijo oblike najrazličnejših božanstev, dobrih, strašnih, nevarnih, zlih. Hkrati ta modra knjiga, tako rekoč psihološki priročnik, prvič zapisan v 8. st. n. št., ki pomaga človeku odgnati strah pred smrtjo, a tudi željo po (vnovičnem) rojstvu, opozarja, da je v človeku tudi neke vrste zavora, ki preprečuje, da bi njegovi spomini vsi naenkrat planili v človekovo zavest. To bi bilo podobno eksploziji bombe, ki bi uničila možgane. Pozabljanje je torej naravna obramba pred to uničujočo silo spomina, ki se v nas kopiči od prvega spomina, spomina na toploto in mehkobo materine dojke.

In kako naj danes, to deževno nedeljo sredi marca, obnovim spomin na film, ki sem ga gledal pred sedeminpetdesetimi leti? Nemara je že (bilo) nekaj v tem filmu, da se je tako močno zarinil v mehkobo mojega spomina? Zagotovo sta bila, če uporabim nekoliko starinski izraz, vsebina in forma zelo skladni. Črno-bele slike so ustvarjale nekoliko melanholično, nostalgično vzdušje, atmosfero … Zapisal sem »nostalgično« vzdušje. Kot da bi šlo za pojav déjà vu? Le kako, saj sam nisem do takrat doživel nič takega, o čemer pripoveduje film. Morda se je tedaj v meni razpočil mehurček onega večnega koprnenja po ljubezni: po ljubiti in biti ljubljen. Pri trinajstih letih? Je šlo za prve simptome bolezni, ki se je pozneje razvila v erotomanstvo? V neskončno in nikdar potešeno željo po ljubiti, biti ljubljen. V tisti davni pomladi sem bil (morda?) zaljubljen v kakšno sošolko, a to res ni vredno enega samega stavka, saj se je, se in se bo dogajalo vsem odraščajočim fantom (in dekletom). In zakaj sta me potem glavna lika filma, Anne Desbaresdes in Chauvin, Jeanne Moreau in Jean-Paul Belmondo, tako očarala, začarala? Ker sem si želel, da bi bil (že) odrasel. Da bi nosil tak plašč kot Chauvin in pil vino kot Anne: rdeče vino, ki ga je točajka v točilnici nalila v deci kozarec na kratkem peclju (medtem ko so tedaj pri nas vsi pili vino iz kozarcev za dva decilitra). Je bil to prvi znak mojega nagnjenja do pitja? In do takšnih plaščev, ki se morajo nositi s privihanim ovratnikom. Pozneje, desetletja pozneje, sem si kupil (nezavedno?, ne, nikakor ne, saj, ko sem ga zagledal v trgovini, sem si takoj rekel, aha, Moderato cantabile!) podoben plašč, kot ga je imel Chauvin, ko se je spustil v ljubezensko razmerje s poročeno žensko in materjo dečka, ki ga je vsak petek vodila na uro klavirja k profesorici gospe Giraud.

 

 

Ivo Svetina
O avtorju
Ivo Svetina, roj. 1948 v Ljubljani. Pesnik, dramatik, esejist, prevajalec. Diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani primerjalno književnost in literarno teorijo. Izdal več kot 20 pesniških zbirk, napisal več gledaliških iger, pravljic, esejev o poeziji in gledališču oz. dramatiki. Med drugim prevedel mite južnoameriških Indijancev, Tibetansko knjigo mrtvih in Tri tibetanske misterije. Prejel več nagrad: Zlato ptico leta 1976 za zbirko Botticelli, 1987 prejel nagrado Prešernovega sklada za zbirko Péti rokopisi, in štirikrat je za svoje igre prejel nagrado Slavka Gruma (za najboljše dramsko besedilo): 1987, 1992, 1996 in 2010. leta 2005 je za zbirko Lesbos prejel Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta, leta 2010 pa Jenkovo nagrado za zbirko Sfingin hlev. Od 10. decembra 2014 je predsednik Društva slovenskih pisateljev.