/ 

Film je mlad

Benjamin Kreže – Nina Kokelj – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Benjamin Kreže, režiser in likovni umetnik (fotografija Vesna Lenić Kreže).

Z njim se je pogovarjala Nina Kokelj.

Umetnik Benjamin Kreže verjame, da mora biti umetnost globoka, doživeta. »Je nekaj fizičnega, telesnega.« Privlači ga raziskovanje principov življenja, inspirirajo ga liki, starodavni izzumi in znanja – danes. Zanimata ga nastanek sveta ter prava zgodovina zemlje. Magično žarenje barv, neskončna globina. Ognjena materija, ki se pretaka, sonce, ko eksplodira. Tehnika. »Do ene mere.« Stroji, kako delujejo. Mehanika. Miti.

Eksplodirajoče sonce ali Kozmično oko.

Diplomiral je na Visoki strokovni šoli za risanje in slikanje. »Veščina slikanja je pomembna, a še bolj pomembno je, da slikar ve, kaj bi slikal, njegov notranji svet je odločilen.« Leta 2009 se je priključil Laibachu: »… v slikarstvu se Laibach večkrat ozre po Maleviču ter Magrittu, rad ima predelave, umetniške intervencije, obrate, pomenske obrate… res je neulovljiv… », se smehlja, ko pijeva kavo in vodo z izvira, v njegovem ateljeju v pritličju stanovanjskega bloka v Trbovljah. Gledava video, ki ga je nedavno ustvaril za glasbeno kompozicijo Saše Vollmaierja; pogled iz avta, s potovanja. Amerika… »Lepa je ta patina, na 8 mm filmu, s poškodbami, ki se zgodijo s projekcijami, grainom, zrnom. Bolj občutljiv je film, bolj zrnasta je slika.«

Kot da potujem in je svet velik. In potem v ateljeju opazim – ljubek vlakec.

»Ko sem bil star štiri leta, je moj oče izdelal ogromno maketo sveta… Hribi, tuneli, majčkeni ljudje. Na njej je bila tudi kontrolna plošča, na kateri sem usmerjal vožnjo vlakcev, jih ustavljal na postajah. Vanje sem lahko natočil tekočino in potem se je iz dimnička prismukal dim. Malo zame, malo zase je to naredil, moj oče, kot otrok ni imel igračk in jih je verjetno preko mene tudi malo sebi kupoval.«

Iz dečka, edinca, na trenutke odmaknjenega, ki je oboževal modelarstvo, si sam izdelal raketo in ogromno petardo, iz katere je bruhal ogenj kakor iz vulkana, je zrasel v slikarja, slikar je začel ustvarjati kinetične skulpture in 3D objekte, v njihovem gibanju je že uzrl filmski princip, postal režiser. »Film je mlad. Ima 120 let, jaz pa 45,« se šali. »Šele na začetku smo, v klasicizmu, bi lahko rekli, film v sebi skriva še veliko možnosti in te želim raziskovati.«

Leta 2013 je nastal eksperimentalni film Lungodrom. »Ni klasične naracije. Ni klasične dramaturgije. Kader traja, gledalec naj ga doživi, doživlja skupaj z junakom. Ne le gleda. V ta film sem vnesel princip videa, sekvence so zaključene.«

Alkimist.

V Benjaminovem ateljeju je velika zbirka šestnajst milimetrskih filmov, v kolutih, v kartonskih škatlah. Čez 300 jih je. Akira Kurosawa, Hitchcock. Nanook iz severa, prvi dokumentarni film na svetu, ameriški, o Eskimih. Taksist z De Nirom. Pa jugoslovanska produkcija, kultni filmi, veliko je tudi mehiških filmov, naprimer En dan življenja. »Filmski arhiv v Mehiki je zgorel… ena kopija obstaja v beograjski kinoteki, druga je tu. Tretje ni.«

»Tudi sam snemam na tak film, na 16 milimetrov; živ je, ima substanco, noče biti nekaj drugega, ne pretvarja se, hoče biti tisto, kar je. 24 sličic na sekundo.«

Fajdiga.

Med leti 2015 – 2017 – je Benjamin pripravljal film o trboveljskem lokalnem posebnežu, vrhunskem glasbeniku Viliju Fajdigi – Bluz črnih revirjev, »Avtentičen bluzmen, rojen istega leta kot Robert Johnson. Vzporedno sta živela. Tudi atmosfero sta si delila; delavski revirji, lokomotive, dim, potoki alkohola, nesrečna ljubezen… Veliko sem se naučil, ko sem delal ta film. Je neke vrste moja diploma iz filmskega jezika.«

Vanj je vključil tudi glasbo Slavčkov, zbora, ki je nastal v Trbovljah po drugi svetovni vojni. Takrat je izvedel, da so imeli Slavčki še legendarnejše predhodnike, predvojni otroški pevski zbor Trboveljski slavček. In zakopal se je v delo. Danes pri produkcijski hiši Solsticij nastaja njegov dokumentarni film.

  

»V nemogočih razmerah in od vseh pozabljenem okolju je mogoče ustvariti vrhunsko umetnost in osvojiti svet.«

Slavčki.

Trboveljski slavček je bil zbor osemdesetih do sto revnih knapovskih otrok, v katerih je njihov zborovodja in v mnogih pogledih tudi drugi oče Avgust Šuligoj prepoznal pevski talent in ga izbrusil do zadnje nianse. V desetih letih prepevanja so ti otroci, skupaj s svojim učiteljem, dosegli vse, kar je bilo sploh mogoče doseči, ter se iz bede in revščine dvignili v življenje, v katerem so prepotovali Evropo, v Pragi osvojili naziv najboljšega otroškega pevskega zbora na svetu, prekosili slovite Dunajske dečke, v Beogradu peli jugoslovanski kraljici Mariji ter princema Tomislavu in Andreju… Prav njihovi glasovi so v prvem neposrednem radijskem prenosu iz Evrope v Ameriko, v družbi slovitega ameriškega novinarja Williama Shirrerja, nagovorili več kot tri milijone poslušalcev na oni strain velike luže. Oboževali so jih, jih cenili, na gostovanjih v tujini so jih njihovi “feni” pozdravljali s cvetjem in godbo, jih gostili, se jim čudili v razprodanih dvoranah. Sanjskih deset let je prekinila vojna in Trboveljski slavčki so z zadnjim koncertom devetega decembra 1940 v Ljubljani za vedno utihnili.

Zbor je v desetih letih delovanja izvajal 140 pesmi, zanje so pisali vsi najboljši skladatelji. Ko so leta 1936 odpotovali v Prago, na prvi mednarodni kongres za sodobno glasbeno vzgojo, je 600 muzikologov z vsega sveta le nejeverno strmelo v partiture njihovih pesmi in se čudilo, češ, ni zbora, ki bi to zmogel peti. Avgust Šuligoj je bil pedagog par excellence, pravi čarodej, človek, ki za seboj ni pustil le spomina, ampak duhovno dediščino. Ko je odhajal iz Trbovelj, so se njegovi slavčki na železniški postaji poslovili od njega; zapeli so mu, poklonili album s podpisi in posvetilom.

Rezika Koritnik, Slavčica, solistka.

Benjaminu je dokumentarni film, ki ga pripravlja, ljub projekt. »Treba je bilo nekaj narediti. Taka zgodba se ne sme pozabiti.« Prav ta dan je prejel nekaj dodatnega arhivskega materiala: »4 filmčke, iz Beograda in Dunaja, sem jih že pogledal, zelo lepo se jih bo dalo uporabiti… še kake 2 meseca montaže… Z arhivskimi posnetki moraš biti zelo previden, da imajo posnetki med seboj podoben feeling, skupno konotacijo.«

Med leti 2001 in 2005 je imel atelje v hiši v centru mesta, tedaj je veliko slikal in ustvarjal slikarske objekte. Kakih 50 velikih kosov je nastalo tam. »V kaosu. Ves čas sem imel obiske, kakih 15 ljudi na dan je prišlo k meni… Pa sem kar delal… Pod tistimi visokimi stropovi… Med vojno je bil v hiši štab SS-a, včasih ponoči smo razločno slišali korake vojaških škornjev …«

Zdajšnji atelje je bolj samoten, urejen, krasi ga knjižna omara. Benjaminova zbirka knjig je velika, v njej je kakih 5.000 naslovov. »Tu, v ateljeju, imam pretežno knjige o umetnosti, te zbiram in kupujem od fakultete dalje.«

Jože Tisnikar… »Ta črta, njegova ploskev, likovno je zelo poenostavljen. Življenjski je. Toliko je teman, kot je življenje temno. Jaz bi rekel, da je – topel. Človeški. V njegovih slikah ne vidim nič strašnega. Res ima globino, meni se zdi eden najmočnejših umetnikov na svetu. Vse, kar je bilo odveč, je dal stran. Imel je tako močan notranji svet in željo, da je potreboval samo še – svinčnik.«

In potem z roko zdrsi po dolgi koloni knjig; »To je pa vse – Tesla. Res je bil ÜbermenschNjegova genialnost… iz ene vasi je prišel, mi pa bi bili v temi, če bi ne bilo njega. Po moje, da je bil vesoljec. Res je inspirativen, on je… z eno besedo: Ljubezen. Tesla je humanizem.«

Nikola Tesla reads Time magazine, mikroskulptura Benjamina Krežeta.

 

Velik 5 milimetrov, bere časopis. Kot mikroskulptura, izrezljana iz granitne konice svinčnika, del Benjaminovega projekta Mikrosvet. Sprašujem se, kaj piše v tem časopisu.

 

Bela golobica Nikole Tesle

Hranil sem golobe, na tisoče golobov, dolga leta. Ne spominjam se vseh, toda bil je en golob, čudovita ptica, čisto bel s svetlosivimi pegami na krilih. Bil je poseben. Bila je golobica. Lahko sem jo prepoznal kjerkoli. Tudi ona me je lahko našla kjerkoli. Lahko sem samo pomislil nanjo in ona bi priletela. Razumel sem jo in ona je razumela mene.  Vzljubil sem to ptico. Ja, ljubil sem jo kot moški ljubi žensko, ona pa je ljubila mene. Ko je bila bolna, sem to občutil.  Prišla je v mojo sobo in jaz sem bedel nad njo po več dni. Negoval sem jo, dokler ni ozdravela. Ta golobica je bila radost mojega življenja. Kadar sem ji bil potreben, mi nič drugega ni bilo bolj pomembno. Dokler sem imel njo, sem imel življenjski cilj. Potem pa je neke noči, ko sem v mraku ležal na postelji in kot običajno reševal neke probleme, priletela skozi odprto okno in se spustila na stol. Vedel sem, da me potrebuje. Hotela mi je nekaj važnega sporočiti in sem se ji poribližal. Gledal sem jo in vedel, da mi želi reči, da bo umrla. In takrat, ko sem to doumel, sem videl svetlobo, ki je žarela iz njenih oči – močan snop svetlobe. To je bila močna, bleščeča, zaslepljujoča svetloba, močnejša od namočnejše luči v mojem laboratoriju. Ko je golobica umrla, je nekaj odšlo iz mojega življenja. Do takrat sem bil prepričan, da bom končal vse svoje zamisli, čeprav sem imel zelo ambiciozen program. Toda ko je odšla golobica, sem vedel, da je moje življenjsko delo končano.

   

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

   

Benjamin Kreže – Nina Kokelj – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju
Benjamin Kreže je režiser in slikar iz Trbovelj. Izdeloval je tridimenzionalne objekte, in kinetične skulpture, nato pa se je posvetil filmu. Posnel je celovečerni film Lungodrom in dokumentarni film o trboveljskemu glasbeniku Viliju Fajdigi.