/ 

Kako smo se izrekali …

Marc Delouze je na celjskem festivalu Izrekanja vzpostavil tesen stik z občinstvom (fotografija Katarina Tadina).

            

Marko Radmilović je pred tedni v svoji kolumni opažal porast poletnih festivalov, ki vsakemu navadnemu smrtniku polnijo proste dneve dopusta med praženjem v Poreču in kratkim oddihom na Kolpi. Med navalom glasbenih festivalov verjetno še najbolj izstopajo literarni festivali, ki kot nalašč svoj prostor v koledarčkih iščejo prav na začetku ali koncu šolskih počitnic. Takšnega imamo tudi v Celju, ker ga kot mesto, ki je dom izjemnih literatov, kot so Bina Štampe Žmavc, Zoran Pevec, Lila Prap, Robert Simonišek, Katja Gorečan in letošnja Veronikina nagrajenka Alenka Jovanovski, navsezadnje tudi ene izmed najboljših slovenskih kritičark Veronike Šoster, preprosto mora imeti.

Ko je mentor Kristian Koželj pred slabima dvema letoma na enega od sproščenih sestankov mlade pesniške skupine srednješolcev (no, zdaj smo v veliki meri že razpuščeni tudi po ljubljanskih fakultetah) v udobnih naslonjačih podstrešnih prostorov šolske knjižnice prišel z idejo, da Celje nujno potrebuje literarni festival, si nihče od nas, zelenih pesnikov, ni znal povsem predstavljati, kako naj bi to izgledalo. Redki od nas smo bili pred tem že del kakšnega znanega slovenskega pesniškega festivala, pa še tisti nismo ravno pokali od navdušenja nad njimi. Smo pač mladi, za nas je poezija še rock’n’roll. Mislim … Rock’n’roll si predstavljamo malo drugače od lajnastih branj na starih trgih slovenskih mest. Ampak brez kančka dvoma smo našega pesniškega očeta podprli in mu poskušali pomagati pri realizaciji tako velikega projekta, kot je organizacija večdnevnega pesniškega druženja. In je steklo.

Prvič lani ob tem čas, ko smo skupaj z ekipo najboljših evropskih slam pesnikov ter začetnika slam poezije poskušali podreti stereotip podpovprečnih slam stihov, ki jih kvazi pesniki poskušajo na kar se da zabavljaški način predstaviti na vse bolj popularnih slam odrih. Letos smo v fokus postavili preplet dveh pradavnih človekovih govoric – glasbene in pesniške. Ko sem umetniškega vodjo vprašal, zakaj ravno glasba, mi je odgovoril: »Ideja se je pojavila že lani, še pred prvo izvedbo in je potem, ko slam ni uspel povsem zadovoljiti umetniške ambicije festivala, postala še precej močnejša. Glasba in poezija se srečujeta na izvoru vsega, kar je. Sta sestrski govorici. Poezija je glasba besed in glasba poezija neizrekljivega. Sam ju doživljam kot siamski dvojčici, od nekdaj sem pisal ob glasbi, zadnje čase si svojih pesniških nastopov ne znam več predstavljati brez glasbe.« Ker pa je glasba izjemno obširen pojem, je Kristian še dodal, da vsaka popevka seveda ni uglasbena poezija. »V resnici v Sloveniji na radijskih postajah ne slišimo prav dosti uglasbene poezije z izjemo nacionalnega radia. Si pa predstavljam, da v svetu padlih meril, ko je mogoče, da Prifarski muzikanti muzicirajo v Cankarjevem domu, marsikdo pomisli, da so “lepa” besedila z EME in komercialnih radiev že kar poezija,« je pojasnil, jaz pa se sem kot nekdo, ki je odraščal z Evrovizijo, grenko nasmehnil njegovemu odgovoru in mu še naprej pomagal pri postavljanju stolov ter ozvočenja za prvi dogodek v sklopu spremljevalnega programa letošnjega festivala.

Ker čas in navdih kot z ostalimi tovrstnimi pesniškimi grupami tudi z nami, celjsko pesniško mularijo, nista bila kdove kako milostna, smo se leto po prvem pesniškem tednu v Celju v popolni zasedbi srečali šele ob jutranji kavici dva dni pred uradnim začetkom letošnjega festivala. Nekateri smo se že vikend prej udeležili prvega »neuradnega« začetka festivala: predfestivalske matineje z dr. Zoranom Pevcem in glasbenikoma Izo Robavs in Maticem Doklerjem. Pevec kot eden najbolj poznanih celjskih pesnikov s svojimi mnogoterimi nagradami, kot sta čaša nesmrtnosti in velenjica za vrhunski desetletni pesniški opus, seveda nikoli ne razočara. S tem smo se strinjali vsi, še preden nam je spiritus agens festivala razdelil dolžnosti za naslednjih nekaj dni.

Novost letošnjega festivala je bil tudi spremljevalni program, ki smo ga zapolnili z dvema kategorijama: celjskimi ustvarjalci (matineja s Pevcem in večkrat nagrajena uprizorjena poezija iz zbirke Trpljenje mlade Hane Katje Gorečan v izvedbi gledališke skupine Središče) ter pesniki, ki sicer ne sodijo v izviren koncept festivala, ki se posveča predvsem vračanju k osnovam pesniške govorice, ki se je do nekaj stoletij nazaj večinoma temeljila na dodelanem nastopu.

Dan pred uradnim odprtjem sta v družbi slovensko-avstralskega glasbenega dvojca Y & M svoje pesmi pred celjskim občinstvom prebirala Ciaran O’Driscoll, prijeten Irec, poln trpkega črnega humorja, ter meni najljubša slovenska pesnica Veronika Dintinjana. Nekdo je pred leti nekje zapisal, da O’Driscollove pesmi počnejo, kar naj bi dobre pesmi počele: širijo in poglabljajo svet za vse nas. In ne bi se mogel bolj strinjati s tem, ko sem tisti večer izkoristil priložnost ter mu nesel svojo verzijo njegove knjige, da mi je s hitro potezo za navidez malo ostarelega prijaznega pesnika prečrtal v knjigo natisnjene črke svojega imena ter namesto njih zapisal posvetilo, njegova nadvse topla soproga pa se mi je dobrodušno nasmehnila.

Dan kasneje, v četrtek, 29. avgusta, smo glavne tri dni festivala otvorili s svetovno premiero glasbeno-pesniškega nastopa ukrajinske pesnice Ljube Jakimčuk, katere pesmi so bile prevedene v 18 jezikov, ter v Kijevu rojene performerke Olesje Zdorovetske, ki že nekaj let živi in deluje v Dublinu (med drugimi je sokuratorka festivala eksperimentalne glasbe in poezije Phoenia v Dublinu). Njun nastop Takšnim pravijo: goli govori o osvobajanju v vseh mogočih situacijah – vse od osvobajanja od družinskih pritiskov do osvobajanja v najbolj grobem primežu vojne. Ne bi se zmotili, če bi rekli, da so na njun nastop v veliki meri vplivale grozljive zgodbe Ukrajincev, ki so živijo v vojnem stanju, ki ga preostali »pomirjeni« svet tako zelo rad imenuje »kriza«. Ko so oder za njima zasedli redni gostje domačih in tujih džezovskih festivalov Della Segodba s Klariso Jovanovič, mi je nekje po glavi še zmeraj odmeval uvod Jakimčukove: »Danes sva z Olesjo pili vino iz leta 2014. In to je simbolnega pomena.«

Naslednji večer je na oder stopil glavni gost festivala – francoski pesnik, ki se je pred časom odločil, da na sceni statusnih pesnikov ne želi več igrati »vloge pesnika« in zavestno ni želel objaviti pesniške zbirke več kot 20 let, ustanovitelj več francoskih pesniških festivalov, Marc Delouze. V prav posebnem nastopu je svoje pesmi bral v družbi imenitnega slovenskega pesnika Petra Semoliča in ob glasbeni spremljavi harmonikarja in komponista Jureta Torija.

V času festivala sem se udeležil tudi Delouzovega masterclassa, kjer se je posvečal trem ključnim komponentam javnih branj: biti opažen, slišan in razumljen. Ko sem ga tisti petkov večer opazoval, kako sproščeno hodi med ljudmi in jim, vsakemu posebej, s posebno intimo bere pesmi, sem dokončno doumel, kaj mi je te tri dni tečaja hotel povedati. Po nastopu, med koncertom Brelovih šansonov v interpretaciji Branka Završana, je ena od gledalk, pri kateri se je pesnik ustavil, polna vtisov izjavila: »Ne razumem niti besede francosko. Ko pa se je ustavil pri meni ter mi prebral pesem, sem iz njegovih oči razumela vsako besedico njegove poezije.« Priznam, nisem še videl slovenskega pesnika, ki bi si upal storiti kaj takšnega. Mogoče pa mi raje beremo v visoko nastavljene mikrofone na trgih drugim desetim pesnikom in trem gledalcem, ki ravno takrat pridejo na tisti kraj.

Po zadnjem spremljevalnem dogodku je bilo v soboto vse pripravljeno na zaključni večer Izrekanj. Pesniško-glasbeni kolektiv iz Ghenta v Belgiji [ten a.dem] v sestavi basista Joshua Dellaerta ter klaviaturista Basa Bulteela, z njima pa pesnik Bardthesque, so lapidarij ob Savinji ponesli v posebne pesniške dimenzije, ki jih Slovenci še najhitreje povežemo z umirjeno Laibachovsko dinamiko, pripovedovanja grobih besedil v nizozemščini. Zadnji dokaz, da poezija nima mej, ki ga je letošnji festival prinesel celjski publiki.

Ko smo pospravljali, sem glavnega organizatorja vprašal, zakaj so Izrekanja drugačna od drugih tovrstnih dogodkov. Ta pa mi je brez obotavljanja odgovoril, da najprej zato, ker so ob Lirikonfestu in Murakonu edini slovenski pesniški festival, ki ni financiran in dirigiran iz Ljubljane. »Če pa pogledamo tehtnejšo, vsebinsko plat, pa gre verjetno za enega redkih pesniških festivalov, ki se ne zadovoljuje z akademskimi pesniškimi nastopi kanoniziranih pesnikov in ličnimi publikacijami, ampak želi poeziji vrniti njen performativni potencial in jo opolnomočiti kot umetnost dialoga in žive izkušnje, ki nagovarja s svojo pojavo, glasom, telesno dinamiko in vsemi ostalimi sredstvi verjetnega nastopa,« je še pripomnil in odnesel velik zvočnik proti kombiju ozvočevalcev.

Delouze v pesmi pravi, da je »ljubezen to, kar je svet za naju«. Ko sem kasneje Koželja še vprašal, v čem on vidi »ljubezen«, ki jo prinašajo literarni festivali in poezija nasploh, mi je odvrnil: »Slovenski literarnoteoretski krogi, zaprti v slonokoščeni stolp razuma, se besede ljubezen otepajo kot hudič križa. Seveda je tukaj določen del škode naredila slovenščina, ki za celoten diapazon tega, kar ljubezen je, uporablja en sam izraz. Stara grščina jih, denimo, pozna kar sedem. Misleč, da gre zgolj za emocijo, le ta pa v “posvečeni” umetnosti po mnenju zgoraj navedenih nimamesta, je ta “ljubezen” stigmatizirana. Ljubezen je seveda več. Zmotno je misliti, da je ljubezen čustvo. Ljubezen je dejanje. In poezija je dejanje – včasih tudi nasilno – ki premika cone udobja in nas potiska vedno bolj drugega proti drugemu. Ki podira zidove in lažno svojino. Takšna poezija je pravzaprav kar ljubezen sama. In literarni festivali, vsaj za Izrekanja si želim tega, so prebivališča, kjer ta ljubezen – poezija prebiva v miru in rojeva svoje sadove.«

»Uspelo je!« sem mu še rekel in on je z iskrico odgovoril: »Uspelo je!«

Poezija je rock’n’roll.

Spiritus agens festivala je pesnik Kristian Koželj (fotografija Katarina Tadina).

     

Preostali prispevki na portalu 

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

        

       

Aljaž Primožič
O avtorju
Aljaž Primožič, rojen na dan knjige 2001, se je izgubil med prebiranjem življenjepisov drugih avtorjev. Naj piše formalno, kakor piše večina samooklicanih pesniških legend, o katerih se še zdaj uči pri slovenščini, ali kar se da sproščeno, kakor bluzijo tisti, ki hočejo že s svojim opisom pustiti vtis? Aljaž je vedno nekje vmes. Vedno v razpotju. Kdo pa ni.