/ 

Zlet literarnih zavetnikov: reportaža

Zlet literarnih zavetnikov – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Organizatorka Zleta Sara Špelec (fotografije Matej Emeršič).
Zapolnjen prostor med nastopom ansambla Andrej Toplišek Trio.

       

»Govorim jezik dveh milijonov in pol
na planetu z več sto milijonskimi jeziki.
/…/
Brez prevajalcev sem pojoč zvok,
žvižgajoči šumniki,
reka nerazdvojljivih besed,
sporočilo brez naslovnika,
nerazumljiva intima.«

S temi besedami je pesnica Ana Porenta osmislila in pognala v tek že osmo srečanje na festivalu Zlet literarnih zavetnikov, ki se je v celoti odvilo 7. septembra. Sveta Trojica v Slovenskih goricah je po enem letu spet pokala po šivih – množica ljubiteljev literature je v tej vabljivi, tihi pokrajini videla možnost spontanega druženja in počitka duše. Isto možnost, kot jo je morebiti začutil Ivan Cankar, ko se je v jeseni 1910 za pol leta vselil v Sveto Trojico in tam prijateljeval z Alojzom Kraigherjem.

Tako kot Cankar v njegovem času, tudi mi v svojem prepoznavamo nujnost literature; ne le v osebnem in kreativnem izrazu, ampak – morda še pomembneje – v gesti stegovanja k drugemu. V gesti razumevanja, ki nastopi na mestu stika dveh jezikov, ki sta isti jezik. Uvodni verzi še posebej močno odzvanjajo, ko so prebrana v kraju, ki se v predjesenski megli zdi tako osamljen (ali: osamosvojen) od sveta kot naša slovenščina od svetovnih jezikov. Naj bo še tako tiha v brbotajočem kotlu globalizacije: dana nam je, da prevaja našo intimo v ples, ki ga razumemo vsi. Kot ponazarja pesnica, je ta ples nekaj posebnega:

»Moj jezik je neznan vzorec,
čuden kroj, podzemni rokav, močeril,
Zoisova zvončnica, pozejdonka, ozkolista preobjeda;
skrivnost, redka kot zrak nad večtisočaki,
svetleča kot luminiscenčna bitja iz oceanskih globin.«

Dovolj posebna je, slovenščina, da je prepotrebna časa in pozornosti, tako za hvalo kot za uporabo. V zvezi s tem bi lahko rekli: je čas branja in je čas pisanja; čas piljenja in čas izmenjave. Literarna srečanja so kot nalašč za oboje. Potrebna so, da si tisti, ki se navadno dotikamo drug drugega z besedami, včasih sežemo tudi v roko.

Še posebej takrat, ko se odvijejo z majhnimi denarnimi vložki in omejenim promocijskim dometom, pa je toliko bolj na mestu, da se pohvali motivirano in kreativno silo festivala. Sara Špelec, organizatorka Zleta in predsednica kulturno-gledališkega društva Reciklaža, ter soorganizator Tine Dolžan sta prejela zaslužene pohvale za njun angažma. Za dih življenja, ki sta ga vlila festivalu, se jima je zahvalil aktualni župan David Klobasa – optimističen, da bo v prihodnjih letih sredstev za tovrstne kulturne dogodke v Sveti Trojici vedno več.

     

Nazaj – ali naprej – k reportaži.

      

Že ob županovi dobrodošlici, ki jo je izrekel okrog pol enajstih dopoldne v samostanski kleti, je bilo jasno, da ne gre za dogodek, ki bi bil sam sebi namen. Kljub meglenemu in oblačnemu vremenu, ki je obetal nekaj malega dežja, in lokaciji, ki ni ravno v srcu štajerske literarne scene, je bilo že na dopoldanskem zboru, ki mu je sledilo prvo festivalskem predavanje, našteti vsaj pet ducatov obiskovalcev. Vsi skupaj smo se posedli na stole kulturnega doma, kjer je šahist in zgodovinar Darko Špelec atraktivno predaval o šahu, posebno v navezavi na literaturo. Tematika v fokusu je bila na letošnjem Zletu ravno to – šah v literaturi. Šah, ki ga je Cervantes smatral za miniaturo življenja, publicist William Hartston pa za sredstvo, ki ohranja blazneže pri duševnem zdravju.

Za bralce reportaže na tem mestu navajam jagodni izbor, ki nam ga je predavatelj predlagal v branje. To so Elias Canetti, Zaslepljenost (1935); Vladimir Nabokov, Lužinova obramba (1930) in Stefan Zweig, Novela o šahu (1941).

Predavanju je sledila otvoritev kulturne točke pri Knjižnem kamnu, pod pokroviteljstvom Kulturnega društva Ernest Golob – Peter. Zatem smo se napotili na ogled kulturne poti pod vodstvom Marije Šauperl. Zadnja postaja na poti: kosilo.

  

***

  

Tudi tisti, ki šah v literaturi poznamo zgolj v žanru notacije, ki se jo piše ob šahovski partiji, nismo ostali praznih rok: ob Knjižnem kamnu so organizatorji postavili veliko šahovnico s polmetrskimi figurami. Sprva je šahovnica samevala na svežem zraku. Ko sva se na njej pomerila z Aljošo – študentom filozofije in piscem za letošnji natečaj – pa se je okrog nje in naju začelo zbirati vse več gledalcev. Začela sva sama, s sicilijansko obrambo, končala uro in pol pozneje, z remijem in desetglavim občinstvom. Ob stisku rok sta naju za šahovnico kmalu zamenjala nova izzivalca, midva pa sva na klopi nadaljevala najin pogovor o tem, kaj bo rešilo človeštvo: utilitarizem ali etika kreposti – v cilj uperjena šahovska preračunljivost ali iz osebe izhajajoč pesniški navdih.

Približno tedaj sem stopil še do fotografa Mateja Emeršiča in ga povprašal, ali bom smel uporabiti nekaj njegovih foto-utrinkov za reportažo, ki jo pišem. Prešerno je dejal: »Seveda! A veš, tu se ne gre zame. Tukaj vsak dela, vsak nekaj prispeva, in potem – ob dobri organizaciji – skupaj izpeljemo stvar, ki je sicer ne bi.«

  

***

    

Ta čas so se na različnih lokacijah po Sveti Trojici odvijali številni drugi dogodki, med drugim literarna delavnica z Ano Porenta, ogled trojiške cerkve pod vodenjem Maje Lončarič in ogled karikatur šahistov s šahovske olimpijade, ki je leta 1950 potekala v Dubrovniku; izdelal jih je prof. Josip Grašer, zdaj so del zbirke Nanija Poljanca. Jedrni del festivala, ki je tudi privabil največje občinstvo, pa je bila razglasitev zmagovalcev literarnega natečaja za najboljšo kratko zgodbo ali pesnitev, ki ga je KGD Reciklaža letos razpisalo s tematskim geslom »Šah mat ali Kralj je mrtev!«

Pred večerno svečanostjo so prostor ogreli Andrej Toplišek Trio (harmonika ali klavir, vokal, bobni, kontrabas): z izvirnimi kompoziciji, ki združujejo več glasbenih zvrsti, so med drugim izvedli t.i. Oberkrainer Suite, kompozicijo v pet delih: polka, serenada, nova ideja, znani valček in vizija. »Pravzaprav me lahko skozi njo spoznati, če se le predate njeni zvočni sliki,« je povedal Andrej Toplišek.

Na natečaju je sodelovalo 71 avtorjev, izbrali so jih žirantje Zora A. Jurič (predsednica), Novica Novaković in Bojan Tomažič. Za zbornik so zapisali: »Vsak je naredil po svoje, vsi so se poklonili lepi slovenski besedi in življenju. Žirantje smo rekli svoje, čeprav je (kot pravi citat iz ene od na natečaj prispelih pesmi) v življenju in pri šahu nekako mogoče pojasniti prav vse, razen ptice, ki se vsakič znova spusti nad šahovnico in tik pred matom odnese kralja.«

Tretjo nagrado je prejel Matjaž Jarc, drugo Monika Bukovec, zavetnica 2019 pa je postala Nataša Zlatnar za zgodbo Še zadnja dva. V utemeljitvi je zapisano: »Avtorici je uspelo prepričljivo, dinamično in brez vsake sentimentalnosti prikazati bolečino ob izgubi prijatelja.” Ob tem so razdelili še dve dodatni nagradi, ki sta ju prejela Andrej Kokot in Jan Krmelj, ter dvanajst knjižnih nagrad.«

Razglasitvi in podelitvi je sledil nastop performerke Andreje Džakušič – zgolj namig: kralj obleži, v lužici krvi, kraljica gre naprej – nato pa je aktualna literarna zavetnica doživela svoje ustoličenje. Tablica z njenim imenom in podpisom je bila nameščena na Knjižni kamen.

   

***

   

Ustoličenju je sledilo zaključno druženje v samostanski kleti, kjer je bilo možno kupiti letošnji zbornik in v njem prebrati izpostavljene natečajne tekste. Najvztrajnejši pa smo ostali na festivalu vse do devetih zvečer, ko se je končala projekcija filma o glasbeni skupini Laibach v režiji Igorja Zupeta. Jaz, ki sem nepoznavalec njihove glasbe, obenem pa njihovega prostora in časa ne morem doživeti kot svojega, sem bil od filma zaznamovan – prebujen iz nevednosti, poln vprašanj. Ta [moja] zgodba ima še mnogo nadaljevanj – sledi številnim pogovorom, doma in drugod, a ti ne sodijo v dotično poročilo. Večerna projekcija je bila, na kratko, neke druge narave od preostanka festivala; z njo se je Zlet prepustil v dogodek, ki se ni prijemal strukture festivala, ni pa imela zato nič manj povezovalnega (ali informativnega) učinka.

   

***

   

Ko gledam nazaj: enodnevni festival je bil programsko natrpan z raznovrstnimi dejavnostmi, primernimi tako za bolj kot za manj aktivne literarne, šahovske in nasploh kulturne navdušence. Hvalevreden organizacijski vložek je obrodil sadove! Toda delo še ni končano. Filmski velikan Federico Fellini je izrekel pomenljive besede, ki jih zlahka beremo kot besede o ustvarjalnem procesu: »Ni začetka ne konca, je le neskončna strast do življenja.”

Tako kot se besedno ustvarjanje nikoli ne zaključi, tudi potreba biti “prevajan” ne bo nikoli dokončno izpolnjena. Zato: na še veliko Zletov literature – in na še več literarnih zletov!

In predvsem, na vse več senzibilnosti in odprtosti za skrivnost, ki se razkriva in poskakuje na konicah naših jezikov:

»Z jezikom, ki se mi lepi na nebo, obstojim,
ko me vprašajo, o čem govori moja pesem.«

(Ana Porenta, Endemit, 2019)

     

     

Trije glavni nagrajenci s tremi žiranti, županom in organizatorko.
Partija vrtnega šaha.

    

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

   

Zlet literarnih zavetnikov – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

Luka Benedičič
O avtorju
Letnik '98, rojen v Kranju. Trudi se bivati v več krajih in časih hkrati, a mu ne uspeva. Od nekdaj ga vleče na Mediteran. Sicer ljubitelj filmov, peščenih plaž in gotskih cerkva. Kar je, je zmes matematike in mistike. Tudi urednik na portalu Pesem si in finalist Prangerjeve Mlade kritike.