Feri Lainšček – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Feri Lainšček je 5. oktobra letos praznoval šestdeseti rojstni dan. Ob jubileju mu čestitamo in objavljamo pet izmed njegovih najlepših ljubezenskih pesmi.
Feri Lainšček o pisanju ljubezenske poezije (v intervjuju s Cvetko Bevc Pesnik na poti)
Bistven je bil zame vsekakor trenutek, ko me je kratko malo obšlo, da je največja možna angažiranost v današnjem času pravzaprav v tem, da govoriš o ljubezni. Med tem, da si upaš tu in zdaj brez zadrege, ironije ali cinizma spregovoriti o ljubezni, in odločitvijo, da boš pisal le še ljubezensko poezijo, pa vsekakor je povezava.
***
Ne bodi kot drugi
Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah četudi so grešne,
zaupaj mi želje četudi so smešne.
Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.
Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.
***
Afrodita
Kot roža je cvetela in on ji je dišal
po nečem iz spomina in vetru iz daljav.
Tako ga je čutila, kot čutiš redko kdaj,
ga s smehom je vabila in vabil ju je maj.
Mehko mu je postlala, kjer ležal nikdar ni,
vso svilo mu je dala in kožo, ki dehti.
S strastjo ga napojila in šla mu je v kri,
kot smola se stopila, ki vonja ne zgubi.
Bilo je v tisti noči, ko luna moč ima,
še spal je kakor angel, ko tiho je odšla.
Le sled mu je pustila in vzela kos srca,
vsa leta jo že išče, nihče je ne pozna.
V spominu jo bo nosil vse svoje žive dni,
iskal jo bo v nebesih, a tam je tudi ni.
Bila je Afrodita, že drug obraz ima,
kar hoče, to si vzame, se s tabo poigra.
***
Sončna hiša
Kaj vse je ostalo za nama,
kje vse sva pustila sledi,
kaj v sanjah mordà bo živelo,
kaj v srcu počasi bledi?
Ljubezen kot ptica pozimi
na novo spet čaka pomlad,
jaz hodim še zmeraj brez cilja,
saj malo imam te še rad.
Vidim te včasih na trgu,
ki zjutraj je prazen in tih.
Zazdi se mi večkrat ob glasbi,
da najin ukraden je stih.
Sezidal sem sončno ti hišo,
ki tisoč že oken ima.
Čez mesto na hrbtu jo nosim
in upam da spet boš prišla.
Kaj vse bo ostalo za zmeraj
raztreseno kakor smeti,
kaj vrne morda se čez leta,
kot roža ki znova cveti.
Končuje se igra na srečo,
čas je da to si priznam,
saj nimam več karte v talonu,
le malo še rad te imam.
***
Ljubezen je samotna vas
Povej mu veter iz ravnic,
kako je pod perutmi ptic,
prinesi mi kdaj pod večer
iz čárne reke rib nemir.
Med sence je ujeta luč,
moj ljubi je izgubil ključ,
ne zmore biti zame mlad,
v spominu le ima me rad.
Ljubezen je zakleti grad,
v njem je vse še od takrat,
na mizi vse, kot je bilo
tedaj za dva napravljeno.
Povej mu veter iz daljav
o vroči žeji mladih trav,
prinesi mu kdaj iz noči
jelenov klic in vonj sledi.
V belem stišju poka led,
ledena roža dela cvet,
sneg se ulega na poti
in še sneži in še sneži…
Ljubezen je samotna vas,
s trstičjem jo obrašča čas,
nihče ne bo več shodil pot,
nihče ne posadil rož.
***
Ciganska balada
V ravnici so hiše, nad hišami dim,
v dimu so zvezde, nad zvezdami mlin.
Tam ded moj je sedel na staro kolo,
tobak si zasukal le z eno roko.
Tam mravlje so v hišo napravile pot,
divji so konji preskočili plot.
Vino sta pila in dala srce,
oče urezal v drevo je ime.
Ognji so glasno goreli vso noč,
luna imela je čudežno moč.
Drugo je ljubil potem do krvi,
mama mu dala je v rano soli.
Sanje le skrival v otroško sem dlan,
nemo kričal sem, da nočem drugam.
Zorele so češnje in tekel je čas,
kdo je naslikal mi drugi obraz?
Pomoči se zbujam in v mislih bežim,
nikogar ne čakam, le tja si želim.
V ravnici so hiše, nad hišami dim,
v dimu so zvezde, nad zvezdami mlin.
V mlinu je mlinar, ki zgodbo pozna,
to noč naj požene vse mline sveta.
Sovraštvo naj zmelje in tihi prezir,
ljubezen naj trosi in sladki nemir.
Ta gor naj me vzame in rad me ima,
ciganska sem duša tu nisem doma.
Poezija drugih avtorjev in avtoric
Pesem Ferija Lainščka Ne bodi kot drugi v izvedbi Ditke
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
