/ 

Pesnik na poti

   
Feri Lainšček – Cvetka Bevc. Intervjuji, literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Feri Lainšček, fotograf Nika Holcl Praper (2)
CvetkaBevc

S Ferijem Lainškom (fotografija Nika Hölcl Praper) se je pogovarjala Cvetka Bevc (fotografija Murr).

 

Pisatelj in pesnik Feri Lainšček je pred svojo šestdesetletnico, ki jo je obhajal včeraj, 5. oktobra, spregovoril o svojem pesniškem potovanju, glasbi in ljubezni. Polne dvorane, kjer na literarno-glasbenih koncertih po Sloveniji skupaj z glasbenico Ditko predstavlja svojo poezijo, izpodbijajo trditev, da poezija ljudi več ne zanima. Nasprotno. Ljudje njegove pesmi berejo, poslušajo, kupujejo knjige. Feri Lainšček, pisatelj, scenarist in dramatik, se poeziji tako ali drugače posveča vse svoje življenje.

***

Pri Mladinski knjigi je v teh dneh izšla vaša pesniška zbirka Ljubi me, kot sonce sije, ki jo je ilustriral Daniel Demšar. V njej so, kot je razvidno iz uredniškega zapisa, natisnjene vaše antološke pesmi in pa tudi mnoge nove, še neobjavljene. Kar še pade v oči, je prva naklada – 1500 izvodov.

Če veva, da je zbirka Ne bodi kot drugi že presegla skupno naklado 20000 izvodov, potem gotovo ne gre za kako založniško tveganje. Kar zadeva uredniško odločitev o vsebini te knjige, pa verjetno tudi ni bilo posebne izbire, saj je nekako morala izhajati iz mojega pristopa, ali pač odnosa do poezije. Moje pesmi so res kot ptice. Po nastanku jim preprosto dopustim, da odletijo in živijo po svoje. Tiste, ki preživijo in se mi potem na nek način vrnejo, so pripravljene za to, da jih lahko uvrstim v knjigo. Če polistava knjigo Ljubi me, kot sonce sije, zlahka ugotoviva, da ima vsaka izmed teh pesmi že za seboj svojo zgodbo. Za vsako izmed njih sem posebej vesel, da je znala in zmogla preživeti, mnoge njihove zgodbe pa so me seveda tudi zelo osrečile.

  

Ko pogledamo vaš obsežen literarni opus, se zdi, da poezija pri vas dolgo časa ni našla pravega mesta. Gre za splet naključij ali za odločitev?

V mladosti sem bil pravzaprav modernist, veliko pa sem tudi eksperimentiral. Še kot študent sem sodeloval z avantgardnim pesnikom Francijem Zagoričnikom, ki bil takrat promotor konkretne poezije. Spomnim se, da sem s poezijo popisal celo posteljno rjuho, ki je bila večkrat razstavljena, potem pa jo je Franci nekje izgubil. Ali pa jo je mogoče opral ( smeh). Vendar, na tak način se ni dalo izraziti vsega. Moral sem priti do roba, ko mi zgolj raziskovanje izraznih sredstev in možnosti ni več zadoščalo, temveč sem začel izhajati iz vsebine.

Bistven je bil zame vsekakor trenutek, ko me je kratko malo obšlo, da je največja možna angažiranost v današnjem času pravzaprav v tem, da govoriš o ljubezni. Med tem, da si upaš tu in zdaj brez zadrege, ironije ali cinizma spregovoriti o ljubezni, in odločitvijo, da boš pisal le še ljubezensko poezijo, pa vsekakor je povezava.

  

Pišete torej le še o ljubezni, ki je navsezadnje tudi vaše življenjsko vodilo. Vendar vsebinsko raznoliko in o vseh njenih odtenkih: od nesrečne zaljubljenosti, medsebojnega žitja dveh duš, silovite strasti do nesrečne osamljenosti. Kako je prišlo do prve knjige teh ljubezenskih pesmi?

Sledilo je pravzaprav zelo dolgo obdobje, ko nisem objavil nobene pesniške zbirke. Moje pesmi so bile praktično celo desetletje raztresene po časopisih, revijah in spletu. Živele so neko povsem svoje življenje, ljudje so jih prepisovali, izrezovali, delili … Potem pa me je nekega lepega dne ustavil Zdravko Duša, takratni urednik pri Cankarjevi založbi, in rekel: »Poslušaj, kamor koli pogledam naletim na tvojo poezijo. Nekaj že mora biti v njej, če se ji to dogaja.« Nagovoril me je, da sem te pesmi končno zbral in nastala je knjiga Ne bodi kot drugi.

  

Ta knjiga vsekakor živi in še doživlja izjemno usodo, saj je bila letos spet ponatisnjena. V čem je skrivnost? Ali je to klic po ljubezni, ki zasvetlika že iz verzov naslovne pesmi: Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi … ?

Srečujem bralce, ki pravijo, da imajo to knjigo ves čas na nočni omarici. Videl sem jo v mnogih ženskih torbicah. Srečal sem že tudi nekoga, ki je potožil, da jo je že trikrat dobil za darilo. Vem, skratka, da jo imajo mnogi ljudje radi in je postala darilna knjiga, v čem je skrivnost te priljubljenosti, pa pravzaprav ne vem. Vendar bolje je, da ne vem. Če bi vedel, bi lahko prišel v skušnjavo, da bi skušal napisati še eno tako knjigo.

  

Verjetno je kaj prispevala tudi glasbenica Ditka, ki je iz naslovne pesmi potem ustvarila zdaj že zimzeleno skladbo.

Ja, mnogi mislijo, da je ključ v uglasbitvi naslovne pesmi iz zbirke in glasbeni uspešnici. Vendar Ditkina uglasbitev je iz leta 2013, takrat pa je zbirka, ki je bila prvič natisnjena leta 2007, že imela za sabo četrti ponatis in skupno naklado 8000 izvodov. Zgodba s to knjigo se je torej začela prej in odgovor na vprašanje, ki naju oba zanima, pač ni tako preprost.

  

Kako je prišlo do vajinega tesnejšega sodelovanja?

Ditkina mama Jelka je pesem Ne bodi kot drugi doma nalepila na hladilnik, ker je verjetno želela možu z njo nekaj sporočiti. Ditkin oče Gorazd je pesem neko noč uglasbil in Ditka jo je kasneje tudi zapela. Poslala mi je posnetek, skladba se mi je zdela super in potem smo se kmalu spoznali. Najprej je Ditka prihajala na moje literarne večere in vmes kaj zapela. Nato sem jaz prihajal na njene koncerte in vmes kaj recitiral. Opažali smo, da je to publiki všeč. Nismo se pa še prav zavedali, da smo tako zakotalili kepo, ki se je nato le še večala. Iz klubskih prostorov smo se kmalu preselili v velike dvorane, pridružila se nam je spremljevalna glasbena skupina in to potem, vsaj zame, ni bil več hec. Stopil sem nekam, kamor nisem nameraval in kjer sem se na začetku slabo znašel.

  

V kolikšni meri to zaznava tudi slovenski medijski prostor?

Mogoče zaznava, a verjetno ne ve, kaj bi s tem. Pesnika si v tem medijskem prostoru običajno zamišljajo kot nekoga, ki hodi bolj zase in rad nastopa za družbo somišljenikov. Pevko pa si radi zamišljajo kot nekoga, ki nas zabava in naredi velik žur. Oba z Ditko sva torej na nek način netipična. Literarna scena ne ve, kam bi me kot pesnika dala in glasbena scena verjetno ne ve, kam bi z njo. Mnogi se predvsem čudijo, da to, preprosto, deluje in učinkuje povsem po svoje. Brez pompa, brez šova, skoraj intimno in včasih prav kontemplativno. V dvorani sedi nekajkrat sto ljudi in posluša glasbo in poezijo. Uživamo v občutkih lepega in to je to.

  

To pa ni edino potovanje vaše poezije. Potuje namreč tudi po socialnih omrežjih …

Imel sem srečo, da se mi je facebook že na samem začetku zdel primerna platforma za objavljanje verzov. Že kmalu sem tudi iznašel neko svojo obliko objav, ki je bila ljubiteljem poezije všeč. Moja pesniška stran za odrasle z imenom Dlan mi po tebi diši ima tako, recimo, že več kot 27000 sledilcev, nekatere objave pa zaradi delitev beležijo tudi po desetkrat večji doseg ogledov.

   

Presenetljivo je, kako deluje tako širjenje poezije. Pa vendar – kako je to mogoče? Ali je to del neke velike zgodbe?

Nobene velike zgodbe ni, pač, prijelo se je in še deluje. Ne upam si kaj posegati, vse kar v zvezi s tem počnem, je da dvakrat ali trikrat na teden na facebooku in instagramu objavim pesem. Če je bralcem pesem všeč, jo potem pošljejo naprej. Nekatere na facebooku tudi po nekaj tisočkrat. Takrat je število bralcev res veliko. Ampak, hvala bogu, od nekdaj sem si želel imeti svoj časopis in zdaj ga imam.

  

Kako vaši literarni kolegi komentirajo ta uspeh?

Ne vem, če v literarnih krogih na to gledajo kot na uspeh. Prej si nekateri mislijo, da je tako zato, ker pač namenoma objavljam, kar je ljudem všeč. Oziroma, da se prilagajam. Ampak so v veliki zmoti, saj nisem še ničesar napisal z mislijo na facebook in instagram. Moje pesmi so pač moje pesmi. So takšne, kakršne so. Nastanejo z navdihom, motivom in razlogom, kot pač nastaja moja poezija. Ko pa so enkrat napisane, imajo vso svobodo, vesel sem, če ne ždijo v samoti, ampak živijo med ljudmi, se klatijo povsod okoli, pa četudi kdaj tam, kjer se za poezijo baje ne spodobi … Ampak, saj sem tudi sam bolj nespodoben pesnik. Razlikujem se pač od večine, a se zaradi tega ne počutim slabo. Ne bodi kot drugi, ta verz ni nastal po naključju in se tudi ni po naključju spremenil v moj moto. Obstajajo pač verzi po katerih živimo …

   

Dodala bi še verz Ne bodi, kar nisi. Ta je iz pesniške zbirke za mlade s pomenljivim naslovom NE. Tudi to pesem je Ditka letos uglasbila in skladba je, opažam, spet postala uspešnica.

Postala je tudi naslovna pesem najinega skupnega literano-glasbenega programa, s katerim veliko nastopava po šolah. Mlade nagovarjava, da naj si upajo na glas reči ne. Praviva jim, da je neizrečen ne lahko hudo škodljiv za dušo in telo …

  

Vaša poezija je potovala z glasbo tudi že pred vajinimi koncerti z Ditko. Katera sodelovanja so vam ostala še posebej v spominu?

Na samem začetku je zagotovo sodelovanje z Mijo Žnidarič in Steveom Klinkom. Ustvarili smo tri jazzovsko obarvane zgoščenke in še občasno sodelujemo. Z Laro Jankovič sva ustvarila lepo zgoščenko šansonov z naslovom Na kožo zapisane zgodbe. Z Romano in Lojzetom Kranjčanom smo za otroke ustvarili zgoščenko Pesmi o Miški in Belamiški. Potem je tu še sodelovanje z Markom Groblerjem pri projektu Občutek za veter, pa zgoščenka s pevko Moiro in še bi lahko našteval. Ampak bom zagotovo koga pozabil, zato raje neham.

  

A kljub temu najbrž mimo benda Halgato ne morete …

Začelo se je tako, da je v Prekmurje kot begunec prišel glasbenik Milan Ostojić in se tu naselil. S sabo je prinesel svoj južnjaški sentiment, poznavanje panonske glasbene tradicije in željo po ustvarjanju. Sanjarila sva o tem, da bi ustanovila glasbeno skupino, ki bi izvajala avtorsko glasbo z značilnim panonskim navdihom. Po srečnem naključju sva naletela na romske glasbenike, ki so pri tej skupini želeli sodelovati in tako je nastal Halgato band s svojim prepoznavnim panonsko-romskim zvokom. Ime je skupina dobila po junaku iz mojega romana Namesto koga roža cveti. Najin projekt pa je najbrž uspel tudi zato, ker je že prva pesem z naslovom Komi de ravnica bejla postala v našem okolju uspešnica, zdaj je pravzaprav že ponarodela. Niti Prekmurci namreč več ne vedo, kdo je avtor glasbe in kdo avtor besedila, ko jo pojejo na zabavah.

  

Torej le ni tako čudno, če včasih kdo misli, da je vašo poezijo uveljavila glasba. Ali naj bi nekaj podobnega veljalo tudi za vaše romane, po katerih so bili posneti filmi?

Ja, to so ta zmotna prepričanja, ki jih imamo tako radi, čeprav ne vemo, čemu služijo. Mnogi radi spregledajo dejstvo, da je dosegel roman Namesto koga roža cveti veliko večjo naklado, kot je imel gledalcev film Halgato, ki je bil po njem posnet. Pa še veliko je primero, ki tako prepričanje lahko obrnejo nazaj na noge, vendar se mi jih ne da naštevati, saj mi je pravzaprav vseeno …

  

Hočete torej reči, da se vas taka napačna sklepanja ne dotaknejo …

Pravzaprav se me res ne dotaknejo. Saj vem da moja literatura živi tudi povsem svoje življenje. Le kadar me kdo vpraša, kaj je bilo prej, jajce ali kura, potem mu pač rečem, da jajce. Ali pa tudi ne rečem. Veste, Slovenija je tako majhna, da ni težko vedeti, kaj si kdo misli o tebi, kdo te ima rad, kdo ti kaj privošči in kdo se veseli tvojega uspeha. Ve se pa tudi, kdo ti zavida, se te izogiba, ali bi te rad onemogočil, ker bo potem morda on malo zlezel. Ampak, tako pač je, zaradi svojega kao uspeha sem marsikaj že doživel. Zelo pa sem verjetno zato občutljiv na korupcijo, klientelizem, klanovstvo, pa na vse druge izmenjave v smislu jaz tebi, ti meni. Ampak, če živiš v Prekmurju, glede tega tako nimaš šans in niti ne prideš v skušnjavo, da bi koga podkupil. Razen, morda, če komu kdaj prineseš bučno olje. To pa priznam, rad počnem. Z bučnim oljem sem jih že veliko podkupil… (smeh )

  

A danes ga nimate s sabo?

Dam vam ga, ko bo intervju že objavljen. Ampak boste morali v Prekmurje po njega. (smeh)

  

Bom raje prišla na vajin nastop z Ditko. In ko sva že pri tem. Izvrsten pripovednik ste, ali nastop vključuje tudi kakšno vašo zgodbo?

Ja, rad pripovedujem zgodbe. Ampak na teh nastopih pridejo v poštev le zgodbe, ki so morda navdihnile kako pesem.

   

Kako se odločite, katere pesmi boste samostojno predstavili?

Priznam, začel sem povsem brez izkušenj. Sprva sem se ukvarjal z idejo, da bi vsakič bral druge pesmi, saj nisem bil vajen ponavljanja. Ampak glede na veliko število nastopov, bi mi jih tako in tako hitro zmanjkalo. Razen tega sem kmalu ugotovil, da obiskovalci teh literarno glasbenih večerov hočejo slišati točno določene pesmi. Recimo Nikdar ne boš znala ali Kako je ljubezni ime morata biti vsekakor na sporedu. Četudi so jo slišali že desetkrat, jo hočejo še enkrat, saj sicer nekaj manjka. To je bilo zame res nekaj novega. Česa takega pesniki preprosto nismo navajeni.

  

In ne nazadnje – kako nastaja vaša poezija?

Na podoben način, kot mi ga je nekoč opisal pesnik Kajetan Kovič. Najboljša pesem se zgodi v glavi. Skratka ne nastane takrat, ko sedim za mizo in rečem: zdaj bom napisal pesem. Nekatere pesmi se tako rojevajo tudi več let, nekatere se zgodijo v trenutku. Včasih se mi pesem pojavi nekje na poti in hoče, da jo potem zapišem. Takrat se običajno ustavim. Zato na vprašanje ali pišem na roko ali na računalnik, včasih odgovorim, da na telefon. Pa se eni spet zgražajo.

  

Eno vaših najobsežnejših pesniških del je roman v verzih Sprehajališča za vračanje. Kako je nastajal?

To je roman s katerim sem se častil za petdesetletnico. Rekel sem si, da si za to jubilejno leto ne bom nalagal nobenih drugih obveznosti, ampak si bom vzel čas zase in pesnil za svojo dušo. Potem sem nekje zasledil, da iskanje trojne rime sproža povsem drugačne možganske procese, kot iskanje običajne, torej dvojne rime. In sem se odločil, da cel roman v verzih opletem v trojno rimo … Skratka, nobenih drugih literarnih obveznosti, iskanje trojne rime in občutek, da se v tvoji glavi res poraja nekaj drugačnega, to mi je bilo super. In res mislim, da je ravno zaradi te trojne rime ta roman tudi po vsebini drugačen.

  

Verz iz tega pesniškega romana Ni seglo mesto do oblakov, zato ne ve za svojo majhnost, krasi podstavek kipa muze Erato sredi mursko soboškega trga. Ali drži, da tej muzi liričnega pesništva in ljubezenske poezije vsake toliko časa prinesete rože?

Vem kako simboli vplivajo na naše mišljenje in na življenje, zato se mi zdi super, da stoji v mestu, v katerem živim, tudi ta bronasta muza. In kak bi bil torej sploh pesnik, če ji ne bi kdaj prinesel rože? (smeh) Ampak, ta zgodba ima tudi neko bolj prozaično ozadje. Ko so se v Murski Soboti odločili za naročila kipa muze Erato, ki ga je izdelala akademska kiparka Irena Brunec-Tébi, s tem niso bili vsi zadovoljni, ker se jim je zdelo škoda denarja. Ko je bil kip postavljen, so se jim pridružili še tisti, ki jim kip ni bil všeč. Ene je motilo golo oprsje, pa čeprav stoji nasproti gostinskega vrsta, kjer mlade mamice poleti povsem sproščeno dojijo dojenčke. Druge je motila njena nizka in čokata panonska postava, saj bi na njenem mestu verjetno raje videli dolgonogo blondinko. No, bili so še tretji, pa četrti, ki jih je kaj motilo, jaz pa sem se preprosto odločil, da muze ne bom pustil na cedilu. Tudi ko so jo najbolj ogovarjali, sem ji prinesel rože in bronasta dama mi je bila zagotovo hvaležna. Zdaj pa se je na to navadila …

  

In kip je ostal na trgu.

Ko so soboškega župana na predvolilnem soočenju vprašali, kaj bo napravil z muzo, je mirno odvrnil: »Zdaj ste se je pa menda že navadili.« Odgovor se mi je zdel možat in torej upam, da bo res ostala tu. Ampak, saj to niti ni tako pomembno. Tudi če jo bodo skrili nekam v grmovje, ji bom še zmeraj prinašal rože. Ker, kot sem že dejal, ne gre mi le za simbolno govorico, ampak tudi za simbolna dejanja … Ali če še malo parafraziram, so tudi simboli po katerih živimo.

     

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

 

***

   

Cvetka Bevc, pisateljica, pesnica, glasbenica, rojena 29. oktobra 1960 v Slovenj Gradcu, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani zaključila študij muzikologije in primerjalne književnosti ter se izpopolnjevala na University College Cork. Sprva je delovala kot urednica Glasbene mladine, nato kot asistentka na Filozofski fakulteti, kasneje v Uredništvu igranega programa RTV Slovenija, urednica pri Državni založbi Slovenije, poučevala klavir, svobodna pisateljica, zdaj na SVŠGUGL Ljubljana. Do 2010 pri Društvu slovenskih pisateljev kot vodja strokovne službe, med leti 2007 in 2009 je bila programska voditeljica in koordinatorka Slovenskih dnevov knjige. Kot ustvarjalka radijskih iger je sodelovala z radiem Ljubljana, Maribor, Zagreb, Trst napisala nekaj filmskih scenarijev (Jaz sem pa muzikant, Kaj pa gospod Bach, Ta Rožina dolina, Mura-temna reka, Darilo za življenje, Pianist v belem, Krištof Zupet, slikar, Samorastniške kronike) in glasbeno-gledaliških predstav (Sadna opera, Klavirski duhec Jošti, Izgubljena paličica vile Apolonije) ter številne glasbene podobe in izvirne glasbe radijskih iger, gledaliških predstav in filmov. Literarni nastopi doma in v tujini (Velika Britanija, Avstrija, Hrvaška, Italija, Makedonija, Romunija, Estonija, Avstralija, Kitajska, Bolgarija, Grčija…). Njena dela in izbori pesmi in zgodb so prevedeni v številne tuje jezike. Piše prozo, poezijo, scenarije, dramska besedila in mladinsko literaturo. Proza: Prigode Špelce Žvekič (2003), Zgodbe iz somraka (2007), Soba gospe Bernarde (2007),  Škampi v glavi (2010), Polomljeni vilin (2010), Desetka (2011), Ina (2011), Potovci (2012), Libar (2013) Pesniške zbirke: Prelet žerjavov (2004), Med ločjem (2005), Odbleski (2009), Siringa (2018). Knjige za otroke: Klavirski duhec Jošti (2005), Abecednik zaljubljene krastače (2007), Labod Zaki najde starše (2008), Veverica Mica in druge pravljice iz Zelenega gozda (2009), Pesem za vilo (2009), Moja družina (2011), Rado in Bratovščina zelenega kamna (2011), Kokoška Slavica/Petelin Vladimir (2012), Razmislek (2013), Čivknjeno od začetka do konca (2013), Rumi, perzijski mačkon (2017), Božiček v ušesu (2018).

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

  

     

Feri Lainšček – Cvetka Bevc. Intervjuji, literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Feri Lainšček
O avtorju
Pisatelj, pesnik, dramatik in scenarist Feri Lainšček (1959) živi in ustvarja v Murski Soboti. Njegova bibliografija obsega več kot 100 samostojnih knjižnih enot, med njimi je 23 romanov, ki so večinoma že prevedeni v tuje jezike. Je eden izmed najbolj branih slovenskih pisateljev, saj je avtor mnogih uspešnic. Za svoja dela pa je prejel tudi številne nagrade. Leta 1995 je za roman Ki jo je megla prinesla prejel Nagrado Prešernovega sklada. Kresnika, nagrado za najboljši slovenski roman, je prejel dvakrat, in sicer leta 1992 za roman Namesto koga roža cveti in leta 2007 za roman Muriša. Večernico, nagrado za najboljše slovensko mladinsko literarno delo je prejel leta 2001 za knjigo pravljic Mislice. Desetnico, nagrado Društva slovenskih pisateljev za mladinsko književnost, je prejel leta 2012 za knjigo Pesmi o Mišku in Belamiški. Na filmskem festivalu v Portorožu je leta 2008 prejel nagrado Vesna za scenarij celovečernega igranega filma Hit poletja, na filmskem festivalu v Monteralu pa je leta 2012 celovečerni igrani film Šanghaj, ki je bil posnet po njegovem romanu Nedotakljivi, prejel nagrado za scenarij. Feri Lainšček je tudi slovenski pisatelj, katerega literarna dela so doživela največ filmskih adaptacij.