/ 

Nasilje v literaturi, nasilje v svetu

Vinko Möderndorfer – Vilenica 2020 – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Vinko Möderndorfer je avtor v fokusu Vilenice 2020.

   

Srednjeveški vitezi so v vojnah drug drugemu razbijali glave in sekali ude, še prej so grški junaki svojim sovražnikom iztikali oči, vlekli drobovje pod žareče grško sonce; po berlinskih ulicah so nacisti in jurišniki SA, še ne tako davno tega, vsem na očeh do smrti pretepali drugačne: jude, komuniste, socialiste, homoseksualce, begunce, tujce, starce in starke … Zdi se, kot da se svet ni nikoli ničesar naučil in da tudi danes še vedno raste iz nasilja. Iz grozljivega, barbarskega nasilja brez primere. In kar naprej si obljubljamo in prisegamo: nikoli več.

Kako pa na nepretrgano zgodbo nasilja zgodovine reagira zgodovina literature?

Mnogo nasilnih dejanj minulih časov je vstopilo tudi v literarna dela. Literatura je s svojo ustvarjalno intuicijo, z občutkom za detajl in usodo posameznika, pravzaprav nekakšno drugo oko zgodovine. Iz mnogih romanov lahko podoživimo atmosfero med usodnimi in krvavimi bitkami mnogo bolj doživeto in natančno kot iz debelih zgodovinskih knjig. Ker se literatura ukvarja s posameznikom in njegovo individualno in posebno življenjsko potjo, nam omogoča veliko boljšo identifikacijo s posameznikovo srečo – pa tudi z njegovo grozo in trpljenjem. Literatura slika nasilje in ga ne reklamira. Kadar ga reklamira, ni več literatura, ampak političen pamflet najgrozovitejše vrste. Literatura s tem, ko ga veristično opiše, nasilje pravzaprav izpostavi z namenom, da bi ga razstavila; da bi spregovorila o resnici nasilja, o vzrokih za nasilje, nasilje nam želi pokazati zato, da se ne bi več ponovilo.

Literatura dobro ve, da je njena moč – moč besede: besednih zvez, metafor, atmosfer, ki jih pričarajo kombinacije besed in psiholoških detajlov, ki jih besede opišejo …

Hkrati pa se literatura zaveda, da v nekaterih rečeh ne more tekmovati z življenjem. Njena moč je v tem, da je lahko več od življenja, saj sproža razmisleke o bivanju. Pravo nasilje, ki ga drug drugemu, ob vseh priložnostih in vsak trenutek, povzročamo ljudje, je v resnici neopisljivo. Kako opisati bolečino raztrganega drobovja, kako opisati strahotno bolečino puljenja nohtov, gorenja na grmadi? Bolečine se enostavno ne da opisati tako doživeto, kot jo lahko doživlja trpeče telo. V tem je življenje drugačno od umetnosti. Vendar pisatelji poskušajo opisati tudi to. Tudi bolečino in tudi nasilje. To počnejo, ker so proti bolečini, proti mučenju, proti sežiganju ljudi ne le na povsem konkretnih grmadah, pač pa tudi na grmadah ideologij. Kako opisati neznosen mraz telesa v taborišču smrti ali bolečino matere, ki so ji pred očmi ubili otroka? Tu literatura ne more tekmovati s krutostjo življenja. Prepričan pa sem, da včasih že samo opisi muk in nasilja sprožijo v bralcu gnus in razmislek o človeku/zveri, ki se žal od nekdaj skriva v ljudeh. In zato je vsaka literatura, tudi takrat, ko opisuje grozote življenja, ne samo estetsko, ampak tudi etično dejanje. Čeprav opisujemo grozote človeške družbe, smo etični, saj s tem grozote v bralcu na nek način tudi ukinjamo.

V mojem romanu Druga preteklost mladega člana odporniškega gibanja mučijo na sedežu Gestapa v majhnem štajerskem mestu. Med mučenjem se mladi upornik požene skozi okno in se raje raztrešči na pločniku, kot pa da bi izdal tovariše. Nekaj časa sem bil v dvomu. Naj mučenje poskušam opisati ali naj se detajlnemu opisu raje izognem in napišem samo golo dejstvo: Med mučenjem se je mladi upornik pognal skozi okno … Vse ostalo bi tako prepustil domišljiji bralca. Vendar sem se na koncu odločil za natančen opis nasilja – mučenja. Zakaj? Ker sem skozi poskus opisa postopkov trpinčenja in različnih oblik bolečine lahko bolj natančno razgrnil tudi psihologijo rablja, mučitelja. Tisti, ki mučijo, so skrivnost. Zlo je skrivnost. Če bi znali odgovoriti na vprašanje, od kod prihaja zlo, zakaj obstaja zlo, kaj žene človeka v zlo, bi pravzaprav lahko odgovorili na vse. In svet bi postal raj. Seveda pa to ni bil glavni razlog, da sem se spustil v opisovanje nasilja človeka nad človekom. Prepričan sem, da lahko bralec skozi mučne opise krutosti še bolj jasno začuti, kaj pomeni biti junak in hkrati biti človek, ki ga neznosno boli. Kljub težkemu in mučnemu branju (tudi pisanje je bilo mučno) na koncu vseeno lažje razumemo veliko samoto mučenca, njegov človeški dvom o smislu, pa tudi njegovo notranjo moč, ki premaga neskončno bolečino, čeprav z lastno smrtjo. Literatura je namreč tudi svojevrstna analiza. Pojav razstavimo, da ga bolje vidimo. Pri literaturi, ki se spusti v opis nasilja, naj bi vedno šlo za vivisekcijo nasilja, za njegovo analizo. Analiza pa je ena od poti, ki pelje k razrešitvi skrivnosti.

Postavlja pa se tudi vprašanje: ali v enaindvajsetem stoletju opisi nasilja bralca sploh še lahko pretresejo, mu sploh še dajo misliti?

Danes smo ljudje žal navajeni na nasilje, vidimo ga vsak dan, na ulici, v dnevnih poročilih, na kri in smrt smo skoraj že neobčutljivi. Pravzaprav z lahkoto prestavimo na drug TV kanal, pogledamo stran ali pa morda sploh nočemo opaziti nasilnih prizorov, ki nam jih vsak dan ponuja sodobni svet, kot da bivamo v mega trgovinskem centru nasilja. In prav zato, tako se mi dozdeva, je dobro, da se ponovno zavemo, da bolečina boli, da je kri rdeča, da je smrt dokončna, da je biti ponosen in načelen v neznosni bolečini zelo težko, in da to zmorejo samo nekateri ljudje. Ponovno se moramo naučiti empatije, sočutja. Zavedati se moramo, da ranjeno telo boli, da beseda bolečina ni prazna beseda, ampak zgolj približek vsega tistega, kar čuti ranjeno, zbrcano in na križ pribito telo.

In morda je moč literature prav v tem, da ne opisuje zgolj lepote in petičnosti sveta in dobrote ljudi, ampak tudi zlo in nasilje, to pa zato, da bi izstopili iz potrošniškega egoizma in se ponovno zavedali tudi tiste bolečine, ki ni naša.

Seveda pa ne obstaja samo fizično nasilje. Obstaja veliko večja nevarnost, ki jo je med nas prineslo tretje tisočletje, in to je, da beseda vztrajno izgublja svojo moč. Izgublja smisel in vsebino.

Ne izgublja pa je sama po sebi; centri moči, tudi politične, nova računalniška tehnologija, svet spleta, neskončnega pretoka neobveznih informacij … vsi ti so ugrabili moč besede, moč njene resnice, in jo naredili za neobvezen preplet zlogov in glasov, ki jim lahko pritaknemo kakršno koli vsebino. Laž ni več laž, ampak drugačna resnica, drugo mnenje. Kraja ni več kraja, ampak privatizacija, racionalizacija, dodana vrednost. Krivda ni več krivda, ampak krivica. Celo umor se skozi besede uspešnih advokatov in politikov spremeni v nesrečo, kolateralno škodo, obrambo, samoobrambo, eliminacijo sovražnika … Bodeča žica na meji ni več bodeča žica na meji, ampak tehnična ovira … Pred našimi očmi se zla dejanja s pomočjo spretnega spletnega spletkarjenja spreminjajo v nekaj sprejemljivega. Resnica nima samo dveh obrazov, pač pa jih ima v tretjem tisočletju nešteto.

Tudi zgodovinska dejstva so postala sredstvo neskončnih interpretacij in vsaka je lahko čista zgodovinska resnica. Beseda enostavno ne pomeni samo tistega, kar pomeni, ampak še vse tisto, kar ji pridamo, dodamo, kar ji podtaknemo. Beseda je vedno bolj sredstvo manipulacije. Z besedami se v javnosti v imenu politike, kapitala, razno raznih interesov, kujejo demagoške zgodbe. Javna beseda je izgubila moč. Beseda služi lažnim novicam, lažni resnici … Vse se lahko izreče in nič nima resnične teže. V začetku je bila Beseda … nekoč najbolj znana in pomembna misel, s katero se je pravzaprav začelo vse, je čez noč postala prazna fraza. Beseda nima več moči kreacije, ampak vse večje destrukcije.

Beseda je zaradi svojega razvrednotenja postala orodje nasilja.

Prav to doživljamo v različnih medijih, ki vsak dan, sleherni trenutek, spremljajo naša življenja. Živimo v času, ki je ugrabil besedo in jo prevrednotil v nekaj neobveznega. In to je v resnici največje nasilje v zgodovini človeštva. Kadar pade beseda, padejo vse vrednote. Pade človeštvo.

Ko besede izgubijo moč in ko ljudje niso več zavezani besedi, se lahko prične nasilje vsakega proti vsakomur. In to se v resnici že dogaja.

Fizično nasilje, vojne, takšne in drugačne, tudi državljanske, so samo posledice vsega tega.

Vprašanje, ali naj z besedo opisujemo nasilje tudi v literaturi, ni pravo vprašanje. Pravo vprašanje je: ali ima beseda sploh še kakšno moč?

Zato je dolžnost literature danes še večja, kot je bila kdaj koli prej.

Literatura mora vrniti besedi njen pravi pomen in njeno dostojanstvo.

Ko bodo besede spet dobile nazaj vrednost vsebine, iz katere so vzniknile, se bo svet lahko dvignil iz pepela.

     

     

            

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Vinko Möderndorfer – Vilenica 2020 – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

 

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Vinko Möderndorfer
O avtorju
(fotografija Boštjan Pucelj) Vinko Möderndorfer je pesnik, pisatelj (za odrasle in otroke), dramatik, gledališki in filmski režiser, esejist – eden najpomembnejših in najbolj raznovrstnih sodobnih slovenskih avtorjev. Njegov opus šteje preko sedemdeset naslovov, ustvaril je več kot sto gledaliških in opernih režij, posnel tri celovečerne filme. Temu primerno je tudi število različnih nagrad, vključno z nagrado Prešernovega sklada. Letos je prejel tretjo Grumovo nagrado, jeseni objavil obsežen roman Druga preteklost, pred izidom je antologijski izbor iz njegove poezije. - Rojen 22. septembra 1958 v Celju, 1982 je končal Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo.