Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje Vrabec Anarhist. Društvo slovenskih pisateljev.
Esad Babačić je avtor v fokusu Vilenice 2019. Ob tej priložnosti objavljamo videoposnektek njegove recitacije pesmi Sranje iz zbirke Divan, Beletrina, 2006 (posnetek Igor Divjak). Poleg te pesmi pa še Makedonsko pesem iz zbirke Prihodi – odhodi, ki jo je izdal v samozaložbi leta 2013 in pesem Težko je gledati skozi oči živali, ki je izšla v zbirki Odrezani od neba pri založbi Goga leta 2018.
Esad Babačić o svoji poeziji ob Vilenici 2019
Na nek način ona vodi mene, če sem čisto iskren.
***
Sranje
Pesniki so najmočnejši na stranišču.
Tudi ko serjejo, jih ne zapusti tisti občutek.
Tudi ko serjejo, so prepričani,
da iz njih prihaja nekaj veličastnega,
enkratnega in neponovljivega.
Zdi se jim, da jim pozaba ne more do živega.
Ko tako pritiskajo navzdol, se jim angeli
smejijo s stropa, angeli, čisti kot neuporabljen
toaletni papir. Nevednost jim je tako ljuba,
tako dobrodošla, v tistih trenutkih absolutne slave,
ko nihče v bližini ni varen pred vznesenostjo
rodovitnega pesnika, tega junaka domačnosti
in sproščenosti. Kolikokrat se bo moral ponoviti
trenutek, ki ga sleherni otrok odnese v grob,
kolikokrat bo moral zatreti najbolj čiste fantazije,
da bo lahko končno zavladal lastni školjki.
Ker skrivnost, ki jo bo odnesel s seboj,
vsakič ko sede nanjo, je največje sranje tega sveta.
***
Makedonska pesem
Trudiš se.
Vse položnice do prvega.
Luč v sobi skrbi,
da se ti ne ustavi kri.
Pišeš domov,
vsak božič,
čeprav ga ne praznuješ.
Gradiš stolpnice,
v katerih ne boš živel,
stadione, na katerih
ne boš navijal,
hotele, v katerih bodo spali
tisti, ki te ponižujejo.
Trudiš se, da ne bi bil
preveč na očeh,
ker ne želiš,
da bi videli
tvojo žalost.
Samo zdravnici
lahko potožiš,
kako ti je hudo,
kako se zbujaš ponoči
in kričiš sam nase,
ker si se tako trudil,
in na svoje otroke,
ker so te poslušali.
Gradil si ceste
in hiše za tiste,
ki si jim verjel,
zdaj pa se jim umikaš,
ko te hočejo povozit.
Ker si prepočasen.
Vse dolgove do prvega,
vse obveznosti,
do sebe in sveta.
Ker ti nikdar ne zamudiš,
čeprav veš, da vse zamuja.
Tudi smrt zamuja
in ta prekleti mir zamuja.
Z neba padajo rože,
težke, bele rože,
namesto dežja.
***
Težko je gledati skozi oči
živali,
ki ne želi spoznati
človeka.
Poezija drugih avtorjev in avtoric
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: