/ 

Pismo z bolniške

Esad Babačić  – pismo Goranu Vojnoviću – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Dragi Prijatelj,

že nekaj časa sem na bolniški in vse kar zmorem je prvi stavek. Za kaj več mi kaj hitro zmanjka moči. Saj zato tudi sem na bolniški. Ker ne morem delati. In jaz sem, saj veš, delavec v kulturi. In pisanje je vendarle delo. Čeprav nekateri ne mislijo tako. Ampak oni ne vedo, kako težko je, ko imaš en sam stavek, takšen dober stavek, kateremu bi morali slediti vsaj tako dobri, če ne še boljši stavki. Pa jih ni. Ne pridejo. Zlepa ne. Zgrda pa še manj. In tako ležim tu in se borim s tem prvim stavkom, ki je lahko verz, ali zgolj začetek neke pesmi, ki jo bo nekoč nekdo zapel. Borim se, ko bi moral peti. Še dobro, da imam tebe, ki boš vse to razumel in mi celo kaj napisal.

Stanje v katerem sem trenutno, spominja na tistega, ki ga je opisoval Kristjan Novak, tudi zame eden najboljših evropskih pisateljev ta trenutek. Praznina po zmagi, ki je v resnici sploh ni bilo. Če se lahko malce naslonim na tvoje razmišljanje. Nekaj podobnega je bržčas doživel tudi smučarski as Rok Petrovič, ki v eni svojih pesmi, napisanih v času, ko je živel od zmage do zmage in izločal velike količine dopamina, napisal naslednje verze:

Utrujen, u t r u j e n, zelo utrujen ………………
Ko vidim vse te ljudi, ki prežijo in razgretih obrazov čakajo:
kaj bom storil?
kako se bom vedel?
kako se bom obrnil?
na kakšen način bom pokazal veselje ob zmagi!

me mine še tisto malo veselja,
ki bi kljub utrujenosti spontano privrelo iz mene ………………

Ga je nemara doletela samota, o kateri si mi pisal v svojem pismu? Prava pisateljska samota torej. Ali je šlo zgolj naveličanost ob premnogih zmagah? Je tu odgovor na vprašanje, zakaj je praktično čez noč nehal zmagovati in kaj kmalu tudi tekmovati, tako kot Novak?

Tako bi lahko opisal občutek po napisanem romanu, ki bo čez kakšen teden zagledal luč sveta. Čeprav naj bi bil ta proces pri pisateljih neskončno počasen, vsaj v primerjavi s tistim, pri vrhunskih športnikih, pa se meni zdi, da se vse skupaj dogaja prehitro, sploh če si književnik na svobodi, ali kako nam že pravijo tisti, ki podeljujejo statuse. Borni honorar namreč porabiš še preden si oddal rokopis, tako da si hote ali nehote z mislimi že pri naslednji knjigi in tako v nedogled. In tudi če hočeš nehati, prekiniti ta proces, tega ne moreš storiti. Tako kot je Kristjan nehal nastopati in zmagovati. Zmage so torej izničene in kaj hitro ti je lahko celoten proces odveč, skupaj z dajanjem izjav po zmagi, ali porazu, odvisno od trenutnega počutja. Tudi sam ne vem, kje je v vsem tem dopamin, a se še kako strinjam s teboj, da kakšne razlike tukaj v bistvu ni, le da so vse pisateljske kolajne lesene, športnikom pa lahko njih sijaj kdaj tudi udari v glavo.

Ne morem pisati, zato pa lahko razmišljam, recimo o tem, kako bi bilo, če bi namesto mene pisala umetna inteligenca, saj ona že ve vse o stanju, v katerem se nahajam. Brez težav mi lahko postavi tudi diagnozo in predpiše terapijo. Ker pa sem le preveč trmast in ponosen, ji tega seveda ne dovolim, zato raje razmišljam recimo o tem, kako sem bil nekoč naiven. Kot da sem danes kaj manj naiven.

Ko tako razmišljam mi skozi slušalke uleti kakšen komad, ki me vrne v čase, ko takšna naivnost še ni izstavljala računov, ko je bilo dopamina na pretek in so prvi stavki tekli tako rekoč v potokih. In zaslišim znani glas pevca z žametnim glasom, ki prepeva svoj prvi stavek hajde bože budi drug pa okreni jedan krug unazad planetu. Nehote pomislim na igralko, ki me je v času, ko je ta komad z naslovom Tišina izšel na plošči Bajage i Instruktora Prodavnica tajni, vozila po ljubljanskih ulicah v svoji rdeči katrci in se mi je zdelo, da se tudi midva voziva v krogih. Razmišljam o tem, ali sem bil zaljubljen vanjo, ali nemara v komad, ki sva ga nenehno vrtela nazaj v tistem majavem avtu. O tem, v koga je bila zaljubljena ona ni bilo nobenega dvoma. Vame vsekakor ne, kar sem doumel šele kasneje, ko nisem bil več pod vplivom Bajage in njenega nalezljivega smeha, ki me je držal v zmotnem prepričanju, da je bil to smeh sreče, ki jo je čutila v moji družbi. Ah, kako naiven sem bil. Koliko krogov sva naredila, jaz pa sem še kar verjel, da vendarle ne gre za dobro odigrano vlogo nekoga, ki si je privoščil nadebudnega pesnika. Iz zadrege mi je pomagal šele razgovor s prijateljem režiserjem, ki sem mu zaupal svoje srčne težave, nakar se mi je ta brez kančka empatije pohvalil, da on z njo ni imel nobenih težav – da sta pač končala v njegovi postelji še predno je dobro zaigrala Tišina. Bil sem osramočen, a hkrati osvobojen, saj mi je nehote pomagal, pa čeprav povsem nehote. V svoji samohvali je pozabil, da mi v bistvu dela uslugo. Saj zato so prijatelji, da te rešijo iz tako zapletenih položajev, pa četudi slučajno, s kakšno nerodnostjo, kot se je pripetil mojemu prijatelju, s katerim se lahko še danes zabavava na ta račun. Samo bog ve, koliko krogov s katrco mi je takrat prihranil in kako zelo bi brez te lekcije zasovražil Bajago, ki seveda ni bil prav nič kriv. Tako kot ni bila kriva igralka, ki se je imela v vsakem primeru lepo. Spomnim se, da mi je bilo takoj lažje, saj sem uvidel, da sem bil zaljubljen v iluzijo, v predstavo, v dvojino, ki je nisem bil zmožen udejanjiti, kar se je kasneje še mnogokrat potrdilo. Dopamin je popustil, zastor se je spustil in publika je lahko odšla domov. Meni je ostala prazna dvorana, kot prazen papir.

Ko tako razmišljam o tej svoji naivnosti, nehote pomislim, česa vse ne bi doživel brez nje. Se s tem tolažim, prijatelj moj dragi? Ne vem, morda pa res. Vem le to, da mi ni prav nič žal vsega tistega dopamina, ki je šel nekam v prazno. Čeprav ga tudi meni v teh dneh hudičevo primanjkuje. Še dobro, da imava vsaj eden drugega, da si lahko piševa in potem čakava na pisma, ki vedno pridejo, pa četudi sva edina, ki jih bereva. Pozornost praviš, si se navadil. Kako grozljivo res. Kdaj že sem se je navadil tudi sam in kako nepomembno je vse ostalo, kar sledi izdani knjigi. In tudi mene vse pogosteje prime, da bi vse tiste pesmi, ki so zapisane na razmetanih papirjih, tam tudi pustil. Da jih ne bi nikdar pretipkal in poslal naprej. Sem morda zato zbolel, ker si ne želim več tega razdajanja za pohvale, ki prihajajo kot vlaki, po ustaljenem voznem redu. Je to znamenje, da je treba zamenjati šport? Ali zgolj disciplino. In to zdaj, ko mi gre vse skupaj dobro od rok.

 

 

Esad Babačić  – pismo Goranu Vojnoviću – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

O avtorju / avtorici
(fotografija Dejan Habicht) Esad Babačić (1965) se je v zgodnjih devetdesetih vpisal na oddelek za srbski, hrvaški, makedonski in slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot pevcu in piscu besedil pri punk skupini Via Ofenziva, mu je kot sedemnajstletniku, Založba FV 126/5 podelila nagrado za najboljšo punk pesem o Josipu Brozu Titu. Kot prvi za železno zaveso si je s skupino Via Ofenziva drznil javno izvajati svojo priredbo, takrat strogo prepovedane, 'nacistične' pesmi Lilli Marlen. Zaradi vsega tega je bil večkrat zaslišan in mučen s strani takratnega komunističnega režima. Po dokončnem zatonu Punka v nekdanji Jugoslaviji, se je posvetil pisanju lirike in do danes izdal trinajst pesniških zbirk. Skupaj s svetovno znano umetniško skupino NSK je izdal Art book Biospektiva (2010). Objavljal je v uglednih evropskih revijah, kot so, Die Batterie, Edinburgh Review in Literaturundkritik ter ameriški DG The Dirty Goat. Prav tako je v ZDA objavil tudi svojo prvo prevedeno samostojno zbirko, Lying poet. Prešernov nagrajenec, pesnik in dramatik Milan Dekleva, je o Babačićevi poeziji zapisal naslednje: »V poeziji a la Babačić ni nikakršnega varanja in slepomišenja: kar je treba reči – pa če je še tako kruto, grobo, neotesano, nežno, intimno, ljubeznivo – je izrečeno brez ovinkov in olepšav. (fotografija Dejan Habicht) Esad Babačić (1965) se je v zgodnjih devetdesetih vpisal na oddelek za srbski, hrvaški, makedonski in slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot pevcu in piscu besedil pri punk skupini Via Ofenziva, mu je kot sedemnajstletniku, Založba FV 126/5 podelila nagrado za najboljšo punk pesem o Josipu Brozu Titu. Kot prvi za železno zaveso si je s skupino Via Ofenziva drznil javno izvajati svojo priredbo, takrat strogo prepovedane, 'nacistične' pesmi Lilli Marlen. Zaradi vsega tega je bil večkrat zaslišan in mučen s strani takratnega komunističnega režima. Po dokončnem zatonu punka v nekdanji Jugoslaviji, se je posvetil pisanju lirike in do danes izdal trinajst pesniških zbirk. Skupaj s svetovno znano umetniško skupino NSK je izdal Art book Biospektiva (2010). Objavljal je v uglednih evropskih revijah, kot so, Die Batterie, Edinburgh Review in Literaturundkritik ter ameriški DG The Dirty Goat. Prav tako je v ZDA objavil tudi svojo prvo prevedeno samostojno zbirko, Lying poet. Prešernov nagrajenec, pesnik in dramatik Milan Dekleva, je o Babačićevi poeziji zapisal naslednje: »V poeziji a la Babačić ni nikakršnega varanja in slepomišenja: kar je treba reči – pa če je še tako kruto, grobo, neotesano, nežno, intimno, ljubeznivo – je izrečeno brez ovinkov in olepšav. Za svojo pesem Donava je na Dunaju prejel mednarodno nagrado Hörbiger, prav tako je bil (za zbirko Prihodi, odhodi) nominiran za Jenkovo nagrado (2013), ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Leta 2014 pa je prejel književno nagrado velenjica-čaša nesmrtnosti za vrhunski desetletni pesniški opus, ki pomembno zaznamuje umetniško literaturo XXI. stoletja.