/ 

Outsider

   

Esad Babačić maja 2019 v Ljubljani.

 

   
Srečala sva se navsezgodaj, v lokalni trgovini za vogalom. Malce nama je bilo nerodno. Upravičeno. Mudilo se ti je … na snemanje. Epizodna vloga, si zamomljal. Aha, epizodna, sem ponovil. Več nama ni uspelo. Ostala sva nedorečena. Hotel sem ti povedat še kaj več, a ni šlo. To je vse, kar je ostalo, epizodne vloge. Slabe ali dobre, to nikogar več ne zanima. Glavne so že dolgo oddane. Nekoč sva igrala v istem filmu; ti si igral mene, punkerja iz Bosne, ki je prišel v Slovenijo v paketu z očetom, ki ima rad pasulj in partijo, jaz sem igral Bosanca v uniformi armade, ki naju je ločila. V enem od najinih prizorov se čudim, kaj je s to slovensko mladino; seveda ne vem, da sva v resnici oba Bosanca, le da si se ti preoblekel v alternativca, pankerja iz Savskega naselja, če sva čisto natančna. Torej, bil si Sid Vicious, Sead je postal Sid, jaz sem ostal Esad, desetar, ki rad popije kakšnega preveč, ko dobi dozvolu za izlazak. Ni bilo smešno. Čeprav se nama je še dolgo potem smejala vsa Slovenija. Ker Bosanci so pač smešni. Pa če se še tako trudijo, da ne bi bili. Na filmu še bolj, kot v resnici. In nama je bilo prav, ker nisva vedela, da sva samo epizoda v neskončni sagi o višji in nižji rasi. Ne vem, če veš, da imajo tudi Švedi svoje Bosance, tiste ta spodnje, zato da so lahko oni zgornji. Da lahko nekdo bolj smrdi od njih, da je lahko bolj smešen. In seveda, da lahko pripovedujejo vice o njih, o sebi. Vedno je nekdo Bosanec, ko gre za vice. Angleži imajo Valižane in Škote, Norvežani imajo Švede, Švedi imajo Laponce, Slovenci Bosance … Ampak koga imajo Bosanci? O kom pripovedujejo vice oni? Res, koga imajo oni? Jasno. Nikogar! Zato so tudi žalostni, polni sevdaha. In se jim žalost pozna že na daleč. Ker so smešni vsem, le sami sebi ne. Edini so, ki imajo distanco do tega splina, ki nenehno opozarja na bližajočo se apokalipso. Zadnjič sem poskušal napisati nekaj o distanci in melanholiji in se znašel v zadregi. Verjetno ravno zato, ker brez te distance brez humorja ne bi mogel preživeti med vsemi temi ljudmi, ki so sposobni dan in noč govoriti vice o Bosancih, čeprav niso prav nič smešni. In zakaj potem ne nehajo? Zato, ker jim nihče ne reče. Morda zato. Tako kot nihče nič ne reče, ko mu povišajo prispevke, čeprav s svojim SP-jem že od samega začetka zgolj životari. Ali pa zato, ker noben samostojni kulturni delavec ne gre na bolniško, čeprav je bolan. Tako je to; nihče se noče soočiti s slabimi pripovedovalci vicev in ti jih mirno pripovedujejo naprej. Tisti, ki so imeli nekoč epizodne naloge, čez noč postanejo glavni igralci. Ker imajo ta privilegij slabih pripovedovalcev vicev. Gre samo za vzdržljivost in privilegije, ki so jih ti isti prinesli s seboj. In v vsem tem skupaj smo vsi Bosanci, ujetniki melanholije, ki je posledica neslanih šal. Pred časom me je voditeljica ene od bolj čudnih oddaj na nacionalni televiziji vprašala, če bi bil njen gost. Ko sem ji povedal, da niti slučajno ne, mi je dejala, da sem bil včasih zabaven, zdaj pa nisem več. Jasno, kaj drugega pa sem lahko pričakoval. Ni se mi dalo razlagati, da je moje življenje čisto dovolj zabavno tudi brez pojavljanja v vsaki obskurni oddaji v mediju, ki živi od takšnih zabavnih Bosancev. In to brez honorarja. Zabaven si torej, dokler ne poveš, kaj si misliš. Tisti trenutek pa, ko poveš slabemu interpretu vicev, naj neha, si zgolj Bosanec z distanco, ki ni nikomur več zanimiv. In to je ta lepota epizodnih vlog, ki ostanejo neopažene. To je ta pozicija navijača kluba, ki je izpadel že iz vseh tekmovanj, pa še vedno igra. Ker mu je vseeno za zmage, ki preveč stanejo. Čas je za resne vice.

Se nadaljuje …

   

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Esad Babačić
O avtorju
(fotografija Dejan Habicht) Esad Babačić (1965) se je v zgodnjih devetdesetih vpisal na oddelek za srbski, hrvaški, makedonski in slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot pevcu in piscu besedil pri punk skupini Via Ofenziva, mu je kot sedemnajstletniku, Založba FV 126/5 podelila nagrado za najboljšo punk pesem o Josipu Brozu Titu. Kot prvi za železno zaveso si je s skupino Via Ofenziva drznil javno izvajati svojo priredbo, takrat strogo prepovedane, 'nacistične' pesmi Lilli Marlen. Zaradi vsega tega je bil večkrat zaslišan in mučen s strani takratnega komunističnega režima. Po dokončnem zatonu Punka v nekdanji Jugoslaviji, se je posvetil pisanju lirike in do danes izdal trinajst pesniških zbirk. Skupaj s svetovno znano umetniško skupino NSK je izdal Art book Biospektiva (2010). Objavljal je v uglednih evropskih revijah, kot so, Die Batterie, Edinburgh Review in Literaturundkritik ter ameriški DG The Dirty Goat. Prav tako je v ZDA objavil tudi svojo prvo prevedeno samostojno zbirko, Lying poet. Prešernov nagrajenec, pesnik in dramatik Milan Dekleva, je o Babačićevi poeziji zapisal naslednje: »V poeziji a la Babačić ni nikakršnega varanja in slepomišenja: kar je treba reči – pa če je še tako kruto, grobo, neotesano, nežno, intimno, ljubeznivo – je izrečeno brez ovinkov in olepšav. (fotografija Dejan Habicht) Esad Babačić (1965) se je v zgodnjih devetdesetih vpisal na oddelek za srbski, hrvaški, makedonski in slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot pevcu in piscu besedil pri punk skupini Via Ofenziva, mu je kot sedemnajstletniku, Založba FV 126/5 podelila nagrado za najboljšo punk pesem o Josipu Brozu Titu. Kot prvi za železno zaveso si je s skupino Via Ofenziva drznil javno izvajati svojo priredbo, takrat strogo prepovedane, 'nacistične' pesmi Lilli Marlen. Zaradi vsega tega je bil večkrat zaslišan in mučen s strani takratnega komunističnega režima. Po dokončnem zatonu punka v nekdanji Jugoslaviji, se je posvetil pisanju lirike in do danes izdal trinajst pesniških zbirk. Skupaj s svetovno znano umetniško skupino NSK je izdal Art book Biospektiva (2010). Objavljal je v uglednih evropskih revijah, kot so, Die Batterie, Edinburgh Review in Literaturundkritik ter ameriški DG The Dirty Goat. Prav tako je v ZDA objavil tudi svojo prvo prevedeno samostojno zbirko, Lying poet. Prešernov nagrajenec, pesnik in dramatik Milan Dekleva, je o Babačićevi poeziji zapisal naslednje: »V poeziji a la Babačić ni nikakršnega varanja in slepomišenja: kar je treba reči – pa če je še tako kruto, grobo, neotesano, nežno, intimno, ljubeznivo – je izrečeno brez ovinkov in olepšav. Za svojo pesem Donava je na Dunaju prejel mednarodno nagrado Hörbiger, prav tako je bil (za zbirko Prihodi, odhodi) nominiran za Jenkovo nagrado (2013), ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Leta 2014 pa je prejel književno nagrado velenjica-čaša nesmrtnosti za vrhunski desetletni pesniški opus, ki pomembno zaznamuje umetniško literaturo XXI. stoletja.