Esad Babačić – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Naša norost ni nikoli odpotovala. Za vedno je ostala na tisti železniški postaji. In ko te postaje enkrat ne bo več, ko jo bodo zamenjali za novo in lepšo postajo, se bo norost vrnila v naše glave in ne bo več potnikov, ki bi čakali, da se odpelje, ne bo več vlakov, ki bi čakali; ne bo več postaje, ki čaka postajo. Najbrž me je zato strah dne, ko bodo podrli to našo železniško postajo in na njenem mestu postavili neko drugo, modernejšo čakalnico duš, ki ne bo več hrepenela po vlakih, ki niso nikdar zares odpeljali, ker so se navadili zamujati, tako kot zamuja naša norost. V bistvu sem želel govoriti o hrepenenju, a sem kaj kmalu ugotovil, da je besedo hrepenenje nesmiselno prevajati v katerikoli drug jezik, ker je ne bodo mogli slišati tako, kot jo slišimo mi, tako kot ne morejo slišati žalosti s primesjo depresije v glasu Braneta Bitenca, ko v komadu Ko se zjutraj zbudim zrecitira čakam na zimo, čakam na zimo. Tako kot jaz ne morem slišati hrepenenja v glasu Jona Snowa, ki v seriji Igra prestolov tako vztrajno ponavlja Winter is coming. Kot da bi avtorji te serije poskušali ustvariti prav takšno melanholično vzdušje, kot ga je Brane v pesmi skupine Otroci socializma. Jim je uspelo? Nisem prepričan! Je pa še ena beseda iz naši krajev, ki se je ne da ustrezno prevesti v drug jezik; to je beseda INAT … bosanska beseda, turškega izvora, zaradi katere so se začenjale vojne in so mnogi ljudje obubožali, ali ostali uporniki do konca svojih dni. Tako dolgo so bili uporniki, da so pozabili, zakaj se upirajo. Ostal jim je le ta žalostni inat, ki ga nihče več ne razume. Poznavalci pravijo, da se inat začne tam, kjer odpove razum in se užaljenost spremeni v ponos. Ta ponos je morda najbližji nadomestek za tisto, kar bi bil lahko inat. Ponos pa, kot vemo, navadno ne traja dolgo. Sam sicer poznam veliko ljudi, ki trpi zaradi odsotnosti ponosa, ker so pozabili, zakaj so prišli na ta svet, a to je že neka druga neozdravljiva bolezen. Seveda bodo tisti, ki so postali žrtve te besede in stanja inata, ki ga ne zna nihče natanko opredeliti ali mu bog ne daj postaviti diagnozo, z vso vehemenco tega sveta zanikali, da so bili kdajkoli užaljeni zaradi česarkoli. Inat jim tega ne bo dovolil. Rekli bodo, da je INAT prišel z neba, ali iz zemlje, od kjerkoli že, samo od boga ne, ali bog ne daj človeka. In ponosni bodo, da ne nosi nobene razumske razlage. Na to še posebej, ker se jim tako ali tako ne bo dalo razlagati. Inat preprosto govori sam zase in je kljubovanje zaradi kljubovanja samega. A tu smo spet pri prevajanju duše. Eden mojih najljubših avtorjev je Srđan Valjarević, predvsem njegov Dnevnik druge zime, ki se ga nikdar ne nasitim. Med pisanjem svojega prvega romana o B. B. sem veliko prebiral tega srbskega pisatelja in ga med sedenjem v muzeju poskušal prevajati v slovenščino. Nekaj časa mi je še šlo, dokler nisem opazil, da v prevodu ni več tistega vzdušja, zaradi katerega ga sploh berem. Besede niso več tako spete skupaj in ne pulzirajo kot celota. Dogajalo se je celo to, da je v prevodu zazvenel banalen in da se je njegova neprizadetost, ki ima v originalu poseben efekt, spremenila v suho naštevanje in opisovanje. Slike in dogajanje niso dovolj, nekje mora biti tudi tisti lirični fatalizem, zaradi katerega se vse skupaj izplača. Če ga ni, ostane samo proza, brez duše. Enako se mi je dogajalo tudi s Selimovićem in Crnjanskim, predvsem pa z Marquezom in njegovim romanom Pukovniku nema ko da piše. Da o Bukowskem in njegovem romanu Bludni sin ne govorim. Vse to skupaj je gotovo povezano z dejstvom, da že od kar pišem, na nek način prevajam samega sebe iz maternega jezika v svoj drugi jezik, ki je tudi jezik mojega pisanja. Največja ironija je, da je moja poezija obsojena na slovenščino, četudi le ta ni moj materni jezik. Ironija zato, ker lahko uživam izključno takrat, ko pišem v tem čudovitem jeziku. Moja poezija je popolnoma odvisna od slovenščine. In v prevodih temu primerno trpi. Tako vsaj se mi je zdelo, dokler nisem prišel na festival Toronto International Festival of Authors, kjer sem predstavil izbrane pesmi v angleškem prevodu Andreja Pleterskega in z njimi navdušil kar nekaj angleško govorečih avtoric in avtorjev. Ko so mi navrgli razloge, kaj jih je tako pritegnilo, so omenjali neposrednost in predvsem to »da ni ničesar vmes.« Tisti, ki so mi to povedali, niso tega počeli, ker bi mi bili kakorkoli dolžni ali pa bi imeli od mene kakršnekoli koristi, saj so bili zgolj pesniki, tako kot jaz in jim nisem imel česa ponuditi; povedali so, ker jim je obležalo na duši, to pa je bilo tudi vse. Vem le to, da bom odslej bolj previden, ko mi bo kakšen pesniški kolega pri nas polagal na dušo, da moja poezija ni prevedljiva.
Ko sem se odpravljal v Kanado, sem v mestu naletel na bosanskega kiparja Mirsada Begića in tiste njegove modre oči, v katerih se je utopila vsa dobrota tega sveta, oči, ki bi jim zavidal sleherni arijec. Tu, kjer živim, je veliko ljudi prepričanih, da imajo arijci modre oči, ker so pač čista rasa; modre oči pa so seveda čiste. Kar seveda ni res; modre oči imajo Bosanci in ostali nečisti Slovani, še vedno tudi nečisti Evropejci, ne pa arijci. Pa sva se zaklepetala s tem Bosancem, ki me je opozoril, da je Kanada socialna država, ki bi bila prava zame, saj je več kot očitno, da bom tu, v naši mali deželi, slabo končal s tem svojim INAT-om. Pa sem se le kislo nasmehnil. Moj inat mi je seveda šepetal, da jaz pa že nisem takšen. On pa je nadaljeval o hrvaškem kiparju Meštroviću, avtorju skulpture Strelec, ki še danes stoji v Chicaškem Grand Parku. Gre za enega dveh konjev, ki ju jaha ameriški Indijanec, ki mu Meštrović ni dal orožja. Kip je bil darilo nekdanjega predsednika Jugoslavije Josipa Broza Tita Združenim državam. V Chicagu pa ni ostal samo kip, ampak tudi njegov avtor Meštrović, ki je raje živel v Ameriki in končal kot največji revež, kot da bi se vrnil v svojo domovino. Tito, ki je izumil neuvrščene tudi zato, da jim je lahko prodajal svoje umetnike in njihove umetnine, ga je prosil naj pride nazaj in mu obljubljal bogastvo, a ga hrvaški umetnik ni poslušal in je raje umrl v bedi. Kaj je bil vzrok za tako neracionalno odločitev ne bomo nikdar izvedeli. Mirsad pravi, da je to ta Balkan, kjer imajo genialne umetnike, znanstvenike na eni, in vojne zločince na drugi strani. Vmes ni pa ničesar. »Mi preprosto nismo za kolektiv, smo bolj individualni tipi.« Podobna usoda kot Meštrovića je doletela Nikolo Teslo, še enega Balkanca, velikega izumitelja, ki je končal v newyorškem parku, s kosom kruha in gmoto lačnih golobov na ramenih in v rokah. Tesla se je pogovarjal z oblaki in iskal način, kako bi iz njih napeljal vso elektriko tega sveta, ki bi nam vsem enako svetila. Medtem je Edison naokrog razlagal, da je Teslin dvofazni (izmenični) tok nevaren, predvsem pa neuporaben za široko uporabo. Tesla je ustvarjal naprej, Edison pa je še naprej prodajal svoje izume, dokler se ni pojavil George Westinhouse, ki je zmagal s svojimi elektrarnami na Niagari in drugod ter nadaljeval zgodbo o genijih, ki so se izgubili v svojih idealih, drugim pa pustili dobiček. Tako vse do današnjih dni, ko je svet poln Edisonov in Westinghousov, ki se vozijo v avtomobilih Tesla. Kaj bi bilo, če ne bi bilo tega hrepenenja in INAT-a? Bi bila elektrika brezplačna in bi bila Amerika povsod? Tega ne vem. Vem pa, da bodo reveži še dolgo hrepeneli po Tesli in njegovih avtomobilih in s svojim inatom na dizelski pogon onesnaževali svet.
Preostali prispevki in literatura na portalu
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Esad Babačić – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.